V. Tretje prikazanje angela

»Naš dedek pravi, da so vse lepe reči na svetu tri. Se je tudi angel zato prikazal trikrat?« je zanimalo Niko in Miha ob našem naslednjem srečanju. Nasmehnila sem se: »Res ne vem, kako je s tem. Ampak angel je Frančišku, Jacinti in Luciji počasi vsajal v srce svoja sporočila, da so si jih lažje zapomnili. Tudi tretjič se jim je prikazal na paši, a prikazanje je bilo malce drugačno od prejšnjih dveh. Tokrat je imel angel v levi roki kelih, nad katerim je lebdela hostija. Iz nje je padlo v kelih nekaj kapelj krvi. Hostijo je dal Luciji, saj je ta edina že bila pri prvem svetem obhajilu, drugima dvema je dal piti iz keliha. Spet jih je naučil novo molitev. Dokaj dolgo in težko, a otroci so si jo zapomnili.«

»Saj se je molitvice lahko naučiti. Posebno, če jih dosti ponavljaš,« je iz svoje izkušnje povedal Miha.

»Seveda je tako. Tudi pastirčki so molili in to kleče tudi še potem, ko je angel izginil. Molili so vse do teme, ko bi morali že zdavnaj odgnati ovce domov.«

»Jih ni doma nič skrbelo, ker jih tako dolgo ni bilo?«

»Najbrž ne, saj so bili navajeni, da so ostali na paši, čim dalj se je dalo. Včasih so se tudi zaigrali ali zaklepetali. Starši so imeli dosti svojega dela. Pa tudi to je res, da jih včasih ni tako skrbelo, kje so otroci, kot skrbi vajino mamo. Vedno jih je bilo več skupaj, pa so pazili drug na drugega. Kam posebno daleč od doma in pašnikov pa tako niso šli.«

»Ali so zdaj povedali doma, da jih obiskuje angel?«

»Ne, niso.«

»Jaz ne bi mogla molčati. Mami bi gotovo povedala, pa babici in najbrž tudi vam.«

»Mislim, da je bilo srečanje z angelom nekaj tako posebnega, nekaj tako nenavadnega, da o tem niso mogli govoriti. Najbrž še sami sebi niso mogli verjeti, da se jim to res dogaja. Frančišek je bil tako prevzet, da nekaj časa še hoditi ni mogel, tako je bil utrujen od vtisov.

Srečanja z angelom so bila priprava na Marijin prihod, vadili so se v molitvi in odpovedovanju in se varovali greha. Angel jim je spregovoril tudi o Srcu Jezusa in Marije. Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje, je rekel.«

»Pri nas imamo kip Srca Jezusovega,« se je spomnil Miha. »A ne vem, kaj pomeni.«

»Kadar sta pri maši v naši cerkvici, gledata samo kip naše zavetnice sv. Marjete v glavnem oltarju. Ali vidita še kaj drugega?«

»Vidiva tudi druge svetnike, a ne veva, kako jim je ime.«

»Ali se spomnita, da sta na vsaki strani oboka, ki loči oltarni del od cerkvene ladje, dva majhna oltarčka, pravzaprav polički, na levi je kip Marije, na desni Jezusa. Posebej sta poudarjeni njuni srci. Zato vedno, ko govorimo o Jezusovem in Marijinem Srcu, mislimo na njuno ljubezen do Boga in nas ljudi.«

»Ko bom nesla na veliko soboto blagoslovit svojo košarico s pirhi, si ju bom ogledala. Ko bom molila, bosta gotovo pozorna na mojo molitev prav tako kot na molitev pastirjev v Fatimi.«

Valerija Ravbar