Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 28. oktober 2019

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (7)

Hodil sem po ulici in iskal čim bolj ugodne kotičke za dobro fotografijo. Nebo je bilo še vedno čisto modro. Posebej proti zahodu se je še svetilo od sonca, ki je bilo že krepko pod obzorjem. Okoli pol dveh sem se spravil na pot proti bogoslovju. Na ulici je bilo malo ljudi, promet pa je bil še vedno živahen. Ko sem šel mimo samopostrežbe, je bilo v njej še vedno nekaj ljudi.
Bil sem vesel, da sem naredil toliko fotografij v času modre svetlobe. Tam zgoraj je trajala dolgo. Kot sem sam izkusil, vsaj dve uri in pol. Ne bi podvomil, da se je potem že začelo svetlikati proti vzhodu, saj je bil vzhod sonca že precej blizu. Splačalo se je bedeti ob tako lepem in čarobnem večeru. Vedel sem, da bo zato precej manj spanca. Toda nič hudega. Spal bom doma. Tu najbrž ne bom nikoli več, zato velja te dneve čim bolje izkoristiti.
Odprl sem vhodna vrata, ki so narejena na magnet. Ko približaš ključ ali čip, se odprejo. So bila narejena grobo in močno. Magnet je precej močno počil, ko so se vrata nazaj zaprla. Na hodnikih sem moral paziti na pragove, da se ne bi spotaknil. Nerodno je, če sredi noči ropotaš in budiš druge. Pa tudi drag padec bi lahko bil. Če bi razbil fotoaparat bi ne bilo cenovno preveč ugodno.
V sobi je bilo svetlo kot podnevi. Točno pred mojim oknom je bila ulična svetilka. Visela je na jekleni vrvi, ki je bila napeljana čez ulico. Vedel sem, da ne bo prijetno spati pri tako močni svetlobi. Pa tudi sonce bi mi okoli treh že svetilo skozi okno. Zagrnil sem okno z debelo temno rjavo zaveso. Bila je zelo gosta in je zadržala skoraj vso svetlobo ulične svetilke, ki je bila svetla kot sonce.
Kmalu sem se zazibal v dokaj trden spanec. Bil sem ga potreben. Tako pozno, ali bolje, tako zgodaj skoraj nikoli ne grem spat.
V nekaj ur bolj pozno jutro me je zbudila budilka. Vstal sem. Bil sem precej premočen od potu in križ me je pošteno bolel. Mogoče zato, ker je bila odeja predebela in sem se potil. Se bo že popravilo. Toda, ko sem vstal, sem bil ves zvit. Nisem mogel stati pokonci. Sključen sem se vlačil po sobi. Da sem lažje hodil, sem se oprijemal za stene in za rob postelje. Uredil sem se in umil. Potem sem sedel k molitvi brevirja. Imel sem še dovolj čas, da sem mirno opravil jutranji del brevirja. Zunaj je že sijalo sonce in me grelo skozi okno. Ko sem sedel, je bilo kar v redu. Ko pa sem vstal, me je spet bolelo v križu. Nekaj pokore pač mora biti, da ima potovanje večjo težo. Tudi pred Bogom, če bom trpljenje vdano prenašal. Sklenil se, da ga bom z ljubeznijo sprejel in se trudil, da ne bom drugih obremenjeval s svojim jamranjem.
Malo pred osmo sem vzel albo in odšel na ulico pred sosednji vhod. Dogovorili smo se, da se bomo tam počakali. Bilo je ob vhodu v cerkev. Nič ni kazalo, da bi bil vhod v cerkev. Bil je kot vsi drugi vhodi na ulici. Le nekaj rož je bilo v visečih koritih ob vhodu.
Ko smo čakali, smo opazovali okolico. Pozornost so mi vzbudile odtočne cevi, ki so vodile od žlebov na strehah. Bile se debele. Gotovo so imele premera vsaj dvajset centimetrov. Toda, kar me je presenetilo! Niso vodile v kanal, bile so samo malo zavite in obrnjene proč od zidu. Voda je torej tekla iz strehe naravnost na ulico. Kako je to bilo med dežjem, si nisem znal predstavljati. Gotovo je bilo po vsem pločniku polno vode. Potrebno je bilo imeti kar dobre čevlje, da ti ni voda prišla vanje. Kako je to pozimi, ko zmrzuje? Ali se drsajo po ulicah? Mogoče pa tako hitro zamrzne, da pozno jeseni in pozimi sploh ni dežja. Vsekakor pa morajo biti dobro urejeni kanali, da požirajo vso vodo, ki priteče iz streh.
Ni še bila dogovorjena ura, ko je prišla neka redovnica in odklenila vrata, pred katerimi smo čakali. Povabila nas je in smo šli za njo. Prišli smo v malo vežo, ki je vodila na nekaj stopnic. Na vrhu stopnic so bila še ena nihajna vrata. Stopili smo še skozi tista vrata. Pogled se nam je odprl v preddverje cerkve. Ob vsaki strani sta bila dva velika angela. Z eno nogo sta klečala, v rokah pa sta držala posodo z blagoslovljeno vodo. Svetlikala sta se. Najbrž sta bila iz porcelana, lahko pa tudi iz mavca in belo pobarvana, da sta se svetila.
Vstopili smo v veliko cerkev. Cela prava bazilika, bolj baročnega videza kot ne. Ni bila bogato okrašena. Ni bilo fresk ne veliko drugih slikarij. Bila je lepo svetlo pobeljena in je dajala slovesen videz. Po stenah so bile nameščene postaje križevega pota. Visoko nad oltarjem pa je kraljeval velik križ s Križanim. Ob stebru na desni strani je bil lep kip Srca Jezusovega, na nasprotni strani pa kip lurške Matere Božje. Prezbiterij so napolnjevale tri vrste čednih lesenih klopi. Človek ima vtis, kot bi bil moderen kanoniški kor. Na berilni strani je bil lep sedež za glavnega mašnika. Vse je bilo narejeno iz lesa in pobarvano s prozornim lakom. Klopi so bile na tanko tapecirane.
Klopi v cerkvi je bilo veliko. Tudi prostorna je bila. Če bi na hitro ocenil, je bilo sedežev vsaj za tristo ljudi. Zadaj za sedeži še pevski kor z dokaj velikimi orglami. Spredaj v prezbiteriju pa sta bila še dva podobna angela, ki sta držala sveči. V glavnem oltarju je sijala velika oltarna slika Marije v nebesa vzete. Videti je, da je bila kopija Murillove Marije, ki je zelo znana umetnina. Mogoče pa je bil original. Pravijo, da je Murillo naslikal več Marijinih slik, ki so si med seboj zelo podobne.
Pod oltarno sliko je bil škofov prestol. To mi je dalo misliti, da bi ta cerkev lahko bila celo stolnica.
Zbrali smo se v zakristiji, ki je bila polna stolov. V sprednjem delu je bilo dovolj prostora, da se je duhovnik ali več duhovnikov pripravilo za mašo. Potem pa so se začeli stoli, ki so bili postavljeni v vrste. Sestra je vse pripravila za mašo. Povedali smo, da nas je devetnajst duhovnikov in štirje bogoslovci. Vse knjige in mašna besedila smo imeli s seboj.
Škof Andrej je vodil somaševanje, ki smo ga pričeli ob osmi uri. Vsak dan je eden od duhovnikov pripravil uvod v sveto mašo. Berila in prošnje pa so brali bogoslovci. Tudi za petje so poskrbeli bogoslovci.
Obhajali smo sveto mašo in si vzeli čas, da smo se lepo srečali z Gospodom. Nikamor se nam ni mudilo. Med sveto mašo sem še vedno čutil ostre bolečine v križu. Do konca svete maše pa so se bolečine polegle in spet sem se lahko normalno zravnal. Spet sem lahko hodil kot vsi drugi.
Po sveti maši smo si vzeli še nekaj časa za zahvalo. S sestro smo se dogovorili, da lahko svoje albe pustimo kar v zakristiji na stolih, saj bomo prihajali k maši vsako jutro.
Po sveti maši smo šli na zajtrk v tista dva mala lokala. Šel sem spet v istega kot sinoči. Bil sem že navajen, pa še malo bolj praktično je bilo, ker je bil blizu prehoda za pešce, na križišču nasproti mornariške cerkve. Drugi je bil čisto nasproti bogoslovja. A je bilo potrebno iti skoraj enako daleč, če si hotel prečkati cesto na prehodu za pešce.
V lokalu so bili kar dobro založeni. Nabrali smo, kar smo hoteli. Bilo je okusno in še poceni.
Po zajtrku smo se dobili na ulici pred bogoslovjem. Skupaj smo šli v mornariško cerkev. Zdi se mi, da se imenuje cerkev Svete Trojice. Tik ob njej pa teče Vstajenjski prospekt.
Že prej sem naredil nekaj jutranjih posnetkov. V cerkev sem vstopal z mislijo, da bom naredil vsaj nekaj dobrih posnetkov s stojala.
Notranjost cerkve je bila svetla in dišalo je po žlahtnem kadilu. Kmalu smo opazili, da je v cerkvi sveto bogoslužje. Mislim, da ni treba poudarjati, da je cerkev ruska pravoslavna. Notranjost je bolj skromna in nima skoraj nič stenskih poslikav. Naredil sem posnetek stranskega oltarja z lepim preprostim ikonostasom. Potem sem šel na sredo cerkve pod veliko kupolo in hotel narediti še posnetek glavnega oltarja. Bil je tako urejen, kot je navada v vzhodni cerkvi. Ob velikih vratih sta dve ikoni, ki sta vedno na enakih mestih. Desno od vrat je ikona z Jezusom, levo pa je vselej Marijina ikona. Zgoraj nad vrati pa sem ugledal ikono Svete Trojice. Naslikana je na podoben način kot ona znana, ki jo je naslikal Rubljov s tremi angeli.
Toda tu se je moje fotografiranje nehalo. Prišel je paznik in me opozoril, da v cerkvi ni dovoljeno fotografirati. Iskreno povedano: Nisem ga bil vesel. Toda zavedal sem se, da bi tudi pri nas ne bili navdušeni, če bi med sveto mašo kar vse vprek fotografirali. Ubogal sem ga in pospravil svojo foto ropotijo.
Za nekaj časa smo se ustavili in bili navzoči pri njihovi liturgiji. Imeli so odličen pevski zbor. Bilo jih je veselje poslušati. Pravzaprav sta bila dva zbora. Eden je bil desno od oltarja, drugi pa levo. Ni jih bilo videti, saj so bili skriti pod obokom ob straneh oltarja. Za nekaj trenutkov smo se predali božanski liturgiji, kot pravijo sami.
Bili so sami vrhunski pevci. Moški in ženski zbor sta se menjavala. Tudi duhovniki so bili odlični pevci. To je pri njih skoraj pogoj za posvečenje. Tam si brez dobrega posluha, kakor bi bil bos. Vse se poje in vsa liturgija je izredno slovesna. Zelo zaželeno je, tako sem izvedel, da ima duhovnik čim večji glasovni razpon. Njihova liturgija je zato tako slovesna, ker je predpodoba nebeške liturgije.
Mogoče smo kakšnih deset minut sledili njihovi liturgiji, potem pa smo mirno in olikano odšli. Toda pri njih je nekoliko drugače glede udeležbe pri bogoslužju. Običajno ljudje pridejo in nekoliko sledijo liturgiji. Potem prižgejo sveče pri ikonah svetnikov, ki jih najbolj častijo, malo pomolijo, se jim poklonijo in odidejo. Običajno niso pri vsej liturgiji, ki traja tudi več ur.
Pred bogoslovjem nas je čakal avtobus, ki nas je popeljal do najbolj imenitne cerkve v mestu. To je cerkev ali katedrala svetega Izaka Dalmatskega. Prvič sem slišal za tega svetnika. Seveda je to svetnik vzhodne Cerkve, zato ga katoličani ne poznamo.
Peljali smo se po Vstajenjskem prospektu, ki vodi prav do trga pred omenjeno katedralo. Med vožnjo se mi je postavilo vprašanje: Ali so v času komunizma vse te ulice, ki imajo pobožna imena, preimenovali? Mogoče je bilo tako kot pri nas, ko so hoteli vse, kar je bilo cerkvenega, ali je samo dišalo po Božjem, odstraniti. Mogoče so tudi Rusi tako počeli? Toda danes so spet stara imena.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar