Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Jezusova ljubezen do nas, naša ljubezen do Jezusa

Predvsem te ljubim, dobri Jezus, zaradi keliha, ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso našo ljubezen. To – pravim – prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil.

Ko je rekel, je nastalo, ko je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! …

Ljubil nas je, ko nas še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli imel nikogar, ki bi ga ljubil (št. 20,2).

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (6) Ponižna molitev

Poznamo Jezusovo pripoved o cestninarju in farizeju, ki v templju molita. Farizej se hvalil, kaj vse je dobrega storil in pri tem zaničeval cestninarja. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Jezus ga je pohvalil: »Povem vam: ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan" (Lk 18,10–14).

Sv. Peter nas vabi: »S ponižnostjo se vsi povežite, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (1 Pt 5,5b).

Primer ponižne molitve so stotnikove besede Jezusu, ki jih, nekoliko preoblikovane, molimo pred sv. obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter »padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!'« (Lk 5,8).

Neki redovnik piše: »Prava molitev človeka razgalja. Če hočem resnično moliti, moram nujno vreči s sebe vso navlako in si iskreno pogledati v oči. Pravi molivec je nujno ponižen; podoben je cestninarju, ki skrušen stoji v mraku svetišča in trkajoč se na prsi prosi Božjega usmiljenja. Iskrena ponižnost je prava molitvena drža. Težko je biti ponižen, težko je res moliti.«

Jezus je, kakor starozavezni preroki, naglašal notranjo, pristno molitev. Njegov zgled je močno deloval na učence, ker je bila molitev pri njem nekaj popolnoma človeškega, pristno življenjskega. Nastopal je proti vsaki hinavščini:             »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih suknjah in jim je všeč, da jih ljudje na cesti pozdravljajo. Radi imajo prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah. Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba« (Lk 20,46s).

Kako naj molitev prihaja iz ponižnega srca, uči tudi sv. Ciprijan: »Če molimo, govorímo in prosímo umirjeno, mirno in hkrati spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako se spodobi spoštljivemu prosilcu skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker je to bolj skladno z vero.«

Ponižna molitev lahko pride le iz ponižnega in skrušenega srca. Tomaž Kempčan priporoča v Hoji za Kristusom: »Vdaj se srčnemu kesanju in našel boš pobožnost!« Tako moli človek, ki spozna in prizna, da je pred neskončno svetim Bogom grešnik. Kardinal Newman pravi: »Kdor hoče biti pred Bogom velik, mora prej postati prav majhen.«

Romano Guardini je v knjigi Uvajanje v molitev zapisal:     »Človek se pred Božjo svetostjo zave lastne nevrednosti. Ta zavest je prvi vzgib k molitvi. Človek spozna, da je sebičen, krivičen, omadeževan, hudoben ... Ni dovolj, da samo spoznaš, moraš se tudi vdati v to, da si grešnik. Ne trmasto in samopašno, marveč iskreno in voljno. Tudi se ne ponižuj pretirano in ne bodi besen nase, vedi se dostojno in odgovorno. Z dejstvom, da si grešnik, se moraš sprijazniti in sramoto prenesti: to je podlaga za prenovo.«

Za temeljito spoznanje in odkritosrčno priznanje grešnosti je potrebno spoznavanje sebe s pomočjo luči Božje milosti. To pa si izprosimo v molitvi.

Krepost ponižnosti je v človeku nekaj trajnega. Ponižen človek ne prizna le svojih napak, ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu. Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega. Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Večina tega daru ne razume, ker misli, da je v nasprotju s človeškim dostojanstvom.

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna? Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred Bogom poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi. Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem Božjih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce. Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih in v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih.

Če nas beseda »ponižnost« moti, lahko uporabljamo besedo »iskrenost« kakor dela neki študent: »"Molitev je pogovor z Bogom, pogovor z bitjem, z osebo, ki ve o nas samih neskončno več, kot bomo mi kdaj sposobni slutiti. Zato zahteva molitev od nas predvsem iskrenost. Le tako ne bomo doživeli samote Božjega molka. Iskreni pa smo le, če smo odkriti do zadnjih kotičkov svoje vesti. Pogosto se nam dogaja, da se naša molitev sprevrže v opravičevanje samega sebe in naših dejanj. Misli, ki iščejo le svojo potrditev in rešitev v nas samih, niso molitev! Moliti pomeni darovati vso svojo majhnost, neuspehe in poraze Bogu brez opravičevanja, a s kesanjem in zato tudi z zaupanjem, da nam bo zaradi Božje ljubezni odpuščeno.

Molitev pa ni samo samoobtožba. Moliti pomeni tudi darovati Bogu vse svoje uspehe in upe. Moliti pomeni, da se v Bogu veselimo, da načrtujemo prihodnost.«

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Na pšeničnem klasu smo napredovali za dve zrni. Bogu in vsem molivcem hvala. Vztrajajmo še naprej in zaupajmo. Jezus sam nas vabi, naj prosimo Gospodarja žetve. Za porast duhovnih poklicev je marsikaj potrebno: najprej poglobljeno krščansko življenje po naših družinah, družine z več otroki, vzgoja za odpoved in izpolnjevanje Božje volje, vzgoja k čistemu življenju v obvladovanju spolnosti. Bog seveda lahko koga vzgoji in pokliče na izreden način in tako usliši naše molitve. Bodimo še naprej velikodušni.

 

Molitev k svetemu Jožefu

Slavni sveti Jožef, varuh svete Cerkve in naših družin, sveta Cerkev in vse človeštvo potrebuje moč tvoje priprošnje pred Božjim prestolom.

Pridobi nam milost spreobrnjenja in ozdravljenja naših src, da bomo osvobojeni vsakega napuha, samovolje, sebičnosti, nasilja, sovraštva in pomanjkanja ljubezni.

Naj v svojem življenju postavimo Boga na prvo mesto in naj njegova božanska volja prevlada in kraljuje nad vsako človeško voljo.

Naj se njegova Božja volja izpolni na zemlji tako kakor v nebesih, naj se vsi ljudje naučijo častiti Boga v duhu in resnici in priznajo Jezusa Kristusa kot edinega Gospoda; Pot, Resnico in Življenje, Tistega, ki je, ki je bil in ki pride. Naj se vrnejo spokorjeni, skesani in ponižni k njegovemu usmiljenemu Srcu, trajnemu izviru resničnega in večnega miru.

Izprosi nam iz Jezusovega Srca velike čudeže ozdravljenj in spreobrnjenj, da bo celotna Cerkev in ves svet prepoznal tvojo veliko moč in slavo pred njegovim Božjim prestolom v nebesih, da bomo po tvoji priprošnji rešeni velikih nesreč in kazni in da pravičnost dá mesto usmiljenju. Amen!

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (9)

Vsaka družinska molitev je bogastvo družine, župnije in celotne Cerkve. Marsikatero težavo, ki jo današnja krščanska družina ima in z njo živi, je možno odpraviti. Z gorečo molitvijo smemo upati na dobro rešitev v raznih stiskah ali družinskih nesporazumih. Bog pričakuje, da vsak naredi svoj delež. Razsvetljenje pa se zgodi, ko se odkrito in v medsebojni ljubezni vsi člani družine pogovorijo. Tam, kjer damo prednost »ljubezni«, tam se povrne tudi mir. »Kjer je Bog, tam ni nadlog!« Tudi Marija in Jožef sta imela veliko preizkušenj, skrbi in težav, vendar sta se znala o njih pogovoriti, vse sta razodela na način, kot je bila Božja volja. Bog nas v času preizkušenj ne pušča samih. Zagotavlja nam svojo prisotnost v naši medsebojni ljubezni in s trdno vero lahko pričakujemo Božjo pomoč. »Preizkušenost naše vere pa ustvarja stanovitnost«(Jak 1,3). Jakob v svojem pismu ta odlomek zaključi s pomenljivimi besedami: »Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše« (Jak 1,21).

Približuje se mesec november, ko so naše misli, besede, spomini, predvsem pa molitve namenjene našim rajnim. Pridigar je zapisal: »Je čas rojevanja in čas smrti«(Prd 3,2). Katoliška cerkev verujočim daje mnogo sredstev in načinov, kako se duhovno povezati z rajnimi: darujemo svete maše, molitve, naklanjamo jim popolni odpustek in druga zadoščevanja. Vabi in uči nas, da smo vedno pripravljeni na zadnjo uro. V litanije sv. Jožefa je postavila vzklik: »Zavetnik umirajočih, prosi za nas«. S tem nam Cerkev želi sv. Jožefa postaviti za zgled zaupanja v Božjo pomoč. Zato ni razlogov za strah pred smrtjo. Mnogo več bomo naredili in se strahú osvobodili, če pogledamo, kako nam pomaga sv. Jožef v času smrti. Zaupal je v Boga. Velja se spomniti, kako je umiral on sam. Samo sv. Jožef je imel to milost, da je umrl na rokah Jezusa in Marije. Zato lahko sv. Jožef takoj za Marijo največ pomaga v zadnjih urah našega življenja. On nam pri Jezusu izprosi, kar ga v veri prosimo, tudi za srečno zadnjo uro. Gotovo Jezus ne bo odrekel prošnje sv. Jožefu; njemu, ki ga je nosil na rokah, ga varoval, vzgajal in zanj skrbel do konca svojega življenja. Smrti pa se ne more izogniti nihče, ne kralj ali berač, ne bogati ali reven, ne moški ali ženska, ne mladi ali stari. »Vsem, ki smo rojeni, je tudi določeno, da enkrat umremo, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Da je sv. Jožef upravičeno »zavetnik umirajočih« in priprošnjik za srečno zadnjo uro, nam potrjujejo izkustva iz življenja. Pomembno je in tako nas Cerkev uči, da že v trenutkih bolezni pokličemo duhovnika in bolniku omogočimo prejem svetih zakramentov.

Iz misijonskega poslanstva nam pripoveduje neki nadškof, ko je obiskoval svoje vernike po zelo razkropljeni misijonski deželi. Večkrat je bil dan kratek in bližala se je noč. Bil je primoran, da je na poti zaprosil za prenočišče. Potrkal je na vrata osamljene hiše. Gospodinja ga je prijazno sprejela in mu gostoljubno ponudila prenočišče, čeprav ga ni poznala. Nadškof je takoj opazil, da je žena zelo zaskrbljena, zato jo vpraša, zakaj je zaskrbljena in kaj jo teži. Ona mu takoj pove, da ima v sosednji sobi očeta, ki leži na smrtni postelji. »Celo življenje je molil k sv. Jožefu za srečno zadnjo uro. Sedaj, ko umira in smo zelo daleč od duhovnika, pa me skrbi, da bo umrl brez zakramentov.« Nato si nadškof odpne svoj plašč in ji pokaže svoj škofovski križ. Nato pa reče: No, potem pa je sv. Jožef naredil še več, poslal ni samo duhovnika, ampak celo nadškofa. Takoj je šel k bolnemu očetu, ki je opravil sveto spoved, mu podelil sveto maziljenje in sveto popotnico. Tudi to je dokaz, kako nas sv. Jožef nikoli ne pusti same, tudi v najtežjih trenutkih ne.

Tudi naslednji zgled je iz misijonske dežele. Spominjam se pripovedovanja salezijanca duhovnika p. Martina Maroša, ki je bil misijonar več kot 40 let na Ognjeni zemlji v Južni Ameriki – v Čilu. Neko noč je prišel po njega neki moški. Prosil ga je, če bi šel k težko bolnemu v bolnico. »Pripravil sem vse potrebno, sv. popotnico, bolniško olje in skupaj s tujcem sva odšla v bolnico. Ves čas med potjo sva molčala. Potem sva prišla do vratarja, ki naju je že čakal. Z vratarjem sva odšla v bolniško sobo k bolniku, ki je bil ves v pričakovanju. Opravila sva zakrament svete spovedi, bolniško maziljenje, podelil sem bolniku sv. obhajilo in prejel je še popolni odpustek. Nato sem bolnika vprašal, kdo je gospod, ki je prišel po mene. Bolnik se je zelo začudil, saj vendar nihče ni vedel za to njegovo željo kot le sv. Jožef.« »Njemu sem se vse življenje priporočal za srečno zadnjo uro.« Misijonar p. Maroša je rekel: »Ta mož, ki je prišel po mene, je bil sv. Jožef! Ko sem se vračal, tega človeka več nikjer ni bilo. Takrat sem začutil, kako velik priprošnjik je v zadnji uri ta veliki in pravični sv. Jožef. Tudi sam sem se mu poslej priporočal.« Misijonar g. Maroša je umrl v Marianumu, salezijanskem domu v Veržeju v 100. letu starosti.

Naj tudi nam ne mine dan, da ne bi molili k sv. Jožefu za srečno zadnjo uro.

Jožef Andrejek