Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 31. oktober 2019

DOMAČA ZDRAVILA Visok krvni tlak

Visok krvni tlak ali hipertenzija je zdravstveno stanje, pri katerem gre za zvišan krvni tlak v arterijah. Zaradi tega predstavlja kroženje krvi po žilah večji napor za srce, zato zaradi večletne prekomerne obremenitve sčasoma oslabi srčna mišica.
Visok krvni tlak je glavni dejavnik tveganja za možgansko kap, infarkt ali odpoved srca in je lahko vzrok za kronična obolenja ledvic. Poleg zvišanega holesterola v krvi je zvišan tlak gotovo najnevarnejši pospeševalec procesa ateroskleroze.
Krvni tlak se nenehno spreminja. Zviša se zaradi številnih dejavnikov, kot so na primer telesni napor, psihične obremenitve, bolečina, govorjenje. V takih okoliščinah je zvišan krvni tlak normalen pojav in nima škodljivih posledic.
Vrednosti krvnega tlaka vedno navedemo z dvema številkama – zgornjo in spodnjo oz. sistoličnim in diastoličnim tlakom. Znano je, da nevarnost za bolezni srca in ožilja začne naraščati, ko krvni tlak preseže 120/80, zato je optimalni krvni tlak nižji kakor 120/80.
Bolniki z zmernim ali hudim zvišanjem krvnega tlaka imajo glavobole, vrtoglavice, razbijanje srca, težko dihanje, motnje spanja, šumenje v ušesih. Pozneje se razvijejo še znaki odpovedovanja srca in ledvic, oslabelost vida, možganska ali srčna kap ali celo nenadna smrt. Ker ima nezdravljena hipertenzija, ki pogosto poteka brez večjih težav, lahko tako usodne posledice, bolezen imenujemo “tiha ubijalka”.
Krvni tlak je lahko zvišan dolgo časa brez opozorilnih težav, zato se lahko zgodi, da prizadete osebe za visok krvni tlak sploh ne vedo in ga tudi ne zdravijo, dokler se ne pokažejo pozne posledice pešanje ledvic ali srca. Posledice nastopijo prej in izraziteje pri tistih, ki imajo poleg zvišanega krvnega tlaka še druge dejavnike tveganja za bolezni srca in ožilja: zvišana raven maščob in glukoze v krvi, kajenje, prekomerna telesna teža.
Spremembe v načinu življenja in prehrani lahko izboljšajo nadzor krvnega tlaka:
• zmanjšanje prekomerne telesne teže,
• redna telesna dejavnost,
• uživanje sadja in zelenjave,
• omejeno uživanje soli,
• opustitev kajenja in alkohola.
Z zdravilnimi rastlinami si lahko pomagamo pri povišanem krvnem tlaku, kot so: oljčni listi, melisa, kopriva, lipa, jetičnik. Pripravke iz rastlin uživamo v obliki čaja posamezno ali v mešanicah.
farm. Klemen Križaj

torek, 29. oktober 2019

VALERIJINE VRSTICE

Jeseni leta 1857 je Fran Levstik potoval od Litije do Čateža po poti, ki jo danes poznajo tisoči. Zvečer je pri župniku dobil večerjo in prenočišče. Zjutraj je bila nedelja in tudi pisatelj je šel k maši na Zaplaz v » slovečo romarsko kapelico, novo zidano in lepo pomalano.«
Sto let pozneje smo šli tja na izlet člani literarnega krožka iz stiške šole. Mi se nismo kakor Levstik krepčali po okoliških zidanicah. Odžejat smo se šli k zdravilnemu zaplaškemu studencu. Tedaj je bil izvir precej zapuščen. Na skalah ob Marijinem kipu je stala velika pločevinasta golida, v katero smo lahko natočili vodo. Bili smo mladi, zdravi in razposajeni. Nismo potrebovali čudežne vode. Le pošteno odžejali smo se ob izviru. Ljudsko izročilo pravi, da je voda v tem izvirku pomagala že mnogim. O tem čudežnem izviru obstajajo tudi pripovedi. »Ko je nek pastir iskal, kje bi napojil živino, je naletel na lužo pod zaplaškim hribom. Ko je živina pila, je pogledal v vodo in zagledal cerkev s sedmimi zvonovi.«
Druga zgodba je še bolj zanimiva. «Nek starček je sekal v gozdu, pa je postal žejen. Vejnik je zasadil v bližnji gaber in šel pit k luži. Notri pa je zagledal morske deklice, ki so pele, da bo nekoč na Zaplazu sedem oltarjev, devet zvonov, romar bo prišel na božjo pot, pa ne bo vedel kdaj domov. Možak je bil tako zamaknjen v podobe v vodi, da je pozabil na čas. Ko se je ovedel, je minilo že toliko časa, da se je njegov vejnik zarasel v les.«
Mnogi so ozdraveli, ko so si v tej vodi umili oči, ampak vedno povezano s priprošnjo k Mariji na Zaplazu. Tudi nastanek tamkajšnje cerkve in božje poti ima svojo zgodbo. Začelo se je tako, da so v gozdu našli Marijino podobo, ki se je izkazala za čudodelno. Najprej so ji naredili šotor iz vej, nato kapelico, potem pa cerkev. Ko smo cerkev obiskali šolarji, ni bila tako imenitna, kot je dandanes. Med vojno je bila močno poškodovana. Tisti, ki so bili deležni Marijine milosti, niso nikoli pozabili na hvaležnost. Poleg bergel, ki so jih pustili v cerkvi potem, ko jih niso več rabili, so prinašali številne uokvirjene slike z zahvalo ali prošnjo za srečno vrnitev iz vojske ali tujine, za srečen zakon, za uspešen študij in podobno. Vse to je bilo med vojno uničeno. Le na zadnji strani oltarja smo lahko brali podpise obiskovalcev. Marija Novak (rojena leta 1918), doma pod zaplaškim gričem, se je spominjala, da je v njeni mladosti prihajal na Zaplaz nek mož celih 50 let vsako leto na Jernejev petek. Ko je prišel nazadnje, je bil star 87 let. Do Velike Loke se je pripeljal z vlakom, tam pa je najel prevoz. Pred cerkvijo je spregovoril množici in povedal vsako leto znova, kako se mu je na priprošnjo Mariji povrnil vid.
Valerija Ravbar

ponedeljek, 28. oktober 2019

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (7)

Hodil sem po ulici in iskal čim bolj ugodne kotičke za dobro fotografijo. Nebo je bilo še vedno čisto modro. Posebej proti zahodu se je še svetilo od sonca, ki je bilo že krepko pod obzorjem. Okoli pol dveh sem se spravil na pot proti bogoslovju. Na ulici je bilo malo ljudi, promet pa je bil še vedno živahen. Ko sem šel mimo samopostrežbe, je bilo v njej še vedno nekaj ljudi.
Bil sem vesel, da sem naredil toliko fotografij v času modre svetlobe. Tam zgoraj je trajala dolgo. Kot sem sam izkusil, vsaj dve uri in pol. Ne bi podvomil, da se je potem že začelo svetlikati proti vzhodu, saj je bil vzhod sonca že precej blizu. Splačalo se je bedeti ob tako lepem in čarobnem večeru. Vedel sem, da bo zato precej manj spanca. Toda nič hudega. Spal bom doma. Tu najbrž ne bom nikoli več, zato velja te dneve čim bolje izkoristiti.
Odprl sem vhodna vrata, ki so narejena na magnet. Ko približaš ključ ali čip, se odprejo. So bila narejena grobo in močno. Magnet je precej močno počil, ko so se vrata nazaj zaprla. Na hodnikih sem moral paziti na pragove, da se ne bi spotaknil. Nerodno je, če sredi noči ropotaš in budiš druge. Pa tudi drag padec bi lahko bil. Če bi razbil fotoaparat bi ne bilo cenovno preveč ugodno.
V sobi je bilo svetlo kot podnevi. Točno pred mojim oknom je bila ulična svetilka. Visela je na jekleni vrvi, ki je bila napeljana čez ulico. Vedel sem, da ne bo prijetno spati pri tako močni svetlobi. Pa tudi sonce bi mi okoli treh že svetilo skozi okno. Zagrnil sem okno z debelo temno rjavo zaveso. Bila je zelo gosta in je zadržala skoraj vso svetlobo ulične svetilke, ki je bila svetla kot sonce.
Kmalu sem se zazibal v dokaj trden spanec. Bil sem ga potreben. Tako pozno, ali bolje, tako zgodaj skoraj nikoli ne grem spat.
V nekaj ur bolj pozno jutro me je zbudila budilka. Vstal sem. Bil sem precej premočen od potu in križ me je pošteno bolel. Mogoče zato, ker je bila odeja predebela in sem se potil. Se bo že popravilo. Toda, ko sem vstal, sem bil ves zvit. Nisem mogel stati pokonci. Sključen sem se vlačil po sobi. Da sem lažje hodil, sem se oprijemal za stene in za rob postelje. Uredil sem se in umil. Potem sem sedel k molitvi brevirja. Imel sem še dovolj čas, da sem mirno opravil jutranji del brevirja. Zunaj je že sijalo sonce in me grelo skozi okno. Ko sem sedel, je bilo kar v redu. Ko pa sem vstal, me je spet bolelo v križu. Nekaj pokore pač mora biti, da ima potovanje večjo težo. Tudi pred Bogom, če bom trpljenje vdano prenašal. Sklenil se, da ga bom z ljubeznijo sprejel in se trudil, da ne bom drugih obremenjeval s svojim jamranjem.
Malo pred osmo sem vzel albo in odšel na ulico pred sosednji vhod. Dogovorili smo se, da se bomo tam počakali. Bilo je ob vhodu v cerkev. Nič ni kazalo, da bi bil vhod v cerkev. Bil je kot vsi drugi vhodi na ulici. Le nekaj rož je bilo v visečih koritih ob vhodu.
Ko smo čakali, smo opazovali okolico. Pozornost so mi vzbudile odtočne cevi, ki so vodile od žlebov na strehah. Bile se debele. Gotovo so imele premera vsaj dvajset centimetrov. Toda, kar me je presenetilo! Niso vodile v kanal, bile so samo malo zavite in obrnjene proč od zidu. Voda je torej tekla iz strehe naravnost na ulico. Kako je to bilo med dežjem, si nisem znal predstavljati. Gotovo je bilo po vsem pločniku polno vode. Potrebno je bilo imeti kar dobre čevlje, da ti ni voda prišla vanje. Kako je to pozimi, ko zmrzuje? Ali se drsajo po ulicah? Mogoče pa tako hitro zamrzne, da pozno jeseni in pozimi sploh ni dežja. Vsekakor pa morajo biti dobro urejeni kanali, da požirajo vso vodo, ki priteče iz streh.
Ni še bila dogovorjena ura, ko je prišla neka redovnica in odklenila vrata, pred katerimi smo čakali. Povabila nas je in smo šli za njo. Prišli smo v malo vežo, ki je vodila na nekaj stopnic. Na vrhu stopnic so bila še ena nihajna vrata. Stopili smo še skozi tista vrata. Pogled se nam je odprl v preddverje cerkve. Ob vsaki strani sta bila dva velika angela. Z eno nogo sta klečala, v rokah pa sta držala posodo z blagoslovljeno vodo. Svetlikala sta se. Najbrž sta bila iz porcelana, lahko pa tudi iz mavca in belo pobarvana, da sta se svetila.
Vstopili smo v veliko cerkev. Cela prava bazilika, bolj baročnega videza kot ne. Ni bila bogato okrašena. Ni bilo fresk ne veliko drugih slikarij. Bila je lepo svetlo pobeljena in je dajala slovesen videz. Po stenah so bile nameščene postaje križevega pota. Visoko nad oltarjem pa je kraljeval velik križ s Križanim. Ob stebru na desni strani je bil lep kip Srca Jezusovega, na nasprotni strani pa kip lurške Matere Božje. Prezbiterij so napolnjevale tri vrste čednih lesenih klopi. Človek ima vtis, kot bi bil moderen kanoniški kor. Na berilni strani je bil lep sedež za glavnega mašnika. Vse je bilo narejeno iz lesa in pobarvano s prozornim lakom. Klopi so bile na tanko tapecirane.
Klopi v cerkvi je bilo veliko. Tudi prostorna je bila. Če bi na hitro ocenil, je bilo sedežev vsaj za tristo ljudi. Zadaj za sedeži še pevski kor z dokaj velikimi orglami. Spredaj v prezbiteriju pa sta bila še dva podobna angela, ki sta držala sveči. V glavnem oltarju je sijala velika oltarna slika Marije v nebesa vzete. Videti je, da je bila kopija Murillove Marije, ki je zelo znana umetnina. Mogoče pa je bil original. Pravijo, da je Murillo naslikal več Marijinih slik, ki so si med seboj zelo podobne.
Pod oltarno sliko je bil škofov prestol. To mi je dalo misliti, da bi ta cerkev lahko bila celo stolnica.
Zbrali smo se v zakristiji, ki je bila polna stolov. V sprednjem delu je bilo dovolj prostora, da se je duhovnik ali več duhovnikov pripravilo za mašo. Potem pa so se začeli stoli, ki so bili postavljeni v vrste. Sestra je vse pripravila za mašo. Povedali smo, da nas je devetnajst duhovnikov in štirje bogoslovci. Vse knjige in mašna besedila smo imeli s seboj.
Škof Andrej je vodil somaševanje, ki smo ga pričeli ob osmi uri. Vsak dan je eden od duhovnikov pripravil uvod v sveto mašo. Berila in prošnje pa so brali bogoslovci. Tudi za petje so poskrbeli bogoslovci.
Obhajali smo sveto mašo in si vzeli čas, da smo se lepo srečali z Gospodom. Nikamor se nam ni mudilo. Med sveto mašo sem še vedno čutil ostre bolečine v križu. Do konca svete maše pa so se bolečine polegle in spet sem se lahko normalno zravnal. Spet sem lahko hodil kot vsi drugi.
Po sveti maši smo si vzeli še nekaj časa za zahvalo. S sestro smo se dogovorili, da lahko svoje albe pustimo kar v zakristiji na stolih, saj bomo prihajali k maši vsako jutro.
Po sveti maši smo šli na zajtrk v tista dva mala lokala. Šel sem spet v istega kot sinoči. Bil sem že navajen, pa še malo bolj praktično je bilo, ker je bil blizu prehoda za pešce, na križišču nasproti mornariške cerkve. Drugi je bil čisto nasproti bogoslovja. A je bilo potrebno iti skoraj enako daleč, če si hotel prečkati cesto na prehodu za pešce.
V lokalu so bili kar dobro založeni. Nabrali smo, kar smo hoteli. Bilo je okusno in še poceni.
Po zajtrku smo se dobili na ulici pred bogoslovjem. Skupaj smo šli v mornariško cerkev. Zdi se mi, da se imenuje cerkev Svete Trojice. Tik ob njej pa teče Vstajenjski prospekt.
Že prej sem naredil nekaj jutranjih posnetkov. V cerkev sem vstopal z mislijo, da bom naredil vsaj nekaj dobrih posnetkov s stojala.
Notranjost cerkve je bila svetla in dišalo je po žlahtnem kadilu. Kmalu smo opazili, da je v cerkvi sveto bogoslužje. Mislim, da ni treba poudarjati, da je cerkev ruska pravoslavna. Notranjost je bolj skromna in nima skoraj nič stenskih poslikav. Naredil sem posnetek stranskega oltarja z lepim preprostim ikonostasom. Potem sem šel na sredo cerkve pod veliko kupolo in hotel narediti še posnetek glavnega oltarja. Bil je tako urejen, kot je navada v vzhodni cerkvi. Ob velikih vratih sta dve ikoni, ki sta vedno na enakih mestih. Desno od vrat je ikona z Jezusom, levo pa je vselej Marijina ikona. Zgoraj nad vrati pa sem ugledal ikono Svete Trojice. Naslikana je na podoben način kot ona znana, ki jo je naslikal Rubljov s tremi angeli.
Toda tu se je moje fotografiranje nehalo. Prišel je paznik in me opozoril, da v cerkvi ni dovoljeno fotografirati. Iskreno povedano: Nisem ga bil vesel. Toda zavedal sem se, da bi tudi pri nas ne bili navdušeni, če bi med sveto mašo kar vse vprek fotografirali. Ubogal sem ga in pospravil svojo foto ropotijo.
Za nekaj časa smo se ustavili in bili navzoči pri njihovi liturgiji. Imeli so odličen pevski zbor. Bilo jih je veselje poslušati. Pravzaprav sta bila dva zbora. Eden je bil desno od oltarja, drugi pa levo. Ni jih bilo videti, saj so bili skriti pod obokom ob straneh oltarja. Za nekaj trenutkov smo se predali božanski liturgiji, kot pravijo sami.
Bili so sami vrhunski pevci. Moški in ženski zbor sta se menjavala. Tudi duhovniki so bili odlični pevci. To je pri njih skoraj pogoj za posvečenje. Tam si brez dobrega posluha, kakor bi bil bos. Vse se poje in vsa liturgija je izredno slovesna. Zelo zaželeno je, tako sem izvedel, da ima duhovnik čim večji glasovni razpon. Njihova liturgija je zato tako slovesna, ker je predpodoba nebeške liturgije.
Mogoče smo kakšnih deset minut sledili njihovi liturgiji, potem pa smo mirno in olikano odšli. Toda pri njih je nekoliko drugače glede udeležbe pri bogoslužju. Običajno ljudje pridejo in nekoliko sledijo liturgiji. Potem prižgejo sveče pri ikonah svetnikov, ki jih najbolj častijo, malo pomolijo, se jim poklonijo in odidejo. Običajno niso pri vsej liturgiji, ki traja tudi več ur.
Pred bogoslovjem nas je čakal avtobus, ki nas je popeljal do najbolj imenitne cerkve v mestu. To je cerkev ali katedrala svetega Izaka Dalmatskega. Prvič sem slišal za tega svetnika. Seveda je to svetnik vzhodne Cerkve, zato ga katoličani ne poznamo.
Peljali smo se po Vstajenjskem prospektu, ki vodi prav do trga pred omenjeno katedralo. Med vožnjo se mi je postavilo vprašanje: Ali so v času komunizma vse te ulice, ki imajo pobožna imena, preimenovali? Mogoče je bilo tako kot pri nas, ko so hoteli vse, kar je bilo cerkvenega, ali je samo dišalo po Božjem, odstraniti. Mogoče so tudi Rusi tako počeli? Toda danes so spet stara imena.
p. Branko Petauer

nedelja, 27. oktober 2019

Izkustvo molitve

Molitev mi pomeni največ tako v najhujši stiski kot takrat, kadar je vse v redu. V skupini rada molim predvsem zato, ker mi skupinska molitev pomaga k ohranjanju zbranosti, zlasti pri molitvi rožnega venca. V molitveni skupini Vrtnica JMS vedno vodim Litanije Matere Božje, ki jih znam na pamet. Naučila sem se jih kot otrok, ko smo ob nedeljah popoldne hodili k šmarnicam v domačo cerkvico ali pa h krščanskemu nauku v župnijsko cerkev.
Odkar je v kapeli z nami Jezus v Najsvetejšem zakramentu, imam občutek, kot da me posluša, in se me tudi molitev mnogo bolj dotakne.
Ko sem bila otrok, je bil oče v internaciji; imeli smo veliko posestvo in veliko dela, a vsak večer se je našel čas za molitev. Običajno smo zmolili en rožni venec takoj po večerji. Spominjam se, da smo ga skrajšali na eno desetko samo takrat, kadar je bila žetev in smo bili ves dan globoko sklonjeni nad žitom.
Dokler oče ni odšel v internacijo, je vedno on vodil rožni venec, ko pa je odšel, sem ga nadomestila jaz. Ko se je vrnil iz internacije, je dejal: “Kdor me je do sedaj nadomeščal v vodenju rožnega venca, naj me pa še naprej,” zato je molitev postala moja stalna služba.
Lojzka

sobota, 26. oktober 2019

Misli sv. Bernarda

Tako se torej moramo bati, kadar je milost navzoča. Kaj pa, če se je umaknila ? Ali se je treba tedaj še bolj bati ? Vsekakor še veliko bolj, zakaj, če zgine milost, zgineš tudi ti. Le poslušaj, kaj pravi darovalec milosti: » Brez mene ne morete nič storiti » (Jn 15,5). Če ti je odvzeta milost, se boj, da boš kmalu padel …

Nič ne dvomi, da je vzrok za to tvoja prevzetnost, čeprav ni očitna, čeprav se je ne zavedaš. Česar ne veš ti, ve Bog in on te sodi. Saj » ni preskušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Bog« (2 Kor 10,18).
Mar te Bog priporoča, če ti odvzame milost ? Mar tisti, ki daje ponižnim milost, to milost ponižnemu spet vzame ? Torej je odvzem milosti znamenje prevzetnosti (54,10).
Vse pobožne besede ne morejo pred Bogom opravičiti ošabnega srca. (13,2).

Zelo je potreben čist namen, s katerim vaša duša želi ugajati le Bogu, ki vam bo tudi pomagal, da pridete v njegovo bližino. Biti v Božji bližini pa se pravi gledati Boga, kar je največja sreča, dana samo tistim, ki so čistega srca.

Zares, nihče ne more pomniti in popisati vseh dobrot, ki jih usmiljeni in milostljivi Gospod stalno deli umrljivim ljudem, saj je pisano: » Kdo bo naštel Gospodova mogočna dela, kdo bo razglasil vso njegovo hvalo«. (Ps 106,2), (11,3).