Bil sem vesel, da
sem naredil toliko fotografij v času modre svetlobe. Tam zgoraj je trajala
dolgo. Kot sem sam izkusil, vsaj dve uri in pol. Ne bi podvomil, da se je potem
že začelo svetlikati proti vzhodu, saj je bil vzhod sonca že precej blizu.
Splačalo se je bedeti ob tako lepem in čarobnem večeru. Vedel sem, da bo zato
precej manj spanca. Toda nič hudega. Spal bom doma. Tu najbrž ne bom nikoli
več, zato velja te dneve čim bolje izkoristiti.
Odprl sem vhodna
vrata, ki so narejena na magnet. Ko približaš ključ ali čip, se odprejo. So
bila narejena grobo in močno. Magnet je precej močno počil, ko so se vrata
nazaj zaprla. Na hodnikih sem moral paziti na pragove, da se ne bi spotaknil.
Nerodno je, če sredi noči ropotaš in budiš druge. Pa tudi drag padec bi lahko
bil. Če bi razbil fotoaparat bi ne bilo cenovno preveč ugodno.
V sobi je bilo
svetlo kot podnevi. Točno pred mojim oknom je bila ulična svetilka. Visela je
na jekleni vrvi, ki je bila napeljana čez ulico. Vedel sem, da ne bo prijetno
spati pri tako močni svetlobi. Pa tudi sonce bi mi okoli treh že svetilo skozi
okno. Zagrnil sem okno z debelo temno rjavo zaveso. Bila je zelo gosta in je
zadržala skoraj vso svetlobo ulične svetilke, ki je bila svetla kot sonce.
Kmalu sem se
zazibal v dokaj trden spanec. Bil sem ga potreben. Tako pozno, ali bolje, tako
zgodaj skoraj nikoli ne grem spat.
V nekaj ur bolj
pozno jutro me je zbudila budilka. Vstal sem. Bil sem precej premočen od potu
in križ me je pošteno bolel. Mogoče zato, ker je bila odeja predebela in sem se
potil. Se bo že popravilo. Toda, ko sem vstal, sem bil ves zvit. Nisem mogel
stati pokonci. Sključen sem se vlačil po sobi. Da sem lažje hodil, sem se
oprijemal za stene in za rob postelje. Uredil sem se in umil. Potem sem sedel k
molitvi brevirja. Imel sem še dovolj čas, da sem mirno opravil jutranji del
brevirja. Zunaj je že sijalo sonce in me grelo skozi okno. Ko sem sedel, je
bilo kar v redu. Ko pa sem vstal, me je spet bolelo v križu. Nekaj pokore pač
mora biti, da ima potovanje večjo težo. Tudi pred Bogom, če bom trpljenje vdano
prenašal. Sklenil se, da ga bom z ljubeznijo sprejel in se trudil, da ne bom
drugih obremenjeval s svojim jamranjem.
Malo pred osmo
sem vzel albo in odšel na ulico pred sosednji vhod. Dogovorili smo se, da se
bomo tam počakali. Bilo je ob vhodu v cerkev. Nič ni kazalo, da bi bil vhod v
cerkev. Bil je kot vsi drugi vhodi na ulici. Le nekaj rož je bilo v visečih
koritih ob vhodu.
Ko smo čakali,
smo opazovali okolico. Pozornost so mi vzbudile odtočne cevi, ki so vodile od
žlebov na strehah. Bile se debele. Gotovo so imele premera vsaj dvajset
centimetrov. Toda, kar me je presenetilo! Niso vodile v kanal, bile so samo
malo zavite in obrnjene proč od zidu. Voda je torej tekla iz strehe naravnost
na ulico. Kako je to bilo med dežjem, si nisem znal predstavljati. Gotovo je
bilo po vsem pločniku polno vode. Potrebno je bilo imeti kar dobre čevlje, da
ti ni voda prišla vanje. Kako je to pozimi, ko zmrzuje? Ali se drsajo po
ulicah? Mogoče pa tako hitro zamrzne, da pozno jeseni in pozimi sploh ni dežja.
Vsekakor pa morajo biti dobro urejeni kanali, da požirajo vso vodo, ki priteče
iz streh.
Ni še bila
dogovorjena ura, ko je prišla neka redovnica in odklenila vrata, pred katerimi
smo čakali. Povabila nas je in smo šli za njo. Prišli smo v malo vežo, ki je vodila
na nekaj stopnic. Na vrhu stopnic so bila še ena nihajna vrata. Stopili smo še
skozi tista vrata. Pogled se nam je odprl v preddverje cerkve. Ob vsaki strani
sta bila dva velika angela. Z eno nogo sta klečala, v rokah pa sta držala
posodo z blagoslovljeno vodo. Svetlikala sta se. Najbrž sta bila iz porcelana,
lahko pa tudi iz mavca in belo pobarvana, da sta se svetila.
Vstopili smo v
veliko cerkev. Cela prava bazilika, bolj baročnega videza kot ne. Ni bila
bogato okrašena. Ni bilo fresk ne veliko drugih slikarij. Bila je lepo svetlo
pobeljena in je dajala slovesen videz. Po stenah so bile nameščene postaje
križevega pota. Visoko nad oltarjem pa je kraljeval velik križ s Križanim. Ob
stebru na desni strani je bil lep kip Srca Jezusovega, na nasprotni strani pa
kip lurške Matere Božje. Prezbiterij so napolnjevale tri vrste čednih lesenih
klopi. Človek ima vtis, kot bi bil moderen kanoniški kor. Na berilni strani je
bil lep sedež za glavnega mašnika. Vse je bilo narejeno iz lesa in pobarvano s
prozornim lakom. Klopi so bile na tanko tapecirane.
Klopi v cerkvi je
bilo veliko. Tudi prostorna je bila. Če bi na hitro ocenil, je bilo sedežev
vsaj za tristo ljudi. Zadaj za sedeži še pevski kor z dokaj velikimi orglami.
Spredaj v prezbiteriju pa sta bila še dva podobna angela, ki sta držala sveči.
V glavnem oltarju je sijala velika oltarna slika Marije v nebesa vzete. Videti
je, da je bila kopija Murillove Marije, ki je zelo znana umetnina. Mogoče pa je
bil original. Pravijo, da je Murillo naslikal več Marijinih slik, ki so si med
seboj zelo podobne.
Pod oltarno sliko
je bil škofov prestol. To mi je dalo misliti, da bi ta cerkev lahko bila celo
stolnica.
Zbrali smo se v
zakristiji, ki je bila polna stolov. V sprednjem delu je bilo dovolj prostora,
da se je duhovnik ali več duhovnikov pripravilo za mašo. Potem pa so se začeli
stoli, ki so bili postavljeni v vrste. Sestra je vse pripravila za mašo.
Povedali smo, da nas je devetnajst duhovnikov in štirje bogoslovci. Vse knjige
in mašna besedila smo imeli s seboj.
Škof Andrej je
vodil somaševanje, ki smo ga pričeli ob osmi uri. Vsak dan je eden od
duhovnikov pripravil uvod v sveto mašo. Berila in prošnje pa so brali
bogoslovci. Tudi za petje so poskrbeli bogoslovci.
Obhajali smo
sveto mašo in si vzeli čas, da smo se lepo srečali z Gospodom. Nikamor se nam
ni mudilo. Med sveto mašo sem še vedno čutil ostre bolečine v križu. Do konca
svete maše pa so se bolečine polegle in spet sem se lahko normalno zravnal.
Spet sem lahko hodil kot vsi drugi.
Po sveti maši smo
si vzeli še nekaj časa za zahvalo. S sestro smo se dogovorili, da lahko svoje
albe pustimo kar v zakristiji na stolih, saj bomo prihajali k maši vsako jutro.
Po sveti maši smo
šli na zajtrk v tista dva mala lokala. Šel sem spet v istega kot sinoči. Bil
sem že navajen, pa še malo bolj praktično je bilo, ker je bil blizu prehoda za
pešce, na križišču nasproti mornariške cerkve. Drugi je bil čisto nasproti
bogoslovja. A je bilo potrebno iti skoraj enako daleč, če si hotel prečkati
cesto na prehodu za pešce.
V lokalu so bili
kar dobro založeni. Nabrali smo, kar smo hoteli. Bilo je okusno in še poceni.
Po zajtrku smo se
dobili na ulici pred bogoslovjem. Skupaj smo šli v mornariško cerkev. Zdi se
mi, da se imenuje cerkev Svete Trojice. Tik ob njej pa teče Vstajenjski
prospekt.
Že prej sem
naredil nekaj jutranjih posnetkov. V cerkev sem vstopal z mislijo, da bom
naredil vsaj nekaj dobrih posnetkov s stojala.
Notranjost cerkve
je bila svetla in dišalo je po žlahtnem kadilu. Kmalu smo opazili, da je v
cerkvi sveto bogoslužje. Mislim, da ni treba poudarjati, da je cerkev ruska
pravoslavna. Notranjost je bolj skromna in nima skoraj nič stenskih poslikav.
Naredil sem posnetek stranskega oltarja z lepim preprostim ikonostasom. Potem
sem šel na sredo cerkve pod veliko kupolo in hotel narediti še posnetek
glavnega oltarja. Bil je tako urejen, kot je navada v vzhodni cerkvi. Ob
velikih vratih sta dve ikoni, ki sta vedno na enakih mestih. Desno od vrat je
ikona z Jezusom, levo pa je vselej Marijina ikona. Zgoraj nad vrati pa sem
ugledal ikono Svete Trojice. Naslikana je na podoben način kot ona znana, ki jo
je naslikal Rubljov s tremi angeli.
Toda tu se je
moje fotografiranje nehalo. Prišel je paznik in me opozoril, da v cerkvi ni
dovoljeno fotografirati. Iskreno povedano: Nisem ga bil vesel. Toda zavedal sem
se, da bi tudi pri nas ne bili navdušeni, če bi med sveto mašo kar vse vprek
fotografirali. Ubogal sem ga in pospravil svojo foto ropotijo.
Za nekaj časa smo
se ustavili in bili navzoči pri njihovi liturgiji. Imeli so odličen pevski
zbor. Bilo jih je veselje poslušati. Pravzaprav sta bila dva zbora. Eden je bil
desno od oltarja, drugi pa levo. Ni jih bilo videti, saj so bili skriti pod
obokom ob straneh oltarja. Za nekaj trenutkov smo se predali božanski
liturgiji, kot pravijo sami.
Bili so sami
vrhunski pevci. Moški in ženski zbor sta se menjavala. Tudi duhovniki so bili
odlični pevci. To je pri njih skoraj pogoj za posvečenje. Tam si brez dobrega
posluha, kakor bi bil bos. Vse se poje in vsa liturgija je izredno slovesna.
Zelo zaželeno je, tako sem izvedel, da ima duhovnik čim večji glasovni razpon.
Njihova liturgija je zato tako slovesna, ker je predpodoba nebeške liturgije.
Mogoče smo
kakšnih deset minut sledili njihovi liturgiji, potem pa smo mirno in olikano
odšli. Toda pri njih je nekoliko drugače glede udeležbe pri bogoslužju.
Običajno ljudje pridejo in nekoliko sledijo liturgiji. Potem prižgejo sveče pri
ikonah svetnikov, ki jih najbolj častijo, malo pomolijo, se jim poklonijo in
odidejo. Običajno niso pri vsej liturgiji, ki traja tudi več ur.
Pred bogoslovjem
nas je čakal avtobus, ki nas je popeljal do najbolj imenitne cerkve v mestu. To
je cerkev ali katedrala svetega Izaka Dalmatskega. Prvič sem slišal za tega
svetnika. Seveda je to svetnik vzhodne Cerkve, zato ga katoličani ne poznamo.
Peljali smo se po
Vstajenjskem prospektu, ki vodi prav do trga pred omenjeno katedralo. Med
vožnjo se mi je postavilo vprašanje: Ali so v času komunizma vse te ulice, ki
imajo pobožna imena, preimenovali? Mogoče je bilo tako kot pri nas, ko so
hoteli vse, kar je bilo cerkvenega, ali je samo dišalo po Božjem, odstraniti.
Mogoče so tudi Rusi tako počeli? Toda danes so spet stara imena.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar