Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 09. junij 2019

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (4)

Končno se nam je pridružil Silvo Novak z našo vodičko Emilijo, ki nas je nameravala voditi po mestu.
Odšli smo za njima iz zgradbe. Nedaleč proč nas je čakal avtobus. Naložili smo svojo prtljago in se namestili na sedeže. Med vožnjo v mesto nas je vodička lepo pozdravila in nam zaželela dobrodošlico. Silvo je vse prevajal, saj dobro govori rusko. Sam sem se trudil vsaj nekaj razumeti, a moje znanje ruščine je že precej splahnelo. Bral sem napise in gledal, kje smo se vozili. Ceste so bile široke in prostorne.
Vreme je bilo kolikor toliko lepo. Pihal je veter in bilo je okoli petnajst stopinj. Gospa, ki nas je vodila, je bila iz agencije »Eksta«. Z njimi se je Silvo dogovoril, da nam organizirajo bivanje v mestu. Sam ne moreš. Potrebno je, da imaš neko uradno agencijo, da te vodi.
Mesto Sankt Peterburg je zgrajeno na ustju reke Neve. Pravzaprav na samem močvirju. Toda potrudili so se, da so tla uredili. Naredili so kanale med manjše reke in Nevo. Mesto je podobno zgrajeno kot italijanske Benetke. Leži na štiridesetih otokih. Med otoki so kanali in reke, ki imajo seveda svoja imena. Mesto ima zelo evropski videz, saj so carji vabili v mesto vse vrste evropskih umetnikov, da so tam zgoraj ustvarjali.
Vodička je poudarila, da je pomembno ime mesta prav razumeti. Ime nima po carju Petru ampak po apostolu svetem Petru. Bilo je prestolnica Rusije. V njem je bilo vse uradništvo. V Moskvo so prestolnico preselili šele v času komunizma. Zato je Moskva razmeroma mlada prestolnica.
Stanovali smo precej v centru mesta. Namestili smo se v katoliško bogoslovje za vso Rusijo. Ker imajo manj študentov in veliko sob praznih, so se odločili, da bodo začeli sprejemati romarje in popotnike, da bodo vsaj nekaj dobili za prazne sobe.
To je ulica Druga XXX. Velika stavba, ki ima vhod z dvorišča. Namestili smo se po sobah, ki jih je bilo še preveč za nas. Z nami je bila še skupina španske mladine, ki je menda nekaj pomagala v hiši. Ker je bila kuhinja trenutno v prenovi, smo si hrano poiskali sami. Bilo je vse zelo blizu. Takoj na drugi strani ulice je bil mali lokal, kjer so pripravljali zajtrke, kosila in večerje. Tudi cene so bile ugodne za nas.
Sobe so bile čedne in dovolj velike. Po dve sta imeli skupne sanitarije. Pred obema sobama je bila mala predsoba in od tam je bil dostop do sanitarij. Čedno urejeno in uporabno. V vsakih sanitarijah tuš, umivalnik in stranišče. Iz predsobe je bil vhod v vsako sobo posebej. Kar me je presenetilo, so bili pragovi. Vsepovsod jih je bilo polno. Sredi hodnika v nadstropju je bil več kot deset centimetrov visok prag. Iz hodnika v predsobo je bil prag. In še iz predsobe v sobo je bil spet prag. Ker nismo navajeni toliko pragov, je bilo treba kar paziti, da se nisi spotaknil. Ne vem zakaj so tako naredili? Po mojem mišljenju bi se dalo tako urediti, da pragov ne bi bilo.
V vsaki sobi sta bili dve postelji, omara ena miza in dva stola. Vse je bilo preprosto, uporabno in snažno. Bil sem vesel, da sem bil tako nameščen. Ker je bilo sob na pretek, je bila sosednja soba prazna. Imel sem božji mir in nikogar nisem motil, tudi če bi prišel pozno. Dobili smo ključe od sob in ključ od vhodnih vrat. Zato smo imeli popolno svobodo gibanja.
Ker je bilo še svetlo, smo se domenili, da gremo najprej nekaj pojest. Razdelili smo se na oba lokala. Kot sem že rekel, je bil eden takoj na drugi strani ulice, drugi pa tudi na isti strani, mogoče dvesto metrov naprej. Šel sem s skupino, ki je šla v onega malo bolj oddaljenega. V prvem prostoru je bilo mogoče izbrati, nabrati in plačati jedila. V drugem prostoru, pa smo se posedli za mize in v miru pojedli. Poleg hrane je bilo na voljo tudi nekaj pijače: čaj, kompot in sok. Tudi sladic ni manjkalo. Cene so bile zelo ugodne. Na primer za zajtrk sem plačal običajno okoli tri evre. Seveda smo plačevali v rubljih. Pa sem se vedno pošteno najedel. Vzel sem si dve pečeni jajci, nekaj kosov kruha, eno ali dve ocvrti salami, sladico in še pijačo. Izbira ni bila ravno velika, a je bilo vsega dovolj. Zadaj so imeli kuhinjo in so sproti donašali, če je česa zmanjkalo. Navadil sem se na tisti lokal in sem ga redno obiskoval vsak dan.
Začudilo pa me je, da je bila tam v bližini bogoslovja velika samopostrežba odprta tudi vso noč. Tudi tja smo hodili in kupovali sadje, vodo in sokove. Cene v samopostrežbi pa so bile primerljive z našimi. Vsaj tako se mi je zdelo. Nabavil sem si sok in ga odnesel v sobo. Ob dogovorjeni uri smo se dobili pred bogoslovjem in šli na večerni sprehod po Nevskem prospektu. Najprej sem mislil, da je to kakšno sprehajališče ob Nevi. Potem pa sem zvedel, da je več prospektov v mestu. Ugotovil sem, da so to glavne ulice, ki vodijo skozi mesto. Nevski prospekt je tako znana ulica, da jo mora spoznati vsak, ki pride v mesto.
Seveda sem vzel fotoaparat s seboj in tudi stojalo, ker sem vedel, da gre proti večeru in se bo kmalu stemnilo. Glede teme sem se nekoliko uštel, saj je sonce tam zgoraj na severu zašlo šele ob enajstih. Ker so noči zelo kratke, saj sonce vzide že ob treh, so te noči dobile posebno ime. Poznamo jih pod imenom bele noči v Sankt Peterburgu. V času komunizma se je mesto imenovalo Leningrad. Toda o tem imenu ni danes ne duha ne sluha. Zelo dobro so opravili s komunistično preteklostjo.
Peš smo se podali do konca ulice. Tam je v enem izmed vogalov postavljen Tehnološki inštitut. Velika zgradba, ki je ponoči lepo osvetljena. Nasproti te zgradbe je bil vstop v podzemno železnico. Kupili smo si žetone, ki so stali po 45 rubljev, to je malo več kot pol evra. Pri vhodu v območje podzemne smo seveda oddali žetone. Toda avtomati niso bili čisto brezhibni. Če je bilo kaj narobe so piskali in piskanje je bilo slišati zmeraj. Nekaterim gospodom je avtomat žeton vzel odprl pa ni prehoda. K sreči pa so bili tam dežurni delavci, ki so človeku pomagali iz zagate.
V podzemlje so vodile izredno dolge tekoče stopnice. Ljudi je bilo vedno veliko. Kolikor sem lahko razbral iz obnašanja ljudi, je veljalo na tekočih stopnicah neko nenapisano pravilo. Če se ti ne mudi, stoj ob strani. Če pa se ti mudi, lahko po prosti strani stopnic še hodiš, da hitreje prideš dol ali gor. To smo spoznali kaj hitro, saj so nas tisti, ki se jim je mudilo kmalu naučili, naj stojimo ob strani, da so imeli ob prosti strani hiter prehod naprej.
Spodaj, na koncu stopnic, je bila kabina z dežurno delavko. Kaj je tam počela ne vem. Mogoče je pazila, da bi pomagala, če bi se kdo ujel med stopnice ali kaj. Mogoče je ta služba še celo ostanek iz časa komunizma, ko so vse nadzirali.
Na dnu so se odprli veliki in svetli prostori. Res čedno urejena podzemna železnica. Tako globoko je najbrž zato, da gre pod vsemi rekami in kanali. Čakati ni bilo treba dolgo, saj so vlaki vozili zelo pogosto. Potrebno pa je bilo, da smo se držali skupaj. Morali smo paziti na Silva. On je mesto že poznal in je dobro vedel, kam želimo priti in kako se tja pride.
Vožnja s podzemno ni bila dolga, saj smo izstopili že na drugi postaji. Zunaj smo prispeli na Nevski prospekt. To je torej tista ulica, po kateri se mora vsak obiskovalec sprehoditi. Je zelo prometna in pelje proti Veliki Nevi. Tam je večina največjih znamenitosti. Počasi smo šli po ulici. Tudi ljudi je bilo veliko. Moral sem prav paziti, da nisem ostal kje zadaj ali se celo izgubil, ko sem hotel narediti čim več fotografij. Nekaj mi pa v mestu ni bilo všeč: Bilo je polno kablov in žic. Popolnoma nemogoče je bilo napraviti posnetek, brez kablov in žic. Napeljane so bile iz ene strani ulice na drugo in vzdolž po ulicah. Na njih so visele luči, ki so bile velike kot sonce. Po ulicah so vozili tramvaji, ki so bili na električni pogon. Zaradi njih je bilo kablov, kolikor si hotel.
Ulica je bila lepa. Veliko lepo urejenih hotelov in prenovljenih zgradb. Bilo je veliko paše za oči. Ker se je že večerilo, so bili časi za fotografiranje precej dolgi. To sem izkoristil, da sem naredil posnetek ravno takrat, ko so se avtomobili premikali. Na ta način dobiš bolj prazno ulico in še lepe črte rišejo avtomobili, ko hitijo mimo.
Malo več časa smo se ustavili na mostu čez Gribojedov kanal. Tam smo lahko veliko videli. Pred nami je bila lepa cerkev, ki je imela v ospredju kolonade tako kot pri svetem Petru v Rimu. Razumljivo je, da so bile kolonade manjše, toda zelo slovesno so objemale cerkev, ki je stala v sredini. Kolonade so se pele v loku k cerkvi, ki je bila od ulice nekoliko umaknjena. Všeč mi je bila. Polkrožni prostor med cerkvijo in ulico so kolonade uokvirjale v lep park. Vanj so namestili vodomet, ga zasadili z lepimi gredicami cvetja, pušpana in z nizkimi pinijami.
Na drugi strani mostu se je bohotila čudovita cerkev, ki je imela tako oblikovane čebulaste zvonike, kot so oni v moskovskem Kremlju. Pravijo, da je to tatarski način gradnje. Ena kupola je bila lepša od druge in v dokaj mirnem kanalu so se zrcalile v različnih barvah. Zvoniki so bili odeti z živahnimi barvami.
Na ulici je bilo veliko življenja. Na več mestih so prodajali sladoled in druge sladkarije. Tudi uličnih igralcev je bilo več skupin. Ljudje so se ob njih na kratko ustavili, malo gledali in šli naprej. Tu in tam se je kdo spomnil in jim spustil kakšen rubelj v klobuke, ki so jih imeli nastavljene na vogalih.
Potrebno je bilo iti naprej. Silvo se je potrudil in nam razlagal, a jaz nisem veliko slišal ne razumel. Bil sem vedno bolj na robu, da sem lažje fotografiral. Šli smo čez reko Mojko in čez nekaj časa zavili v stransko ulico, desno od Nevskega prospekta. Tudi ta je bila živahna. Po risbah, ki so bile na tleh, sem spoznal, da so bili tu risarji, ki so risali s kredo po tleh. Njihove umetnine niso bile več dobro vidne, saj so bile razmazane. Mogoče so jih risali pred nekaj dnevi in jih je deževje razmočilo, pa tudi ljudi je šlo veliko mimo. Ura je bila pol enajstih, pa je bilo še čisto svetlo. Izložbe in nekatere zgradbe so bile že osvetljene.
Skozi mali prehod smo prišli na velikanski trg, ki je imel v sredi velik obelisk ali stolp. Na vrhu pa je bil lep bronast angel. Stolp se imenuje Aleksandrovskaja kolonada, ves trg, ki se je odprl pred nami, pa Dvorcovskaja ploščad. Tu smo ostali v skupini. Bilo je veličastno. Nebo je bilo še modro, oblaki pa so že rdeli v zahajajočem soncu. Silvo nam je povedal, da je veličastna zeleno bela zgradba pred nami slavni Ermitaž ali Zimski dvorec ruskih carjev.
Stali smo in gledali. Zaslišalo se je pokanje. Ne nebu pa so se začele svetiti raznobarvne rakete. Bil je ognjemet. Škoda! Bilo je presvetlo in čudovite barve še niso prišle do izraza. Bolje so se videle le močnejše rakete, ki so naredile obliko palme. Na vrhu so se razpočile v vse smeri. Svetlobni prameni so padali na več strani in risali svetlobne like podobne palmovi krošnji. Dolgo smo bili tam in gledali. Bilo je lepo in veličastno. Pošalili smo se, da so nam za dobrodošlico pripravili ognjemet.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar