Zavedamo se, da živimo v čisto posebnih časih. Zato zares goreče prosimo Boga, naj svet ozdravi od virusa nesprejemanja, zlobe, hudobije, sovraštva in vsega ostalega, kar ljudi odvrača od Njegove poti. Naj se časi, kot so bili konec prejšnjega in v začetku letošnjega leta, nikoli več ne ponovijo.
Več tednov nam je bilo praktično onemogočeno obiskati »skritega Jezusa«. Sveto mašo smo lahko spremljali samo preko medijev in sveto obhajilo prejemali le duhovno. V tej stiski smo se zares zavedali, kako moramo biti Bogu hvaležni za dar vere, da smo lahko bili, čeprav na daljavo, v duhu povezani z Njim in Mu povedali, kako Ga imamo radi, kako smo nemočni in kako si želimo nazaj v tiste lepe čase pred epidemijo.
Želim, da bi bila jaz, in tudi drugi, vsaj približno tako goreča, kot je bila mala Jacinta, ko je rekla: «Tako rada rečem Jezusu, da ga ljubim. Marsikdaj, ko mu to rečem, se mi zdi, da imam v prsih ogenj, ki pa me ne žge. Tako rada imam Jezusa in Marijo, da se nikoli ne naveličam ponavljati in jima zagotavljati, da ju ljubim.«
Večkrat premišljujem o fatimskih vidcih in njihovi vztrajnosti. Čeprav v najnežnejših razigranih otroških letih, so sprejemali težke naloge in odrekanja ter mnogokrat tudi težko trpljenje. Pa se vprašam: »Ali bi vse to zmogel kdo, ki ga Marija ni izbrala? Bi si lahko kdo kar tako zapomnil in posredoval naprej vse te velike besede, opozorila, priporočila in svarila, ki jih ni še nikdar slišal in jih tudi ne pozna in ne razume? Res, velik si, Bog, ki ljubiš ves svet, vsakega človeka in vsako živo bitje. Dal si nam svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil. Dal si nam Njegovo Mater Marijo, angele, … Dal si nam vidce. Dal si nam Jezusovo in Marijino Srce, da ju častimo in se k njima zatekamo. V naših molitvenih skupinah se zares goreče poglabljamo v skrivnost vere in lepote te mogočne Božje ljubezni.
Ker so bili v začetku leta še zelo negotovi časi, smo se odločili, da bomo letos, pri Sv. Vidu na Vidmu pri Ptuju, pet prvih sobot obhajali v istih mesecih, kot se je Marija prikazovala v Fatimi – od maja do septembra. Vsi duhovniki iz vseh naših župnij so z navdušenjem podprli našo zamisel. Redno so jo oznanili in spodbujali vernike k prvosobotni pobožnosti, za nas so molili in z nami sodelovali. Bogu in njim hvala! Častilci JMS iz Vidma, Ptuja, Ptujske Gore, Hajdine, Leskovca, Destrnika, Markovec, Žetal in Sel smo se zbrali vsako prvo soboto v mesecu in z molitvijo, pesmijo ter premišljevanjem delali družbo njunima Srcema. Pred spovednico se je zmeraj zbrala dolga vrsta vernikov, ki si je želela očiščenje svojih src.
Omenim naj še ostale naše molitvene skupine, v katerih smo sedaj končno zopet zadihali s polnimi pljuči. Že 21 let se vsak četrtek po sveti maši zbiramo v molitveni skupini pri Sv. Petru in Pavlu na Ptuju. Z nami je bil pred leti p. Janez Ferlež, za njim pa je duhovno vodstvo prevzel p. Jože Osvald, ki je še zmeraj, kljub šibkemu zdravju, vsak teden z nami. Zadnje čase pa so z nami večkrat kar trije patri. P. Matej in p. Janko nas bogatita s svojimi globokimi premišljevanji, pesmijo in tudi s kitaro. Ne morem opisati naše želje in potrebe po skupni molitvi in druženju z Jezusom v času, ko je bilo v cerkvi zbiranje prepovedano. Nepopisno veseli in srečni smo bili, ko smo se zopet lahko srečali z Jezusom v najsvetejšem zakramentu, se z Njim v molitvi pogovorili, se Mu priporočali, zahvaljevali, Ga prosili in slavili.
Vsak ponedeljek se že vrsto let na Selih zatekamo h Kraljici miru, molimo po Njenih namenih ter prebiramo sporočila, ki nam jih naša Mati še vedno posreduje po medžugorskih vidcih.
Vsak prvi petek na Vidmu molimo za naše družine, za našo Cerkev, za Slovenijo, Evropo in ves svet. Prosimo za nove duhovne poklice in za svetost poklicanih. Večkrat smo vztrajali v molitvi pred Najsvetejšim vso noč in češčenje zaključili z jutranjo prvosobotno sveto mašo. Zadnje čase pa nam celonočno vztrajanje več ne uspeva, tako da smo bedenje malo skrajšali. Verujemo, da je imenovanje našega misijonarja p. Martina Kmetca za nadškofa v Turčiji tudi vsaj majhen sad naše vztrajne molitve. Nanj smo res zelo ponosni, saj on je tisti naš žitni klas, ki je vzklil na videmskem polju. Spomnimo se še na p. Miho Drevenška – misijonarja v Zambiji, katerega se bomo letos, na deseto obletnico smrti, še posebej spomnili. Videmsko polje je res bogato obrodilo. Letos bo na Vidmu še en velik dogodek. Sestra Iva bo izpovedala večne zaobljube pri frančiškankah Marijinih misijonarkah.
Vsako prvo sredo se na Selih zbiramo v molitvi k svetemu Jožefu. Letos čutimo še posebno milost, ker je papež Frančišek razglasil letošnje leto za leto svetega Jožefa. Pred oltarjem svete družine molimo in tej nazareški družini priporočamo vse človeštvo. Pa tudi sv. Joahima in Ane ne pozabimo počastiti.
Vsako tretjo sredo v mesecu se zberemo Frančiškovi bratje in sestre. Vsemu svetu zaželimo Mir in dobro! Res Bogu hvala za vse naše duhovnike in vse goreče vernike in častilce Jezusovega in Marijinega Srca. Saj v Njuno Srce nas je On poklical. Naj nam še naprej pomaga, da bomo vztrajali na poti vere in molitve.
Da boste verjeli, da se prvosobotnih pobožnosti res veselimo, vam zaupam še pesem, ki jo zapojemo našima svetima fatimskima pastirčkoma ob koncu vsakega našega srečanja. Zapoje se na napev Kraljica venca rožnega:
Jacinta, cvet si Fatime
Jacinta, cvet si Fatime,
človeštvu novo znamenje,
da Bog rešiti nas želi,
odvzeti grešne nam vezi.
Te Križani presunil je,
pribit na križ za grešnike.
Da rešiš jih, daruješ se,
sprejemaš žrtve, križe vse.
Prosila ti si Jezusa
v podobi kruha skritega,
da vsi se spreobrnemo
in k njemu pridemo v nebo.
Srce Marijino častiš,
v ljubezni vneti zanj goriš
in prosiš ga za grešnike,
da se skesano spokore.
Jacinta, kras med angeli,
najmlajša si med svetimi.
V objemu Jagnjeta živiš,
v Gospo prelepo zdaj strmiš.
S Frančiškom v raju gledata
zdaj Jezusa odkritega;
nič več v podobi kruha skrit,
zveličanim je čudovit.
Teja
Ni komentarjev:
Objavite komentar