DOMAČA ZDRAVILA Pravi pelin

Pelin (Arthemisiaabsinthium L.) je koristna zdravilna rastlina, ki blagodejno vpliva na delovanje želodca, jeter in žolčnika ter ima še druge učinke na telo. Vsebuje grenčine, od katerih je pomemben absintin, in eterično olje (0,2-1,5%), v katerem so kamazulen, tujon, tujol in druge sestavine.V zelišču so še flavonoidi, kot sta npr. kvercetin in kemferol, ki sta pomembna antioksidanta, ter čreslovine in kalij.

Gojimo ga po vrtovih, raste pa tudi po divjih suhih skalnatih pobočjih. Julija in avgusta nabiramo srebrnkaste liste in bledorumene cvetke. Ima močan, poseben vonj. Okusa je zelo grenkega.

Nasveti patra Simona Ašiča glede pelina:

Pri lenem želodcu z 0,5 vrele vode poparimo eno žlico čajne mešanice iz brinovih plodov, zeli pelina in njivske preslice. Po glavnih obrokih spijemo eno skodelico čaja. Drugi nasvet pri počasi delujočem želodcu je, da v 1 litru vode zavremo 2 žlici čajne mešanice iz pelina in tavžentrože. Nato čaj odstavimo za 20 minut in ga prav tako po glavnih obrokih pijemo po eno skodelico.

Za raztapljanje žolčnih kamnov in peska pijemo večkrat dnevno čaj iz zeli pelina, prave lakote, njivske preslice, korenin repuha, plodov šipka ter semen trpotca. Seme trpotca preprečuje nastajanje žolčnih kamnov.

Kadar je vzrok slabokrvnosti neješčnost si pomagamo s pelinom. 1 žličko zelišča poparimo z 0,5 litra kropa, pustimo stati 3 minute – ne več, precedimo in pijemo po 2 skodelici pred obroki 8 dni. Čaj mora imeti svetlorumeno barvo in je zelo grenak, a ga ne sladimo, saj grenčine povzročijo povečano izločanje želodčnih sokov in s tem apetit.

Pri tiščanju v želodcu zaradi pomanjkljivega izločanja želodčnih sokov pijemo čaj iz korenin rumenega svišča, cvetov kamilice, listov majarona in oreha, zeli bele mrtve koprive, rmana in pelina. 2 žlici mešanice vseh zdravilnih rastlin (pelina dodamo le majhen ščepec) poparimo z 1 litrom kropa, odstavimo za 5 minut, precedimo in pijemo trikrat dnevno pred obroki.

Pri prešibki menstruaciji pater Simon Ašič svetuje pitje čaja iz pelina. Nosečnice in doječe matere pa ga ne smejo uživati.

Čaj iz pelina ustavlja tudi drisko zaradi čreslovin, ki jih vsebuje. Pri zaprtju spijemo 1 skodelico čaja iz orehovih listov, korenine potrošnika in pelina. Pelin poveča izločanje prebavnih sokov in s tem prebavo.

Pri glistah damo na trebuh krpo, namočeno v žganje, v katerem se je namakal pelin, oziroma tudi pijemo čaj iz pelina.

Pri glavobolu si pomagamo s čajem iz listov koprive in rmana, cvetov trobentice, zeli bele omele in vinske rutice ter pelina.

Pelin tudi malo pospešuje delovanje ledvic. Pater Ašič priporoča pitje požirkov belega vina, kjer se je namakal pelin – a je bolje, če pri tej težavi, pri zastajanju vode v telesu, pijemo sveže iztisnjen sok iz korenine hrena in redkve, listov regrata in zeli pelina ter zeljnice – kar pater Ašič tudi svetuje. Eterično olje pelina namreč vsebuje v alkoholu topen tujon, ki je v večjih količinah škodljiv za telo in lahko povzroči slabost, bruhanje, krče želodca, vrtoglavico, zato pripravke vina s pelinom skorajda ne uživamo.

Evropska agencija za zdravila (EMA) zaradi dolgoletne učinkovite uporabe pelina v ljudski medicini prav tako priporoča njegovo uporabo. Pri pomanjkanju apetita npr. priporoča pitje čaja iz pelina - iz največ 2-3 g posušenega pelina dnevno, ali tinkturo pelina, to je etanolno-vodni izvleček rastline, največ 3 g dnevno, ali pa sveže iztisnjen sok iz pelina, ki ga ne zaužijemo več kot 10 ml dnevno. Vse te pripravke jemljemo pol ure pred jedjo. Če v 14 dneh ne pride do normalnega apetita, je potreben obisk pri zdravniku, saj je potrebno najti vzrok neješčnosti.

Pravi pelin je prava zdravilna rastlina – naj bo pri roki v vsakem domu.

Barbara Kozan, mag. farm.

VALERIJINE VRSTICE O pustu so zrele neveste, o postu pa preste

Tako pravi star pregovor. Preste so pač jed za postni čas. Zato so se morale poroke opraviti do pusta, ko je bilo še dovoljeno veseljačenje. Seveda se je bilo treba za ženina potruditi na vse mogoče načine. Največ je pripomogla molitev k svetemu Antonu Padovanskemu. Dekleta so včasih romala daleč, da bi se mu priporočila. Nekdaj so imela tega zavetnika prav blizu na Gradišču nad Stično. Stiški opat Maksimilijan je namreč leta 1675 prizidal cerkvi sv. Nikolaja kapelo z oltarjem tega svetnika. Ljudje so hodili ta čas trumoma tja gor na božjo pot. Češčenje sv. Antona se je tako razširilo, da so njemu v čast na drugi strani hriba v Štangi sezidali lepo cerkev. Takoj je zaslovela zaradi številnih čudežev, ki naj bi se tam dogajali. Tako so se romarji z Gradišča preusmerili v Štango. Ker je sosedovo vse boljše, so odslej hodila tudi dekleta iz stiške fare prosit za ženina na litijsko stran. In sv. Anton jim je pač pomagal po svojih močeh. Toda čas po 2. svetovni vojni je prinesel veliko sprememb. Mnogo mladih z dežele je odšlo v mesta, kjer so si našli življenjske sopotnike med sodelavci v službah. Na kmetih pa so predvsem starejši samski fantje težko dobili neveste. Zato so jim pri tem pogosto pomagali razni posredniki. 

Tina je bila doma z dobre kmetije, imela je pripravljeno lepo balo in obljubljeno precejšnjo doto. Toda Tina je naredila napako, da se je zaljubila v fanta brez vsakega premoženja. Pa so jo postavili pred dejstvo: če se poroči z njim, ne bo dote. Hkrati so ji tudi predstavili primernega ženina, seveda precej daleč od doma, da ji ne bi stara ljubezen še kdaj mešala glave. Punca je preudarjala in se nazadnje odločila po volji staršev. »Ampak samo, če mi daste še kravo,« je pribila. In jo je dobila. Pač pa Janez ni dobil ljubeče žene.

Ko so Ano nesli h krstu, so se fantje pred gostilno zbirali na »štelngo«. Med njimi je bil tudi Lovrenc iz Šentlovrenca, ki je rekel: »Tale bo pa moja!« Fantje in vsi, ki so to slišali, so se smejali. Toda, ko je bila Ana stara 18 let, jo je res zasnubil in Ana je privolila. Ljudje so se čudili, da bo vzela še enkrat starejšega od sebe, a Ana je rekla: »Kaj če meni lepa »štalca«, če je pa prazna. Nič zato, če je malo oškrbljena, da je le polna.« In res je bila vedno polna.

Vsi številni Lukovi bratje so šli po svetu s trebuhom za kruhom, Luka je ostal sam z ostarelimi starši, tudi on ne več mlad in ne prav zdrav. Treba mu je bilo najti nevesto. Domačija je bila lepa in zato je marsikatere starše zamikalo, da bi dobro preskrbeli hčer. Tako so nagovorili tudi Micko, mlado dekle iz hribovske vasi, da je prišla na oglede. Hiša je bila velika, hlev poln, njive v ravnini, pa je bila pripravljena malce zamižati pri ženinu. Toda njen pogoj je bil, da polovico posestva ob poroki prepišejo njej. Tega pa niso bili pripravljeni. »Kako pa moja hči,«se je razburjala nesojena tašča,« v Ljubljani še zelnika nima, pa vseeno dobro živi.« «Ja«, je rekla Micka,« če ni zelnika, je pa morda ljubezen.« In s poroko ni bilo nič. Je pa Micka kasneje našla tako ljubezen kot pol grunta.

Bile so tri sestre in mati je vedela, da se bo morala potruditi, da jih bo omožila. Tanja je bila najstarejša in prva na vrsti, da najde svoj dom. Bila je lepa, mila deklica. Toda domov pač niso prihajali fantje, da bi to opazili. Da bi jo kdo opazil, je bil najbolj primeren ples. Mati ji je torej kupila čevlje za ples in rekla: »Tle imaš nove šulne. Še enih ti ne bom mogla kupit. Glej, da dobiš fanta, preden jih znucaš.« Tako se je Tanja skupaj z dekleti iz vasi odpravila na ples dobro uro daleč. Veselo je plesala vse popoldne. Ko so se vračale domov, je čevlje sezula in šla bosa po makadamu vso pot, da ne bi prehitro izrabila čevljev. Isto se je ponovilo drugo nedeljo. Tretjo nedeljo pa Tanji ni bilo treba pešačiti, kajti opazil jo je fant z avtomobilom in jo odpeljal domov. Skupaj sta se lani pripeljala do zlate poroke. Čeprav sta zelo premožna, je ona vse življenja ostala skromna.

Tako smo se v naših krajih še pred dobrega pol stoletja ženili ( ne pa vedno tudi oženili).

Valerija Ravbar

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (4)

Brat Celestin je komaj čakal nedelje. Tisti hrast za sleme ga je močno žulil. Z bratom Robertom sta prvo nedeljo, ko je bilo še lepo vreme, zapregla zapravljivčka in se odpeljala v Bojanski boršt. Hotela sta pregledati ves tisti del gozda, kjer bi lahko rasli še stoletni hrasti. V gozdu sta razpregla in konje privezala k drevesu. Hodila sta od drevesa do drevesa, si ga ogledovala z vseh strani in merila, koliko je debel. Našla sta veliko lepih dreves, a vsak je imel kakšno pomanjkljivost. Eden je bil idealen po debelini, a je bil prekratek. Drugi je bil dovolj dolg, a preveč zvit. Tretji je imel preveč razvejano deblo in prav tako ne bi bil primeren za sleme pri novi stiskalnici. Našla sta lep visok hrast, ki bi skoraj lahko ustrezal vsem zahtevam, a je bil proti vrhu malo zvit. Brat Celestin se ni in ni mogel odtrgati od njega. Zdelo se mu je, da bi ga lahko uporabili. Toda krivina na tanjšem koncu ga je motila. Iz žepa je vzel nožič in zarezal nekaj črt v lubje. Če bi bil dober, ga ne bo treba ponovno iskati med vsemi hrasti v tistem oddelku.

Že se je temnilo, ko sta prišla nazaj domov v samostan. Brat Celestin je sklenil, da bo deblo narisal na papir in risbo poslal domov, da si brata lahko ogledata, kaj približno ima na voljo. Papir je priložil pismu, ki ga je napisal za božič.

Božič je bil že v belem. Nasulo je snega in mraz je pritisnil. Brat Celestin je večino časa preživel pri svojem čevljarskem delu. Iz sobe mu je pogled pogosto ušel na polžev vrt. Tam je bilo že precej storjenega. Staro stiskalnico so že odstranili. Preudarjali so, kaj bi z njo naredili. Lahko bi jo razstavili in shranili v kak kot. Toda gotovo je ne bo nihče več uporabljal in tudi ne sestavil. Končno je bila že dotrajana. Zato so jo veselo razkosali in razžagali za drva. Bili so brez stiskalnice in zato je bila nova prav nujno potrebna. Tudi vse drugo so pospravili in pokazal se je velik prostor pod lopo. Tu bo lahko udobno stala nova stiskalnica.

V samostanu je bilo veliko dela in skrbi. Opat Avguštin je bil vesel, ker je samostanska družina lepo rastla. Vsako leto so koga, ali celo več, preoblekli, da je začel noviciat. Tisti, ki so naredili prve zaobljube in so se odločili, da postanejo duhovniki, so nadaljevali študij. Bilo jih je kar nekaj, ki so bili že blizu mature. Bili so zavzeti in dobri mladeniči, ki bodo lahko samostansko življenje popeljali v višine duha. Imel je skrbno roko za izbiranje kandidatov. Izbral je samo tiste, ki jih je dobro spoznal in je vedel, da bodo z vsem srcem živeli redovno življenje v odpovedi in molku. Nekaj jih je poslal na Poljsko v samostan Mogiła, kjer so pomagali na novo razviti redovno življenje. Vedel je, da bo za mlade fante ena izkušnja več, ki jim bo pomagala bolj globoko doživeti redovni poklic. Naučili so se novega jezika, kar jim bo vedno prav prišlo.

Rad se je zadrževal pri mladeži, ki je je bilo v samostanu veliko. Tistim, ki niso zmogli vsega, je pomagal pri učenju. Nič se mu ni zdelo neobičajno, če opat sede k šolarju in mu z dodatnimi razlagami pomaga dojeti zahtevno snov. Učil jih je matematike pa tudi latinsko slovnico je marsikomu pomagal usvojiti. Prav tako je znal pomagati pri drugih tujih jezikih. Še posebej pa se je trudil, da bi mladeniči vzljubili materni jezik in ga lepo obvladali. Kot duhovniki in menihi bodo morali biti luč vsem rojakom v lepem maternem jeziku. Ni dovolil, da bi fantje lenarili. Zato jih je vedno spodbujal k delavnosti. Posebno se mu je zdelo nečedno, da so lenarili tisti, ki so bili dovolj nadarjeni za študij. Takega je vedno strogo posvaril in mu povedal, da so starši naredili veliko žrtev, da lahko tukaj študira. Zato ni spoštljivo do njih, ki so se morali pošteno žrtvovati, da so sinu omogočili študij. Če niso imeli denarja, so nekateri pripeljali v Stično kar kravo ali vola in s tem poravnali šolnino. Opat Avguštin je bil vesel, kadar so njegovi opomini zalegli. Nekateri fantje pa niso bili dovzetni za opomine. Take je s težkim srcem odslovil in jim svetoval, naj si izberejo drug študij in način življenja.

p. Branko Petauer

Kristus na križu

Pot, ob njej Kristus

na križu pribit visi:

moja pot, moj cilj.

 

On večno živi,

me vabi, daje moči,

da z Njim nosim križ.

 

V večnem objemu

Odrešenika sveta

je moj večni cilj.

An

KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD? (Iz knjige Govori o Visoki pesmi)

Lepota Kristusa v večnosti, učlovečenega in vstalega

Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepopačen sij večnega življenja ! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!

Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!

Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva vrnil v nebeške višave!

Kako ne bi za vse to moje kosti rekle: »Gospod, kdo ti je enak« (Ps 34,10).

 

Premišljevanje Kristusovega trpljenja

Vedno ohranite v spominu in premišljujte vse, kar je Odrešenik za vas pretrpel. Niti za hip ne nehajte nositi tega dragocenega šopka na svojih prsih.

Katero drugo zdravilo za rane vesti in za čiščenje duhovne bistrine bi bilo tako učinkovito kakor vztrajno premišljevanje Kristusovih ran?

Tudi jaz, bratje, sem se od začetka svoje spreobrnitve, zavedajoč se, kako neznatno je moje zasluženje, trudil, da bi natrgal ta šopek, zložen iz vseh stisk in trpljenja mojega Gospoda in ga nosil na svojih prsih: najprej bridkosti njegovih otroških let, nato trud ob pridiganju, utrujenosti od dolgih potovanj, v molitvi prebedele noči, skušnjave, ko se je postil, solze sočutja, zanke, ki so mu jih nastavljali v pogovorih; in končno nevarnosti med lažnivimi brati, zasramovanje, pljunki, zaušnice, roganje, žalitve, žeblji in drugo trpljenje, ki ga je prestal za rešitev človeškega rodu in o katerem, kakor veste, obširno poročajo evangeliji.

Tu najdem zdaj napoj zveličavne žalosti, zdaj zopet sladko tolažbo. To me drži pokonci v nesreči, me brzda v sreči, to me varno vodi med veselimi in žalostnimi dogodki sedanjega življenja po kraljevski cesti, da odbijam zlo, ki mi grozi z desne in leve. Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa, in sicer križanega.

Kar poslušaj njega samega, ko pravi: »Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi sam stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28). Od drugih ni nihče storil kaj takega; vse, ki so kdaj pred njim opravljali službo, je prekosil s svojo predano in zvesto pokorščino. Res odličen služabnik, ki je daroval svoje meso v jed, svojo kri v pijačo, svoje življenje v odkupnino. Zares dober, ki veselega srca z gorečo ljubeznijo in popolno predanostjo, z veselim služenjem prekaša in premaga vse.

Posvetitev sebe, Cerkve, sveta, posebej Rusije in Ukrajine v petek, 25. III.

Posredujem posvetitveno molitev za praznik, 25. 3. Bistveno besedilo je v 2. odstavku od spodaj. Slog je Frančiškov, uporablja kot sv. Janez Pavel II.  besedi "izročamo in posvetimo". S tem se na najvišji ravni za Marijo zopet uporablja "posvetimo".

Lp. p. Anton

DEJANJE POSVETITVE BREZMADEŽNEMU MARIJINEMU SRCU

O Marija, Božja Mati in naša Mati, v tej uri stiske se zatekamo k tebi. Ti si Mati, ljubiš nas in nas poznaš: nič, kar imamo v srcu, ti ni skrito. Mati usmiljenja, tolikokrat smo doživeli tvojo previdnostno nežnost, tvojo navzočnost, ki vrača mir, ker nas vedno vodiš k Jezusu, ki je Knez miru.
Toda mi smo pot miru izgubili. Pozabili smo nauk tragedij preteklega stoletja, žrtev milijonov padlih v svetovnih vojnah. Prezrli smo zaveze, ki smo jih dali kot Skupnost narodov in izdajamo sanje narodov o miru in upanja mladih. Zboleli smo za pohlepom, zaprti smo v nacionalistične interese, dovolili smo, da nas izsuši brezbrižnost in ohromi sebičnost. Raje se nismo menili za Boga; živeli smo s svojimi lažmi, gojili agresivnost, zatirali življenje in kopičili orožje ter pozabili, da smo varuhi svojega bližnjega in naše skupne hiše. Z vojno smo raztrgali vrt Zemlje, z grehom smo ranili srce našega Očeta, ki hoče, da smo bratje in sestre. Postali smo brezbrižni do vseh in do vsega, razen do sebe. Sram nas je in rečemo: odpusti nam, Gospod!
V bedi greha, v naših naporih in krhkosti, v skrivnosti krivice zla in vojne nas ti, sveta Mati, opominjaš, da nas Bog ne zapusti, ampak nas še naprej gleda z ljubeznijo in nam želi odpustiti, da bi ponovno vstali. On nam je podaril Tebe in v Tvoje brezmadežno srce dal zatočišče za Cerkev in za človeštvo. Po Božji dobroti si z nami in tudi v najbolj ostrih ovinkih zgodovine nas nežno vodiš.
Zato se zatekamo k tebi, na vrata tvojega Srca trkamo mi, tvoji dragi otroci, ki se jih nikoli ne naveličaš obiskovati in jih vabiti k spreobrnjenju. V tej temni uri nam pridi pomagat in nas potolažit. Vsakemu izmed nas ponovi: »Mar nisem tukaj jaz, tvoja Mati?« Ti veš, kako razvezati zaplete našega srca in vozle našega časa. Svoje zaupanje polagamo vate. Prepričani smo, da še posebej v času preizkušnje ne boš prezrla naših prošenj in nam boš prišla na pomoč.
Tako si storila v Galilejski Kani, ko si pospešila uro Jezusovega posredovanja in uvedla njegovo prvo znamenje v svet. Ko se je praznovanje spremenilo v žalost, si mu rekla: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Še enkrat ponovi to Bogu, o Mati, kajti danes smo porabili vino upanja, veselje se je oddaljilo, bratstvo je razvodenelo. Izgubili smo človečnost, zapravili smo mir. Postali smo sposobni vsakega nasilja in uničenja. Nujno potrebujemo tvoje materinsko posredovanje.

Sprejmi torej, o Mati, našo prošnjo.
Ti, Morska zvezda, ne dovoli, da bi potonili v viharju vojne.
Ti, Skrinja nove zaveze, navdihuj načrte in pota sprave.
Ti, »dežela neba«, vrni Božjo slogo v svet.
Pogasi sovraštvo, pomiri maščevanje, uči nas odpuščanje.
Reši nas vojne, obvaruj svet jedrske grožnje.
Kraljica rožnega venca, ponovno vzbudi v nas potrebo po molitvi in ljubezni.
Kraljica človeške družine, pokaži ljudstvom pot bratstva.
Kraljica miru, pridobi svetu mir.

Tvoj jok, o Mati, naj gane naša otrdela srca. Solze, ki si jih prelila za nas, naj razcvetijo to dolino, ki jo je naše sovraštvo izsušilo. In medtem ko hrum orožja ne potihne, naj nas tvoja molitev pripravi za mir. Tvoje materinske roke naj božajo tiste, ki trpijo in bežijo pod težo bomb. Tvoj materinski objem naj potolaži tiste, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove in državo. Tvoje žalostno Srce naj nas gane k sočutju in nas spodbudi, da bomo odprli vrata in poskrbeli za ranjeno in zavrženo človeštvo.

Sveta Božja Mati, ko si stala pod križem, ti je Jezus, ko je poleg tebe videl učenca, rekel: »Glej, tvoj sin« (Jn 19,26): tako ti je zaupal vsakega izmed nas. Potem pa učencu, vsakemu izmed nas: »Glej, tvoja mati« (v. 27). Mati, želimo te sprejeti v svoje življenje in svojo zgodovino. V tej uri je izčrpano in vznemirjeno človeštvo skupaj s teboj pod križem. Izročiti se mora tebi, se po tebi posvetiti Kristusu. Ukrajinski narod in ruski narod, ki te z ljubeznijo častita, se zatekata k tebi, medtem ko tvoje srce utripa zanju in za vsa ljudstva, ki jih uničujejo vojna, lakota, krivica in beda.

    Mi torej, Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo tvojemu Brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino. Sprejmi to naše dejanje, ki ga vršimo z zaupanjem in ljubeznijo; stori, da bo prenehala vojna, svetu priskrbi mir. Da, ki je privrel iz tvojega Srca, naj Knezu miru odpre vrata zgodovine; zaupamo, da bo po tvojem Srcu prišel mir. Tebi zato posvečamo prihodnost celotne človeške družine, potrebe in pričakovanja ljudstev, stiske in upanja sveta.
    Po Tebi naj se na zemljo izlije Božje usmiljenje in blago utripanje miru naj spet zaznamuje naše dneve. Žena privolitve, na katero se je spustil Sveti Duh, vrni med nas Božjo harmonijo. Ti ki si »živi vrelec upanja«, odžejaj suhost našega srca. Jezusu si stkala človeškost, naredi iz nas graditelje občestva. Hodila si po naših poteh, vodi nas na steze miru. Amen.

JEZUS NAS UČI MOLITI (10) Jezusovo povezovanje molitve, dela in življenja

Posebna umetnost molitve, ki bi se je morali naučiti od Jezusa, je harmonično povezovanje molitve z delom in življenjem. Lahko si mislimo, kako je bil Jezus v molitvi povezan s svojim Očetom že v času svojega skritega življenja v Nazaretu. Evangelisti o tem življenju sicer ne poročajo, a odgovor dvanajstletnega Jezusa v templju, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta, kaže na njegovo prisrčno povezanost z Očetom. Jezus se je s svojo človeško zavestjo zavedal, da je naravni Božji Sin, s tem pa tudi, kdo je zanj Oče. Nazareška hišica in okolica sta bili posvečeni z Jezusovo molitvijo in delom. Jezusovo ročno delo, pomoč sv. Jožefu pri tesarski obrti, je bilo prepojeno z ljubečo mislijo na Očeta. Že tedaj je Jezusova najgloblja molitev obsegala eno samo besedo: Oče. Ta beseda ni izginila z njegovih ustnic vse do zadnje molitve na križu: "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46). Delovanje za ljudi in pogovor z Očetom, oboje se je zlivalo v enoto.

Evangeliji kažejo tesno povezanost Jezusove molitve z njegovim odrešenjskim delom. Evangelisti so bili posebej pozorni prav na to, saj so opisovali Jezusa kot Odrešenika. Ker so nam podali le drobce, je vsebina Jezusovih dostikrat dolgih molitev v glavnem ostala ljudem prikrita.

Vemo pa, da je največji med velikani molitve tedaj, ko je noč prebedel v molitvi, ko se je v vrtu Getsemani vrgel na svoj obraz in molil ter potil krvavi pot, to delal za nas in zaradi nas. Tisti, ki je na križu postal "črv in ne človek" (Ps 22,7) in je pretresljivo molil: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mt 27,46; Ps 22,1), je vse to sprejel nase zaradi nas, zaradi našega odrešenja.

Kako je bila vsa Jezusova odrešenjska dejavnost prežeta z molitvijo, kaže dejstvo, da je pred pomembnejšimi dogodki več molil. Kakšna šola za nas, ki zaradi zaposlenosti molitev pogosto opuščamo ali krajšamo! Lahko si mislimo, da Jezus ni noči prebedel v molitvi le pred izborom dvanajsterih apostolov. Tega nočnega molivca bi mogli srečati že v času njegovega skritega življenja v Nazaretu, prav tako v času njegovega štiridesetdnevnega bivanja v puščavi. V teh nočeh se je v molitvi boril s svojim Očetom zate in zame, za svojo Cerkev, njen obstoj in trdnost do konca sveta.

Odrešenjske vrednosti za nas nima le Kristusova smrt in vstajenje, temveč tudi njegova molitev. Kakor Kristusa samega tako tudi njegove molitve ne moremo do konca doumeti. Še najbolj so prodrli v njeno globino svetniki, za katere v molitvi prebedele noči niso bile nobena redkost.

Sv. Frančišek je vso noč ponavljal: »Moj Bog in moje vse!« Sv. Pavel je zapisal: »Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10,31). Sv. Avguštin: »Prav živeti zna tisti, ki zna prav moliti.« Alexis Carrel: »Ali prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Ali prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.«

p. Anton

Sveta Katarina Sienska: Duhovno materinstvo - Papež Benedikt XVI. (Ob 675-letnici njenega rojstva)

Dragi bratje in sestre!

Danes bi vam rad spregovoril o ženi, ki je imela odlično vlogo v cerkveni zgodovini. To je sveta Katarina Sienska. Štirinajsto stoletje, v katerem je živela, je bilo težko obdobje za življenje Cerkve in celotnega družbenega tkiva v Italiji in Evropi. Vendar tudi v trenutkih največjih težav Gospod ne neha blagoslavljati svoje ljudstvo s tem, da razvname svetnike in svetnice, ki zdramijo duha in srce ter zbujajo spreobrnjenje in prenovo. Katarina je ena od teh. Še danes nam govori in nas spodbuja, da pogumno hodimo svetosti naproti, da bi bili vedno bolj popolni Gospodovi učenci.

Rojena v Sieni leta 1347 v zelo številni družini, je umrla v Rimu leta 1380. Pri 16 letih jo je videnje svetega Dominika nagnilo, da je stopila v tretji dominikanski red, v žensko vejo, imenovano Mantellate. Ostala je v družini, zasebno je napravila obljubo devištva, ko je bila šele doraščajoča. Posvetila se je molitvi, pokori, dobrodelnosti, zlasti v korist bolnih.

Ko se je razširil glas o njeni svetosti, je začela vneto dejavnost duhovnega svetovanja vsem skupinam oseb: plemičem in politikom, umetnikom in preprostim ljudem, posvečenim osebam, klerikom, vključno s papežem Gregorijem XI., ki je v tistem času bival v Avignonu in ga je Katarina energično spodbujala, naj se vrne v Rim. Veliko je potovala, da bi pospeševala notranjo prenovo Cerkve in podpirala mir med stanovi. Tudi zaradi tega jo je sveti Janez Pavel II. hotel razglasiti za sozavetnico Evrope. Stara celina naj nikoli ne pozabi krščanskih korenin, ki so v temelju njene poti, in naj še naprej iz evangelija zajema temeljne vrednote, ki zagotavljajo pravičnost in slogo.

Katarina je veliko trpela, kakor mnogi svetniki. Nekateri so celo mislili, da ji ne smejo zaupati. Leta 1374, šest let pred njeno smrtjo, so celo sklicali generalni posvet dominikancev v Firencah in jo zasliševali. Dodelili so ji učenega in ponižnega redovnika, Raimonda da Capua, prihodnjega generalnega ministra dominikanskega reda. Ta je postal njen spovednik in tudi njen »duhovni sin«. Napisal je prvi popoln življenjepis svetnice. Bila je razglašena za sveto 1461.

Nauk Katarine, ki se je z muko naučila brati in se naučila pisati šele, ko je bila odrasla, je vsebovan v Pogovoru o Božji previdnosti ali Knjigi Božjega nauka, ki je mojstrovina duhovnega slovstva, v njenem Epistolariju (pismih) in v zbirki Molitev. Njeno učenje je tako bogato, da jo je sv. Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Ta naziv se je pridružil naslovu sozavetnice mesta Rima, po volji bl. Pija IX, in naslovu Zavetnice Italije, po odločitvi častitljivega Pija XII.

V nekem videnju, ki se nikoli več ni izbrisalo iz Katarininega srca in duha, jo je Marija predstavila Jezusu, ki ji je dal sijajen prstan, rekoč: »Jaz, tvoj Stvarnik in Odrešenik, se zaročim s teboj v veri, ki jo boš vedno ohranila čisto, dokler ne boš z menoj obhajala svoje večne svatbe v nebesih.« Ta prstan je ostal viden samo njej. V tem izrednem dogodku najdemo živo središče Katarinine vernosti in vsake pristne duhovnosti: to je kristocentričnost. Kristus je zanjo kakor ženin, s katerim ima zaupen odnos občestva in zvestobe. Kristus je dobrina, ki jo ljubi nad vse.

Ta globoka zedinjenost z Gospodom je osvetljena z drugim dogodkom v življenju te znamenite mistikinje: izmenjava srca. Po Raimondu iz Capue, ki je zapisal, kar mu je Katarina zaupala, se ji je Gospod Jezus prikazal tako, da je imel v roki rdeče žareče človeško srce, odprl ji je prsi in vanje položil srce, rekoč: »Predraga hči, kakor sem zadnjič sprejel tvoje srce, ki si mi ga darovala, tako ti zdaj dajem svoje srce, ki bo odslej na mestu, kjer je bilo tvoje«. Katarina je zares živela besede svetega Pavla: »Ne živim jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Kakor sienska svetnica, tako vsak vernik čuti potrebo, da se oblikuje ob čutenju Kristusovega srca, da bi ljubil Boga in bližnjega, kakor ga ljubi Kristus sam. Mi vsi si lahko pustimo preoblikovati srce in se naučimo ljubiti kakor Kristus, v tisti domačnosti z njim, ki jo hrani molitev, premišljevanje Božje besede in zakramenti, zlasti pogosto in pobožno prejemanje svetega obhajila. Tudi Katarina spada k tisti trumi evharističnih svetnikov, s katero sem sklenil svojo apostolsko spodbudo Sacramentum Caritatis. Dragi bratje in sestre, evharistija je izreden dar Božje ljubezni, ki nas nenehno prenavlja, da bi hranil našo pot vere, okrepil naše upanje, razplamtel našo ljubezen, da bi nas napravil vedno bolj podobne Bogu.

Okrog te tako močne in pristne osebnosti se je oblikovala resnična in lastna duhovna družina. To so bile osebe, ki jih je očarala moralna avtoriteta te mlade žene na najvišji stopnji življenja, in včasih tudi vznemirljive zaradi mističnih pojavov, katerim so bile priče, kakor pogosta zamaknjenja. Mnogi so ji stregli in so si šteli v čast, da jih je Katarina duhovno vodila. Rekli so ji »mama«, ker so kot duhovni otroci pri njej zajemali hrano za duha.

Tudi danes Cerkev prejema velik blagoslov od duhovnega materinstva, ki ga gojijo mnoge žene, posvečene ali laikinje, ki v dušah hranijo misel na Boga, krepijo vero pri ljudeh in usmerjajo krščansko življenje k vedno višjim vrhovom. »Sin vam rečem in vas imenujem – piše Katarina, ko se obrača na enega svojih duhovnih sinov, na kartuzijana Giovannija Sabatinija –, kolikor vas rojevam z nenehnimi molitvami in željo pred Bogom, tako kakor mati rodi sina.« Na dominikanskega brata Bartolomeja de Dominici pa se je navadno obračala s temi besedami: »Preljubi in predragi brat in sin v milem Jezusu Kristusu.«

Druga značilnost Katarinine duhovnosti je vezana na dar solza. Solze izražajo izredno in globoko občutljivost, zmožno ganjenosti in nežnosti. Ne redki svetniki so imeli dar solza, podoživljali so vznemirjenost Jezusa samega, ki ni zadrževal in skrival svojega joka pred grobom svojega prijatelja Lazarja in pred Marijino in Martino bolečino, ob pogledu na Jeruzalem in v svojih zadnjih zemeljskih dneh. Po Katarininih besedah se solze svetnikov mešajo s Kristusovo krvjo, o kateri je govorila s tresočimi toni in zelo močnimi simboličnimi podobami: »Spominjajte se križanega Kristusa, Boga in človeka … Zazrite se v križanega Kristusa, skrijte se v ranah križanega Kristusa, potopite se v Kristusovi krvi.«

Tu lahko razumemo, zakaj je Katarina vedno imela največje spoštovanje do duhovnikov, čeprav se je zavedala njihovih človeških pomanjkljivosti. Duhovniki prek zakramentov in besede razdeljujejo zveličavno moč Kristusove krvi. Sienska svetnica je vedno vabila svete služabnike, tudi papeža, ki ga je imenovala »sladki Kristus na zemlji«, naj bodo zvesti svojim dolžnostim. Vedno je bila ganjena edino zaradi svoje globoke in stanovitne ljubezni do Cerkve. Pred smrtjo je rekla: »Ko se ločujem od telesa, v resnici, použila in darovala sem svoje življenje v Cerkvi in za sveto Cerkev, kar je zame izredna milost«.

Od svete Katarine se torej naučimo najbolj vzvišene učenosti, da poznamo in ljubimo Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev. V Pogovoru o Božji previdnosti z edinstveno podobo opisuje Kristusa kot most, razpet med nebom in zemljo. Ta most oblikujejo tri stopnišča, ki jih sestavljajo Jezusove noge, njegova stran in usta. Ko se duša povzpne na ta stopnišča, prehodi tri stopnje vsakega posvečenega življenja: ločitev od greha, vaja v krepostih in prijetno in ljubeče zedinjenje z Bogom.

Dragi bratje in sestre, naučimo se od svete Katarine pogumno, goreče in iskreno ljubiti Kristusa in Cerkev. Sprejmimo besede svete Katarine, ki jih beremo v Pogovoru o Božji previdnosti, ob sklepu poglavja, ki govori o Kristusu kot mostu: »Iz usmiljenja si nas umil v Krvi, iz usmiljenja si se hotel pogovarjati z ustvarjenimi bitji. O nespametnež ljubezni! Ali ti ni bilo dovolj, da si postal človek, ampak da si hotel tudi še umreti! … O usmiljenje! Srce mi vzplameneva ob misli nate. Naj se obrnem kamorkoli, ničesar drugega ne najdem kakor usmiljenje«. Hvala.

Benedikt XVI., Il ruolo delle Donne nella storia della Chiesa: »Santa Caterina da Siena«, v: Insegnamenti di Benedetto XVI, VI 2,2010, Libreria Editrice Vaticana, Città del Vaticano 2011, 904– 908. – Kateheza dne 24. novembra 2010. – Prevedel Anton Štrukelj.

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Božji služabnik Anton Strle je zapisal: »Tudi jaz se moram za svoj poklic zahvaliti svojim staršem, ki sta se že ob poroki dogovorila, da bosta, če Bog da, enega od svojih otrok posvetila Bogu v duhovniškem poklicu. To sem zvedel šele preko svojega duhovnega voditelja tedaj, ko ni bilo več nevarnosti, da bi name kdo izvajal kak pritisk pri izbiri poklica. Vem pa tudi, da je molila za duhovniške poklice moja svetniška teta Anica, ki je odšla k usmiljenkam in zgodaj umrla, vsa srečna, da se more popolnoma dati Kristusu v njegovih bratih – bolnikih in ubogih. Nikoli ne bom pozabil na marsikateri vtis, ki sem ga imel od neponarejene pobožnosti svoje mame, ki ni nikoli hodila v šolo. […] Kako bi mogel pozabiti mamine solze, ko sem kot otrok, ko še nisem hodil v šolo, bral iz mašne knjižice križev pot – počasi in še nekoliko črkovaje – pa so mama ob kolovratu bridko jokali ob premišljevanju Kristusovega trpljenja!«

Napredovali smo za dve zrni. Bog povrni vsem sodelujočim.

»Si pripravljena?« Marija je odgovorila: »Da.«

Drugi vatikanski koncil uči: »Ne da bi spoznala moža, je v veri in pokorščini po obsenčenju s Svetim Duhom rodila na zemlji samega Sina nebeškega Očeta« (C 63). Ta trditev je bila za cerkvene očete zelo pomembna. Učili so, da je Marija ob svoji privolitvi Božjemu naznanilu, ki ji je bilo posredovano po angelu, spočela Jezusa najprej v veri in šele nato v telesu.

Kaj nam ta dogodek sporoča? Bog se ni hotel učlovečiti brez naše svobodne volje, ampak se je odločil, da bo prišel na svet po Marijini svobodni privolitvi. Vprašal jo je: »Si pripravljena?« Odgovorila je: »Da.«

Kar se je na edinstven način zgodilo v Devici Mariji, se na duhovni ravni uresničuje tudi v nas, kadar Božjo besedo sprejemamo z dobrim in iskrenim srcem ter po njej živimo: Bog se v nas učloveči in prihaja, da bi v nas prebival. Njegov dom je v tistih, ki ga ljubijo in živijo po njegovi besedi. Tega ni lahko razumeti, mnogo enostavneje je Božjo navzočnost čutiti v svojem srcu.

Papež Frančišek, 12. oktober 2013

Vatican.va

Prvi potrjeni čudež v Lurdu

Osredotočimo se na prvi potrjeni čudež v Lurdu. Šestintridesetletna Katarina Latapie iz Loubajaca (pokrajina Lurd, Francija), imenovana Chouat, kmetica in mati štirih otrok, je oktobra leta 1856 padla s hrasta, ko je nabirala želod za domače živali. Pri tem si je v desni rami izpahnila roko.

Roka se je pozdravila, vendar sta zadnja dva prsta na desni roki ostala upognjena in negibna. Osemnajst mesecev ni mogla uporabljati svoje desne roke. V začetku leta 1858 so ljudje pričeli govoriti o Lurdu, prikazovanjih in čudežni vodi. Poleg tega je Katarina pričakovala še petega otroka. Kako se bo lahko ukvarjala z dojenčkom?

V noči med 28. februarjem in 1. marcem 1858 je začutila, da jo k sebi vabi lurška votlina. S svojima najmlajšima otrokoma se je hitro odpravila v šest kilometrov oddaljeni Lurd. Bil je 1. marec 1858, dan, ko se je Devica Marija dvanajstič prikazala Bernardki. Ko je prišla v Massabielle, je Katarina molila, čeprav ni bila pretirano pobožna. Šla je do konca votline in roko potopila v bazen, napolnjen z vodo, ki je bila še pomešana z zemljo. Opazila je, da je znova lahko okretno premikala prste. Takoj je tudi lahko sklenila roke v zahvalo Devici Mariji.

Začutila je prve porodne popadke. Devico Marijo je prosila za drugo milost: da bi imela dovolj časa za vrnitev domov, kjer bi lahko rodila svojega otroka. Bolečine so izginile. Katarina se je podala na pot in ko je prišla v Loubajac, je rodila dečka, ki mu je dala ime Janez Krstnik. Kasneje je postal duhovnik.

Njeno čudežno ozdravitev je štiri leta kasneje potrdil škof v Tarbesu monsinjor Laurence. Ozdravitev Katarinine desne roke je bil prvi čudež v Lurdu.

Vir: La depeche

Božji služabnik Anton Strle ves Marijin

1.»Povsod Boga, ljubljena Mati!«

Vseživljenjska marijanska usmerjenost Božjega služabnika dr. Antona Strleta se je pokazala že v deških letih. Med njegovimi rokopisi je list, ki poroča o nekem dečku, ki je prišel v stik z več pokvarjenimi dečki in odraslimi ljudmi. Bil je v nevarnosti, da se tudi sam preda pokvarjenosti. Ko je nekega večera šel na podružnici k šmarnicam, so tam molili ob Marijinem oltarju rožni venec in Marijine litanije ter peli Marijine pesmi. Tedaj se je zazrl v Marijine oči in zazdelo se mu je, kakor da mu je Marija spregovorila in mu navdihnila misel, naj pomaga tistim, ki jih ima za pokvarjence: »Ti jim moraš pomagati. Ti jim boš pomagal.« Solze so se mu vdrle, ko je poslušal tako hrepeneče petje Marijinih pesmi. V njegovem življenju je prišlo do temeljitega spreobrnjenja. Mati Marija je v njem prižgala ogenj duhovniškega poklica. Zatekel se je k njej z vsem zaupanjem in stanovitnostjo. Šel je v šolo in postal duhovnik. Ta deček je bil prav Strletov Tonček, čeprav tega na listu ni izrecno navedel. K temu nas nagiba vsebina, zlasti misel, ki mu jo je pri šmarnicah navdihnila Marija in je postala program njegovega življenja: »Ti jim moraš pomagati. Ti jim boš pomagal.« Program je na eni strani izražal Božjo voljo, na drugi pa zagotovitev njegovega sodelovanja z njo. Vloga Marije in njena pomoč pri tem je nakazana z dejstvom, da je navdih dobil od nje. Na novomašni podobici je ta program izrazil z geslom iz znane cerkvene pesmi: Povsod Boga. Da je geslo povezano z Marijo, kaže dejstvo, da je tudi pesem povezana z Marijo: “Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga.” Vse življenje si je prizadeval, da bi povsod zavladal Bog po Mariji, a najprej v njem samem. Vedno se je zavedal, da mora najprej začeti pri sebi.

 

2. Popolna podaritev Mariji

Ko mu je poleg očeta že zgodaj umrla še mati, se je ob tej ločitvi še bolj povezal z Materjo Marijo. Zapisal je, da ne pripisuje »prav nič sebi, ampak milosti in posebej Mariji,« kateri se je »zgodaj docela izročil in še posebej tedaj,« ko mu je poleg očeta umrla še mati. Božji služabnik je v svoj dnevnik 5. septembra 1943 ob rekolekciji (duhovni obnovi) zapisal: »Premišljeval sem o popolni pobožnosti do Marije v smislu Grignionovega nauka. Vsega se moram darovati po Mariji Jezusu. Z ničemer ne smem svobodno razpolagati. Svoje volje ne smem preklicati [...] Bog, Marija in Jezus Kristus naj bo vsa navezanost. – Vse v črti Marija – Jezus – Bog.”

Zadnjega maja 1959 omenja posvetitev Mariji: »Ob ponovitvi popolne posvetitve Mariji danes moram težiti spet za 'prvo ljubeznijo', ki je tako močno posegala tudi v čustvene kotičke mojega bitja.«

V pismu svojemu nekdanjemu ministrantu Radu je leta 1965 zaupal, da je najboljše sredstvo za duhovno napredovanje in zvestobo »globoka izročitev Mariji, ponavljana vsak dan in ob vsakem težkem in lepem trenutku, zlasti ob vsakem odločanju za to in ono, ob čemer gre za zvestobo Bogu«.

Po vsem tem je razumljivo, da je leta 1980 z veseljem pomagal kartuzijanom pri pripravi nove popolne izdaje knjige sv. Ludvika Grigniona Montfortskega Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji in zanjo napisal obširno razlago na skoraj 40 straneh.

V frančiškanski reviji Srečanja je leta 1984 pisal o popolni podaritvi Mariji. Med drugim piše: »'Podaritev' [Mariji] je obenem 'posvetitev'. 'Posvečeno' je to, kar pripada Bogu. 'Posvetiti se' Bogu pomeni povezati svojo voljo z božjo s tem, da pustimo, da Bog docela vstopi v našo dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja.«

Da se je zelo pogosto izročal Mariji, dokazuje pismo leta 2002 neki Marijini sestri, ki mu je občasno čistila stanovanje: »Najbolj pogosto izrekam: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!' Prosim, da se me spominjate kdaj v molitvi s prošnjo, da bi ostal do kraja in v polnosti zvest temu, kar je povedano v omenjenem stavku.«

Isti stavek je ponovil pol leta pred smrtjo, 22. aprila 2003, v pismu apostolskemu nunciju Ivu Jurkoviču: »Križ je zdaj hud, čeprav sem se naučil ponavljati: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!'«

 

3. Priporočanje in izročanje Mariji

Leta 1943 je kot sklep po duhovnih vajah zapisal: »Vsak večer kratka molitev k Mariji in sv. Jožefu za srečno zadnjo uro in s tem v zvezi za stanovitnost v dobrem.« Ko je istega leta delal zahtevni ustni izpit za doktorat (rigoroz), je v svoj dnevnik zapisal: »Danes sem delal rigoroz iz splošne teologije. Položil sem ga Mariji v roke. Saj je to sobota, Mariji posvečen dan. Pred Marijo Pomagaj v stolnici sem sklenil, da naj bo to Marijin doktorat, ako se mi bo posrečil. Marijini in Njenega Sina časti naj bo posvečen.«

Naslednje leto je pri rekolekciji zabeležil sklep: »Preden grem v posteljo, naj me Marija blagoslovi.« Ob julijski rekolekciji istega leta imamo zapisano: »Morda bo smrt prišla kmalu. Delal bom kar naprej navadne stvari, samo bolj združen z Bogom, z Jezusovim in Marijinim Srcem.«

Po protimodernistični prisegi pred službo docenta dogmatike leta 1958 je »šel na Rakovnik in se priporočil Mariji Pomočnici, pa tudi mladinskemu svetniku sv. Dominiku Saviu in sv. Janezu Bosku.« Pred veroizpovedjo pa se je »za nekaj trenutkov pomudil v stolnici pred podobo brezjanske Matere božje«.

Dr. Anton Strle je bil od leta 1952 do začetka 1959 župnijski upravitelj v župniji Planina pri Rakeku. Njegov zadnji zapis v kroniki 5. januarja 1959 je povezan tudi z Marijo: »Pri delu mi je bilo geslo: Marija in presv. evharistija; napravil pa sem v smislu tega gesla komaj polovico tega, kar mi je v srcu tlelo že prvi dan, ko sem zvedel: v Planino greš.«

Zadnjega maja 1959 je po Mariji prosil Gospoda: »Luči in moči mi daj, Gospod, po Mariji! Luči, da bo sijala tudi drugim; moči, da bo prenavljala tudi druge.«

 

4. Apostol rožnega venca

Božji služabnik Anton Strle je bil povsod vnet apostol rožnega venca. Hotel je, kot je zapisal, »da z gorečo in stanovitno molitvijo rožnega venca postanemo vneti učenci Kristusove in Marijine visoke šole.« Seveda je na prvo mesto postavljal mašno daritev s češčenjem Najsvetejšega. Zanimivo je in za njegovo globoko osebno pobožnost značilno, da je na drugo mesto v svojem duhovnem življenju postavljal premišljevalno molitev. Nato nadaljuje:

»Na tretje mesto pride rožni venec: vsaj en del prav vsak dan že gotovo nad 50 let (kvečjemu za kak mesec zelo hudih bolezni je moral odpasti). Zdi se mi nepogrešljiv. Nekaj nepogrešljivega bi manjkalo brez njega. Kakor če hiša s svojim »Središčem« ne bi imela okoli sebe lepega in bogatega vrta z varujočo ograjo! Ta vrt – rožni venec – nikoli ne zastari; – vedno je svež in nov. Naj me prežema občutje veselja, bridkosti ali zmagovitosti – vedno grem rad na sprehod po tem vrtu, da se spet osvežim in okrepim: da mi veselje ne utone v valovih bridkosti, da se mi žalost in zaskrbljenost ne spremeni v brezupnost. Devica Marija me vodi h Kristusu, ob katerem ves svet postane luč, pa naj se na zunaj kaže še tako temnega. In ker je Kristusova stvar tudi moja stvar, zato sem glede nje popolnoma gotov. Kajti Kristusova stvar bo zmagala, prej ali slej, za časa mojega življenja ali pa po moji smrti: kakor Bog hoče!«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU - MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

V Božjih rokah

Na praznik Brezmadežne se moramo naučiti tega: človek, ki se popolnoma izroči v Božje roke, ne postane njegova lutka, dolgočasna oseba brez lastne volje; tak človek ne izgubi svoje svobode. Samo človek, ki popolnoma zaupa Bogu, najde pravo svobodo, prostrano in ustvarjalno širjavo svobode dobrega. Človek, ki se obrne k Bogu, ne postane manjši, ampak večji, ker zaradi Boga in z njim postaja velik, postaja Božji, postaja resnično to, kar je. Človek, ki se izroči v Božje roke, se ne oddalji od drugih in se ne umakne v svoje zasebno odrešenje; nasprotno, šele tedaj se njegovo srce zares prebudi in postane oseba, ki je občutljiva in zato dobrohotna in odprta.

Homilija 8. december 2005

 

V poslušanju Božje besede

Spoštljivo poslušanje: takšna je značilna drža presvete Device Marije, kakor jo značilno prikazujejo upodobitve oznanjenja: Devica sprejme nebeškega poslanca, medtem ko zbrano premišljuje svete spise. Le-te po navadi predstavlja samo ena knjiga, ki jo Marija drži v roki oziroma v naročju ali pa jo podpira stojalo … Marija je poslušna dekla Božje besede.

Opoldanski nagovor, 6. november 2005

 

Zgled

Devica Marija ostaja v drži poslušanja, vedno pripravljena izpolniti Božjo voljo. Je zgled za vernika, ki živi v iskanju Boga.

Opoldanski nagovor, 4. december 2005

 

Glej, Gospodova služabnica sem

Marija je pripadala tistemu delu izraelskega ljudstva, ki je v Jezusovem času z vsem srcem pričakoval Odrešenika. Vendar si ni mogla predstavljati, kako se bo ta prihod uresničil. Mogoče je pričakovala prihod v slavi. Zato je bil zanjo toliko bolj presenetljiv trenutek, ko je v njen dom vstopil angel Gabrijel in ji dejal, da se hoče Gospod, Odrešenik, utelesiti v njej, si privzeti telo od nje, svoj prihod uresničiti po njej. Lahko si predstavljamo vznemirjenje Device Marije. Z velikim dejanjem vere, pokorščine, reče »da«: »Glej, Gospodova služabnica sem«. In tako je postala Gospodovo »bivališče«, resnični tempelj v svetu in »vrata«, skozi katera je Gospod vstopil na zemljo.

Homilija, 26. november 2005

 

Žena upanja

Marija je žena upanja: samo zato, ker veruje Božjim obljubam in pričakuje Izraelovo zveličanje, more priti angel k njej in jo poklicati za odločilno služenje pri teh obljubah.

Bog je ljubezen, 41

 

Zgodi se mi po tvoji besedi

Na koncu pogovora Marija odgovori angelu: »Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi«. Marija tako vnaprej izreče tretjo prošnjo očenaša: »Zgodi se tvoja volja«. Reče »da« Božji volji, se postavi v to voljo, za katero se zdi, da presega človeško bitje; Marija reče »da« tej volji, se postavi v to voljo, vse svoje bitje z velikim »da« položi v voljo Boga in tako odpre vrata sveta Bogu. Adam in Eva sta s svojim »ne« Božji volji ta vrata zaprla. »Zgodi se Božja volja«: Marija vabi tudi nas, da izrečemo »da«, ki se včasih zdi tako težak. V skušnjavi smo, da bi imeli raje lastno voljo, vendar nam ona govori: »Bodi pogumen, reci tudi ti: »Zgodi se tvoja volja«, kajti ta volja je dobra. Na začetku se lahko zdi kot prevelika teža, breme, ki ga ni mogoče nositi; v resnici pa Božja volja ni breme, ampak nam daje krila, da lahko vzletimo. Tako si lahko z Marijo drznemo tudi mi odpreti Bogu vrata svojega življenja, vrata tega sveta, ko rečemo »da« njegovi volji, da je ta volja »da« njegovi volji, zavedajoč se, da je ta volja resnično dobro in nas vodi k resnični sreči.

Homilija, 18. december 2005 

 

Gospodova služabnica

Marija je in ostaja Božja služabnica, ki se ne postavlja v središče, temveč nas hoče voditi k Bogu, nas hoče učiti načina življenja, v katerem je Bog priznan kot središče stvarnosti in našega osebnega življenja.

Opoldanski nagovor, 10. september 2006

SKRIVNOST KRIŽA (14) Križ smrti (1)

Govoriti o smrti je danes kar nesodobno in čudno. Ljudje bi to resničnost našega življenja radi dali na stranski tir. Zdi se, kakor da bi radi vse življenje živeli brez misli na smrt, na koncu pa na hitro umrli. Človek dobi občutek, kakor da smrt ni del našega življenja.

Ponekod po svetu, v bolj razvitih družbah, kakor pravijo, odrivajo vse, kar je povezano z umiranjem in smrtjo čisto na rob dogajanja. Pokopališča so prestavili daleč iz mest. Ljudje ne umirajo več doma, marveč v bolnišnicah ali domovih za ostarele. Imajo celo posebne storitve ob smrti. Umrle naličijo tako, da so vidni čim bolj takšni, kot so bili še v življenju, da bi čim manj dajali videz, da so že umrli. Naredijo, kakor da so samo zaspali. Nekateri celo otrokom ne pustijo imeti stika z umrlim, da ne bi postali zagrenjeni. Vse to se dogaja zato, ker ljudje ne sprejemajo smrti kot sopotnice v življenju. Hočejo uživati življenje, zaradi tega pa postane tudi življenje drugačno. Vse je hitro, napolnjeno in natrpano. Ni časa, da bi se ustavili in razmislili o svojem življenju in prihodnosti. Trenutek, ki ga živijo, bi radi čim bolj uživali, in ko le-ta mine, že hitijo za drugim in mislijo, kako bi naslednji trenutek spet uživali. Toda ali je vse to za človeka zdravo? Ali je človek res bolj miren, če nikoli ne misli na smrt ali se z njo nikoli ne sreča?

Iz življenja ni mogoče popolnoma odstraniti vsega, kar je povezano s smrtjo. Trenutek smrti je vedno nepredvidljiv in te lahko doleti kjerkoli in kadarkoli. Ob nas lahko umre kdo, za katerega smrti ne bi niti slutili. Res lahko ostarele ljudi strpamo v domove in bolnišnice, da bodo umirali daleč od nas, toda tudi mladi, ki živijo ob nas, lahko umrejo.

Mislim, da je bilo včasih drugače. Ljudje so umirali v krogu svojih domačih. Če so bili bolni, so vsi vedeli, da ne morejo biti več dolgo. Vsem je bilo jasno, da se bliža trenutek odhoda. V vernih družinah so običajno molili za srečno zadnjo uro, umirajoči pa so se pripravljali. Pred smrtjo so skušali urediti vse zemeljske zadeve z dediščino in prejeli zakramente. Tako so imeli več možnosti, da so umirali pripravljeni in spravljeni z Bogom in ljudmi. Tudi pokopališča so bila običajno okoli cerkva. Ljudje so jih obiskovali vsako nedeljo in bili tako v stalnem stiku s svojimi rajnimi, se jih spominjali in zanje molili. Smrt je bila vtkana v njihovo življenje in so z njo živeli.

Tudi njihovo delo je bilo drugačno od današnjega. Delali so, da bi se preživljali. Večinoma ljudje niso mislili na dobiček. Ljubili so svoj košček zemlje in ga obdelovali ter se preživljali. Danes je drugače; vsako delo mora prinašati dobiček, drugače je nekoristno. Tudi ljudje morajo biti čim bolj uspešni in čim več narediti. Tako onemogli in bolni ljudje postanejo nepotrebni in nekoristni, zato jih odstranijo iz normalnega okolja v domove, kjer so zapuščeni in osamljeni. Tam nimajo nikogar, ki bi jih spremljal na njihovi poti umiranja, in smrt jim res postane nekaj groznega in sovražnega. Obdani so z množico strokovnega osebja, a ti jim ne morejo pomagati tako, kot bi jim lahko domači. Velikokrat ti uslužbenci naredijo samo to, kar bo plačano. Popolnoma razumljivo je, da je proces umiranja drugačen, je nekoliko nasilen. To ni organska rast ali zorenje, temveč čakanje v grenkobi in zapuščenosti.

Skušajmo stopiti še korak naprej in si oglejmo, kako bi naj kristjan doživljal smrt. Vsakemu kristjanu je jasno, da bo umrl. Smrt zanj ne pomeni konec vsega, ampak prehod v drugačno življenje. Je uresničitev tistega, kar je veroval, kar je upal in za kar je živel. Kristjan ima tudi do bolnega človeka drugačen odnos. Ostarel človek ni nekoristen, ampak je človek, ki je v življenju že veliko naredil, zato je dragocen. Tudi v svoji starosti in onemoglosti je lahko koristen, ker lahko daruje svoje trpljenje za svoje domače. V tihi žrtvi in molitvi lahko spremlja vse delo in življenje domačih ter jim tako pomaga. Marsikaj jim lahko svetuje, ker iz svoje izkušnje pozna življenje. Tudi mladim lahko deli iz svojih bogatih življenjskih izkušenj ter jih vzgaja za bolezen in ostarelost.

Zakaj človek nosi v sebi strah pred smrtjo? Res je le-ta povsem drugačna od vseh drugih doživetij v življenju, saj je vedno enkratno neponovljivo dejanje. Smrt je treba razumeti kot pot k prijatelju ali srečanje z njim in ne kot srečanje s tistim, ki te bo sodil. To pa je odvisno od življenja. To mora biti urejeno in tako bo tudi smrt lahka. Umiranje je podobno človekovemu srečanju s prijateljem. Če se dobro poznata in sta dobra prijatelja, je vsako snidenje neke vrste veselje. Med njima ni napetosti ali zahrbtnosti, tudi strahu ne. Poznata se dobro, drug drugemu zaupata in se rada srečujeta. Spoštovanje med prijateljema je tako veliko, ker drug drugemu nista naredila ničesar zahrbtnega, kar bi motilo njuno prijateljsko vez. Drugače je, če sta dve osebi prijatelja samo na videz ali pa če je eden izrabil prijateljstvo ali prijatelja v svojo korist. Tak odnos ni več čist, sproščen in naraven. Mednju se je naselila neka tesnoba. Ko se srečata, vsaj tistega, ki je skrivaj izrabil drugega, prevzame neka tesnoba in strah. Boji se, da bo prijatelj izvedel za njegovo zahrbtno ravnanje. Nepoštenost prinese v odnos nesproščenost in nezaupanje. Tisti, ki je ravnal slabo, lahko začne dvomiti v drugega, ki je pošten. Svoja nepoštena nagnjenja prenaša vanj in sumi: Kaj, če ni on ravnal še bolj nepošteno in je mogoče še bolj izkoristil mojo »poštenost«? Odnos ni več prijateljski in zaupljiv, prepojen je z nezaupanjem, sumničenjem in nepoštenostjo. Srečanje je zaradi vseh teh napetosti lahko prava muka in trpljenje.

Podobno se z vsakim izmed nas dogaja ob smrti. Živimo z Bogom in naše prijateljstvo z njim je naša glavna življenjska vsebina. Bog je vedno iskren in zaupljiv prijatelj. K takemu prijateljstvu kliče tudi nas, zato ni vseeno, kako živimo. Z Bogom je treba gojiti prijateljstvo. To pomeni, da mora biti vse življenje sobivanje z Bogom. Potrebno se je truditi, da je ta odnos vedno bolj živ. Prav molitev nam k temu pomaga. Z Bogom se je treba pogosto srečevati v svetem obhajilu in ga obiskovati v zaupni molitvi. Potrebno ga je poslušati in se z njim pogovarjati. Vsak kristjan mora postati domač z Bogom. V življenju lahko zraste do Boga lep in zaupljiv odnos. Bog res postane prijatelj, saj prav on lahko pomaga v vsaki stiski. Smrt je pravzaprav srečanje z Bogom, ki je moj prijatelj. Če sva vse življenje prijateljevala in si zaupala, bo poslednje srečanje nekaj veselega. Človek ne bo občutil nobene tesnobe in ne strahu, saj mu vest ne bo ničesar očitala. Takim gotovo velja blagor iz Knjige razodetja: »Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi.« Drugače pa je, če si človek za tako prijateljstvo ni nič prizadeval. Mogoče je celo živel tako, kot da Boga ni ali ga je v življenju celo zatajil. S takim odnosom se prijateljstvo krha in v človeka, ki dela proti Bogu, se naseljuje tesnoba in nemir. Smrt ne bo srečanje s prijateljem, ki ga imaš rad, marveč z nekom, ki se ga bojiš, ker se bojiš, da bi ti očital tvoje prestopke. Človek se boji, da bi bil Bog z njim strog, zato se od njega še bolj oddaljuje. Namesto da bi se z njim spravil, pred njim beži. Toda zakaj? Ali je Bog res strog sodnik, ki išče izgubljene prestopnike, da bi jih kaznoval? Ne, ni! Bog je dobrotljiv prijatelj in usmiljen Oče. Tako ga doživlja tisti, ki je vse življenje delal po svoje. Običajno ima človek v starosti in bolezni veliko časa za premišljevanje. Takrat se vsi prizori njegovih spodrsljajev zelo živo vračajo v spomin. Sprašujejo nam vest in še bolj burijo našo notranjost. Mnoge ljudi to zelo zbega. V nemiru se občutki krivde še stopnjujejo in nemalokrat se zgodi, da taki ljudje obupajo nad življenjem. V strahu pred srečanjem z Bogom si sami vzamejo življenje, misleč, da mu bodo na ta način ušli. Smrt takega človeka more biti resnična groza in trpljenje.

p. Branko Petauer