Uvodna molitev
Gospod Jezus Kristus, vsak dan smemo v tvoji sveti evharistiji uživati tvoje za nas darovano meso in tvojo prelito
kri. Redkokdaj preudarimo, kaj te je ta največji
dar Cerkvi stal: vse tvoje trpljenje in
tvoje umiranje v zapuščenosti od Boga. Naj zdaj spoštljivo sledimo tvojim korakom
do poslednje podaritve. Ti čutiš
danes do
nas prav isto, kar si čutil tedaj, ko si stopal po
svojem križevem potu.
1. postaja: OBSODBA
»V svojo lastnino. je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,10). Ves svet zdaj obsodi svojega stvarnika in odrešenika. Človeštvo sestoji iz kristjanov, Judov in poganov. Obsodba je izšla iz majhnega krdela tistih, ki so hodili za Kristusom: od Judeža, ki se
mu ta Mesija
ni zdel svetno dovolj učinkovit, in ga je zato izdal
Judom, ki so hlepeli po politični moči in osvoboditvi.
Peter ga zataji, ostali učenci zbežijo. To je
nenašminkana podoba nastajajoče Cerkve v uri resnice. A tudi Judje ne prepoznajo v Jezusu svojega političnega mesijanskega ideala, ki so si ga pripravili, daleč oddaljenega od Abrahamove vere. Ko rečejo
Pilatu: »Nimamo kralja razen cesarja,«
razkrinkajo sami sebe. Pilat, pogan, si prizadeva Jezusa rešiti,
a mu ne uspe; zavoljo miru v Jeruzalemu popusti.
Nihče noče biti kriv. Judež prinese denar nazaj. Judje vidijo v Jezusu
bogokletneža, ki je po pravici
obsojen. Pilat si umije roke.
Vsi so krivi, a nihče noče biti.
Nobeden od grešnikov ni spoznal Boga, kakršen v resnici je. »Bog je vse vklenil v nepokorščino, da bi se vseh (kristjanov, Judov in poganov)
usmilil« (Rim 11,32).
Ti, Gospod,
naš Bog, ki smo te vsi obsodili, usmili se nas! A to, da v veličastni svobodi sprejemaš
nase našo zavrženost, je že izraz tvojega
usmiljenja.
2. postaja: JEZUSU
NALOŽIJO KRIŽ
NA RAME.
Gospod, ti sprejemaš od ljudi tisti križ,
glede katerega si bil svojemu Očetu od vekomaj
izjavil, da si ga pripravljen prevzeti nase v najpopolnejši svobodi svoje ljubezni. Niso te ljudje izvolili za grešnega kozla in vrgli svoje grehe nate,
ti sam si jih v svoji veličastno svobodni
odločitvi sprejel nase. Sicer bi vse tvoje trpljenje ostalo
brez učinka. Tujega človeka obložiti z lastno
krivdo, to bi bil poskus odrešiti samega sebe.
Tudi tvoj Oče ti tega ni naložil, ampak je vsa Sveta Trojica sklenila odrešenje sveta, izgubljenega v grehih. Ti si se v Svetem Duhu ljubezni ponudil Očetu, da na križu dovršiš delo stvarjenja, in Oče ti je v istem
Duhu ljubezni to dovolil. Nihče naj si ne predstavlja, kakor da je Oče poslal svojega Sina na
križ zato, da bi znova vzpostavil pravičnost med nebesi in zemljo. Vse je delo svobodne ljubezni in milosti.
Evangelist Janez izrecno pove: »Jezus je nesel svoj križ iz lastne odločitve« (bajulans sibi crucem).
Jezus je vse svoje življenje gledal vnaprej na to svojo poslednjo
podaritev. Sicer bi bilo vse zaman. S svojimi pridigami in svojimi
čudeži ni spreobrnil ljudstva, voditelje ljudstva pa je privedel le k vedno odločnejšemu odklanjanju. Prav zaradi njegovih čudežev ga naposled
zavržejo (Jn 11,47–48). Jezus to predvideva: » Biti moram krščen s krstom
in kako hrepenim, dokler se ne izvrši« (Lk 12,50). Pozdravljen, dragi križ, po tebi bom mogel končno svetu prepričljivo dokazati vso božjo ljubezen!
3. postaja: PRVI PADEC
Sveto pismo ničesar
ne poroča o tem padcu in tudi ne o naslednjih dveh
na križevem potu. Toda spomniti se
moramo, da je Jezus pretrpel strašno
rimsko bičanje, pod katerim
so mnogi umrli že od bolečine
in izčrpanosti.
V njegovo sveto glavo so z udarci s
palico zasadili trnovo krono; presunljivo je, da je Gospod, ko mu naložijo nečloveško breme tramov, še pri jasni zavesti.
Kar mu s tem naprtijo, res presega vse moči. Dokler ima človek še notranje moči za prenašanje trpljenja, še ni dosežena ta preobremenitev. A Gospodu je naloženo čezmerno breme. To v resnici spoznamo
šele tedaj, če pomislimo, da
mu je v njegovi najskrajnejši slabosti natovorjeno ne
le breme dveh hlodov, marveč breme greha vseh ljudi od Adama do poslednjega človeka.
Kaj se to pravi, tega ne bomo nikoli razumeli, ker je samo Eden, Edini,
Božji Sin, mogel vzeti nase to nedoumljiva težo.
Razumljivo
je, da ga ta teža vedno znova potiska k tlom in ga tako rekoč zmelje. »Črv sem in
ne človek,« pravi psalm o njem. In mi smo pri tem udeleženi. Vsak od naših
grehov, ki prezirajo božjo ljubezen, je kakor brca v Gospoda, ki leži na tleh.
Ali
ljudje dobre volje ne morejo pomagati Odrešeniku, ki nosi križ? So nekateri, ki
bi to radi; in zdaj pri naslednjih štirih postajah bomo spoznali takšne ljudi.
Ta
čas pa hočemo prositi Gospoda za odpuščanje, da smo mu tudi mi naložili odvečna
bremena.
4. postaja: SREČANJE Z MATERJO
Mati Marija je bila nujno potrebna pri Jezusovem spočetju in rojstvu, zdaj
je spet nujno potrebna pri njegovem
trpljenju in smrti. Noben človek ni brez sočloveka, a zdaj na križu nista dovolj oba sokrižana razbojnika, potrebna
je še brezgrešna žena, ki ne more prenehati biti to, kar je: deviška mati. Jezus jo bo zdaj napravil za deviško mater svojega skrivnostnega telesa, Cerkve. Da bi mogla to postati, mora skupaj s
svojim Sinom vstopiti v najhujše trpljenje: voda in kri, zakramenti Cerkve, pritekajo samo iz Jezusovega telesa, ki trpi do smrti, Marija
pa more postati mati in prapodoba Sinove neveste, Cerkve, samo iz svojega duhovno prebodenega srca. Marija mora
biti zato deležna Sinove zapuščenosti od Boga: Kakor
mene zdaj zapušča Oče, tako jaz zapuščam tebe: glej svojega novega sina, Janeza, mojega ljubljenega učenca,
ki je hkrati globoko povezan
s Petrom, zastopnikom cerkvene edinosti. Po Janezu je Marija, Immaculata
[Brezmadežna], uvedena v petrinsko Cerkev; v njeni sredi bo za vse
vernike prosila za Svetega Duha, ki jo je prej že obsenčil
v Nazaretu.
Marija je le človek, ni Bog-človek, ki more nositi greh sveta. A kljub vsemu je udeležena pri tem nadčloveškem trpljenju: od
nje se zahteva samo to, da se ne razburja,
ampak da še naprej izreka svojo pritrditev do strašnega konca. Od nobenega človeka, nobene matere, nobene žene ni bilo mogoče toliko terjati:
sedmeri meči v njenem srcu so samo šibka prispodoba za to. Videc Razodetja jo uzre med zemljo in nebesi,
ko glasno kriči v porodnih bolečinah.
Nekaj svoje milosti
krščanstva, ki izhaja docela od Kristusa, dolgujemo tudi njej. To so vedeli
že cerkveni očetje: kristjan
ima Boga za Očeta in marijansko Cerkev za mater. Zdaj na križevem potu ne more Sinu ničesar odvzeti.
Marija more le soglašati in hoditi skupaj z njim. Tako je v krščanstvu: Kristus nosi vse, a iz milosti nam vendarle pušča delež, da bi mogli biti udeleženi pri
rodovitnosti odrešenja.
5. postaja: SIMON IZ CIRENE POMAGA NOSITI
KRIŽ.
Marija je tu, da bi v najglobljem trpljenju skupaj s Kristusom prehodila križev pot. Simon je navaden človek, ki ni pripravljen
storiti kaj posebnega. Z
dela prihaja in verjetno čaka na svoje kosilo.
Evangelisti poudarjajo, da ga je treba prisiliti, naj nosi križ, ki je za Jezusa pretežak. Morda
nosi enega dveh tramov, kajti Jezus je nato pod drugim še dvakrat
padel.
Kolikerim od nas je nepričakovano naloženo breme, na katerega nismo bili pripravljeni, ki pa smo ga prisiljeni nositi. Bolezen, smrt, ali še huje: izgon iz domovine, odvzem imetja, stradanje. Nadloge,
ki dandanes zadenejo milijone. Rad ali nerad mora človek prenašati trpljenje, ker ve: upor nič ne pomaga. Torej resignacija. Človek izreče svojo bedno pritrditev, kakor pač ve in zna.
In ne da bi vedel, pomaga s tem
Jezusu nositi njegov
križ. Že najslabotnejša privolitev vsiljenemu trpljenju nas postavi
na njegovo pot in se spremeni v milost, ne da bi se tega zavedli;
in
to
celo tedaj, ko bi radi z vsemi močmi
ubežali bridkosti. Prepovedano to sicer ni, če se le ne šopirimo zoper to, kar nam je naloženo,
marveč sprejmemo to kot nekaj, kar nam je naloženo od Boga, od »Usode«, od »višje sile«.
Trpin Job, ki je izrekel
tako bridke besede nad nezasluženostjo, nad čezmernostjo svojega trpljenja, je vendar znal izgovoriti tisto lepo besedo: »Gospod je dal, Gospod je
vzel, bodi češčeno Gospodovo ime.« To je bilo
dovolj, da ga je Bog na koncu opravičil.
Kaj naj storimo? Ne razburjajmo se
nad Bogom in nad tem, kar nam prisoja. Kolikor
le moremo, nosimo to s potrpežljivostjo, in
če
nam to uspe: celo zahvaljujmo se Bogu za to. Trpljenje
je znamenje,
da nas Bog jemlje resno, da nas pridružuje poti svojega Sina. Pogum, dragi bratje in sestre:
poskusimo brez godrnjanja nositi tisti kos lesa križa, ki ga morda kot takega sploh ne spoznamo. Gospod nosi za nas neskončno več.
6. postaja: VERONIKIN POTNI PRT
Veronikin lik se ne pojavlja
v Svetem pismu. A na
križevem potu gredo zraven mnoge žene, ki
hočejo s svojo navzočnostjo ne le pričevati za Gospoda, ampak mu želijo kljub svoji nezmožnosti pomagati. Razen ljubljenega učenca obstaja
tista Cerkev, ki zdaj vztraja in hodi skupaj za Gospodom, iz žena. Kolikor je Cerkev Kristusova nevesta, je to ženska Cerkev. Kolikor svojo vero in svojo iskreno zvestobo v ljubeči
ponižnosti
podarja Gospodu,
kakor je to storila Veronika s svojim potnim prtom, vtisne Jezus poteze svojega trpljenja v te pripravljene duše.
Kristjan, v čigar srcu je navzoč odtis Kristusovega obličja, bo prepoznal njegovo podobnost tudi v potezah svojih·trpečih bratov in sester. »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Vsak more trpečemu
nuditi gmotno pomoč –
otipljivi potni prt – ali, če tega ne more, preprosto podati
svojo sočutno, sotrpečo dušo,
kajti tudi to utegne biti najpomembnejša pomoč komu, ki trpi osamljen in obupan.
Pred nepregledno bolečino sveta, ki nam jo vsakodnevni časopis postavlja pred oči, čutimo svojo onemoglost, da
bi učinkovito pomagali. »Dva hleba in dve ribi, kaj je to za toliko ljudi?« Toda za bolečino sveta moremo vedno moliti, in Gospod ima vselej moč,
da
napravi čudež pomnožitve kruha ob naših slabotnih prošnjah.
Ko Jezus vtisne Veronikinemu prtu svoje poteze, je to kakor obljuba, da bo on, ki trpi za vse, tudi vsem pripravljen podeliti svojo pomoč
in zveličanje. Gospod, vtisni svoje obličje tudi moji duši!
7. postaja: JEZUS PADE DRUGIČ.
To pretresljivo
opešanje moči Božjega Sina nas mora spomniti
na besedo: »Bog je svet tako zelo ljubil,
da je dal zanj svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16),
zato
da bi nosil neizmerno breme
krivde sveta in bi pod njim kot človek
tudi podlegel. Kaj neki se mora
dogajati v Očetovem srcu, ko to vidi.
Ko si
mora reči: to sem dovolil svojemu edinemu ljubljenemu Sinu, ker me je prosil, da
sme to storiti.
Nimamo besed za Očetovo bolečino, ki jo prestaja iz čiste ljubezni do svojih grešnih stvari. Sv. Ignacij pravi v svoji knjigi Duhovnih vaj,
da naj preudarimo, »kako se Bog zavoljo nas muči in se vede kot tisti, ki opravlja naporno
delo« (št. 236). Bog ne nosi sveta kakor krepki Atlas na svojih ramenih; tukaj vidimo, da se iz ljubezni do
sveta pod težo svojega bremena preprosto
zgrudi.
Vedno bi radi pojasnilo, zakaj Bog dopušča toliko trpljenja
na svetu. Edini odgovor, ki nam ga daje, je tu: »Bog je svet tako ljubil, ljubil! ljubil!,
da je svojega edinega Sina« pustil klecniti pod njim. A Bog je samo eden:
ista večna ljubezen je tudi v ljubljenem Sinu, ki nas je tako ljubil, da je sprejel nase našo krivdo zato, da more Oče v nas spet videti
svoje ljubljene otroke. Sveti
Duh je edinost ljubezni med Očetom in Sinom;
isto mišljenje zedinja oba, in mi ubogi grešniki smo predmet tega ljubečega mišljenja.
Ne bi smeli toliko
misliti na svojo lastno bridkost,
kajti kaj je to v primerjavi s pritiskajočim bremenom, ki
ga Bog nosi za nas; in če smemo sonositi malenkost od tega, je to čista milost.
8. postaja:
JEZUS SREČA JERUZALEMSKE ŽENE.
Zdaj se bliža strašen problem:
Jezusov pasijon in izraelsko ljudstvo.
Ne moremo obiti dejstva,
da Izrael ni spoznal svojega
pričakovanega Mesija, da ga je obsodil
na smrt, tudi če moramo hkrati reči, da so kristjani in pogani prav toliko krivi njegove smrti.
A zdaj, kot obsojeni Mesija, se Jezus ne more pustiti tolažiti od izraelskih žena: »Jokajte nad seboj in svojimi otroki,« ne nad menoj. Jezus vidi neizogibno nesrečo,
ki se bo zgrnila
nad Jeruzalemom, da, nad izraelsko zgodovino. Vidi nastopajočo ločitev,
ki je ni mogoče premagati s sočutnimi solzami. »Kolikokrat sem hotel zbrati
tvoje otroke, pa niste hoteli!« (Lk 13,34). Medtem ko božje ljudstvo obsodi Božjega Sina, ga ne more tolažiti. Tu stojimo pred nedoumljivo trdoto božjega sklepa,
zaradi katerega tudi sv. Pavel, potem ko je poskušal razvozlati razmerje
med Izraelom in
pogani, vzklikne: »Kako
nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Rim 11,33). Izraelova trda usoda naj bi po Pavlu prav prišla nam, kristjanom iz poganstva.
Kdo more to doumeti? Če pa svoje zveličanje dolgujemo
Izraelovi nesreči – seveda po milostnem božjem vodstvu, kako ne bi bili do Izraela obvezani
k najgloblji zahvali, priprošnjiški zahvali, a tudi čisto človeški zahvali, pa naj se nam ta včasih
zdi še tako težka?
Ali pa smemo te žene, ki jokajo
nad seboj in nad svojimi otroki, preprosto prepustiti njihovi usodi? Bo mar Bog sam to storil, ko pa je vendar rečeno, da se Bog ne kesa svojih
obljub Izraelu?
9. postaja: TRETJI
PADEC
Ne bi bilo predrzno misliti,
da se je ta tretji Jezusov
padec pripetil prav za izraelsko ljudstvo. Saj bi bilo pač mogoče,
da je bila za Mesija največja
bolečina, da ga njegovo lastno ljudstvo ni spoznalo
in da ga je nazadnje obsodilo na najsramotnejšo smrt.
Ne smemo pozabiti, da je bila njegova prva naloga
zbirati razkropljene Izraelove ovce, to, da je predvsem prišel
skleniti vrsto božjih poslancev Izraelu,
kakor je to sam vedel in povedal. Njegov najgloblji poraz in njegova največja sramota zanj je bila, da ni bil spoznan kot Mesija. Zdaj ga pritiska njegova
lastna polomija.
A kako naj ne bi bilo to zadnje breme v prid prav Izraelu? Solze jeruzalemskih hčera nad Izraelovo usodo:
kako naj ne bi te solze
tekle skupaj
z Jezusovimi solzami
nad Jeruzalemom (Lk 19,41), ki ga ni spoznal in nad čigar prihodnjim propadom
Jezus prav tako žaluje, kakor naj to storijo
te žene?
Če naj bo po sv. Pavlu na koncu »rešen ves Izrael« (Rim 11,26): komu naj se za to zahvali,
če ne svojemu lastnemu Mesiju, ki je
zaradi tega postal Rešitelj vsega človeštva? In od katerega
smemo v upanju predpostavljati, da je v svoje lastno trpljenje privzel tudi
vse trpljenje izraelskega ljudstva skozi stoletja in tisočletja?
Kot nekakšna tiha predigra te rešitve je Lukovo
poročilo, da so se po Jezusovi smrti na
križu vsi ljudje, »ki so videli, kaj se je zgodilo«, s tem tudi vsakdo, ki ga je zasmehoval na križu, »nazaj grede trkali na
prsi« (Lk 23,48).
10. postaja:
JEZUSA OROPAJO OBLEKE.
Čemu oblačila, če naj bo človekovo telo pribito na les; Jezusu strgajo, kar še nosi na telesu. Nato vojaki
lažje delajo.
Od raja naprej se je grešni človek ogrinjal:
figovi listi, živalska
koža, sčasoma vsakovrstni kosi obleke vse do naših modnih lutk.
Zdaj vse odpade, in
novi, dokončni Adam kaže Očetu lik svojega prvotnega stvarjenja, seveda obložen s celotnim grehom in sramoto starega. Oče naj nezagrnjeno vidi vse: kar je ustvaril,
kar se
je odvrnilo od njega in kar mu
je izgubljeno spet vrnilo nazaj. Vse to je videti na
tem telesu. Križ je nezastrta spoved
sveta.
Vidno je tudi vse, kar Oče podarja ljudem v tem telesu. Česa dragocenejšega Bog nima; tisočletja bo v vsakem evharističnem slavju daroval človeštvu to golo telo. »Corpus Christi,« reče duhovnik, ki deli
obhajilo, »qui tollit peccata mundi«. Telo, ki nosi vaše
grehe in zato tudi rane, ki
so mu prizadejane.
Oče, ki vidi svojega
nagega Sina, more zreti starega
Adama, katerega mi vsi predstavljamo, samo še prek novega dokončnega.
Tudi Mati bolečin, ki vidi svojega slečenega
Sina, misli na uro, ko je bilo to telo oblikovano v njenem in je iz njega izstopilo. To,
kar doživlja zdaj, je kot drugi
porod, še strašnejši kakor prvi. In Marija,
zemeljska mati, podarja skupaj z nebeškim Očetom sveto telo, ki se prostovoljno žrtvuje,
tudi v najbridkejši svobodi vsemu človeštvu.
11. postaja: KRIŽANJE
»Ne vedo, kaj delajo.« Pribijajo
ga na les, da bi se ga dokončno znebili, in pri tem ga za vedno čvrsto pribijejo na to zemljo.
Pribijajo ga, da se ne bi mogel več ganiti, a prav s tem dopolnjujejo njegovo voljo,
da vedno neomajno ostane pri nas. Tudi vstajenje in vnebohod nič
ne spremenita na tem. Ne prisili ga
človek, da ostane zvest zemlji, On sam v svoji božji
svobodi ostaja pri nas do konca in še čez. Kot križani
Seraf vtisne Frančišku
rane, stigme. In ko bo spet prišel k sodbi, se bo na nebu prikazalo njegovo znamenje, križ (Mt 24,30). Da, reči je mogoče,
da je bilo to znamenje, ki
naj sestavlja vrhunec svetovne
zgodovine, kot prvi namig že vtisnjeno svetu pri stvarjenju, ko
je ločitev prvin potekala vertikalno in horizontalno. »Vse
ima
v njem svoj obstoj, vse
je bilo ustvarjeno po
njem in zanj« (Kol1,16–17), ustvarjeno
je bilo za dogodek, da se je Bog v svoji vzvišeni svobodi pustil pribiti na križ svojega
sveta.
To je skrivnost ljubezni,
ki je onstran vseh iznajdb človeških religij in svetovnih nazorov. Za človekovo telo je to najhujša bolečina, za evangelista
Janeza pa je to najvišje poveličanje božječloveške ljubezni. Pred to skrivnostjo, ki je ne bi mogel uganiti noben človek, moremo samo poklekniti v ponižnem češčenju.
12. postaja: JEZUS
UMRJE NA KRIŽU.
Jezus visi med zemljo in nebom, od zemlje zavržen,
od Očeta v nebesih zapuščen; in prav tako vzpostavlja edinost med obema.
Jezus razprostira svoje roke na obe strani:
h grešniku, ki se obrača k njemu, a
tudi k drugemu, ki gleda proč od njega; ta ne more ovirati roke, ki se steguje k njemu. Kakor navpičnica premaguje celotno razdaljo med človekom in Bogom, tako vodoravnica dosega vse daljine sveta.
Cerkveni očetje so zato mogli reči, da ima križ razsežnosti celotnega stvarstva. Križ pa ima tudi razsežnosti celotne zgodovine, ker je bila tukaj –
v teh brezčasnih treh urah – strnjena vsa krivda od prvega do zadnjega človeka. Za vse grehe je bilo zadoščeno: to je verska resnica.
V zadnjih besedah Umirajočega je izražena
njegova celotna oporoka za Cerkev: Oče naj, da, Oče mora odpustiti nam ubogim, ki se nam to sploh ne sanja: velika noč bo velika odveza. Brezmadežna mati bo postavljena v Cerkev, ki bo pri vsej grešnosti ohranila to neokrnjeno jedro. Zapuščenost od Boga je najpomembnejše:
odkupi nam otrokom neprestan dostop k Očetu.
Žeja izkrvavljenega telesa ga napravi
za večno tekoči
izvir: voda krsta,
kri evharistije gasita našo žejo. V velikem
smrtnem kriku nam Bog
pove vse, česar ni več mogoče zajeti
v človeške besede:
večna ljubezen presega sleherno besedo. Jezusov Duh bo izdihnjen s
sklonjeno glavo k zemlji, da bo mogel biti na veliko noč vdihnjen Cerkvi.
Tako je res dopolnjeno vse do zadnjega.
13. postaja: PIETA
In vendar je tukaj nekdo,
ki sme sprejeti v
naročje truplo, ki je sneto s križa, nekdo, ki je vreden sprejeti
za ves svet nošeno bolečino. Vsi sedmeri meči so presunili materino
srce, in vsak meč je bil nova pritrditev Sinovim mukam. V bistvu je nedoumljivo, da je kak človek sposoben izreči privolitev in
nič drugega k vsemu, tudi k najbolj nedoumljivi bolečini.
V tej brezmejni
pritrditvi je Marija odrešena zemlja, ki more sprejeti mrtvega Odrešenika na
svojih kolenih. Že v tej nemi podobi je vidno, da celoten pasijon ni bil zaman:
Marija je tu zastopnica človeštva, ki hvaležno sprejema ves nebeški blagoslov,
tudi če se to izvrši v neskončno boleči utrujenosti. Sinovo telo končno ne bo
pokopano v hladno brezčutno materijo – spomnimo se, da pride materia od mater –
zemeljsko naročje, matrix, v katero bo pokopana, je kljub vsemu materinsko
naročje, iz katerega zraste nekaj rodovitnega, podoba ustvarjene ljubezni, ki
doseže svoj vrhunec v materialni stvari, v deviški materi Mariji.
Zaradi tega podoba Pieta
ne ostane prehodna, marveč trajna podoba. Zelo skrivnostna podoba: kajti
rodovitnost materinskega naročja, ki tu nosi mrtvega Sina, dolguje svojo
poslednjo rodovitnost prav truplu, ki leži v rokah matere.
14. postaja:
POGREB
Dejstvo, da Jezusovo
truplo, povito v prte in povoje, leži tri dni v grobu, izključuje vsako hipotezo navidezne smrti. Jezus je umrl, kakor umrjejo vsi ljudje, rojeni iz žene. Velik kamen naznačuje dokončnost: vse, kar je živelo doslej, ostaja zdaj dokončno preteklost.
In kljub temu se Jezusova smrt, njegova
najbolj dejanska smrt, razlikuje od
vseh ostalih. Kajti ta smrt je bila kot
edinstvena največje dejanje
božje večne ljubezni. In
ljubezen je nekaj najbolj živega, kar sploh je: ljubezen ne more umreti. Ali bolje rečeno: ljubezen more, prav zato, ker ji je človeško usojeno umreti, s tem pokazati, da zmore tudi smrt napraviti za znamenje in
orodje ljubezni. To za kristjana ni tako težko razumeti. Ljubezen
vendar ni nič drugega kakor popolna podaritev, odpoved
slehernemu egoizmu, da bi se docela podarila ljubljenemu. Mar ni to neke vrste
smrt? In če nekdo,
ki ljubi krščansko, svoje življenje povsem postavi v službo svojega bližnjega, ali tedaj ne umrje samemu sebi? In če z Janezom rečemo,
da je Bog ljubezen (1
Jn 4,8), ali ni potemtakem v
večnem troedinem življenju Boga nekaj takega
kot smrt? Saj je Bog Oče le s tem, da
se v celoti podarja Sinu, in ustrezno je z drugima osebama. Zato more tudi kristjan
v hoji za Bogom in za umirajočim Kristusom
iz svojega lastnega
umiranja napraviti dejanje žive ljubezni: preprosto
se predati v
božje roke.
Jezus umrje in je pokopan, poudarja izrecno
tudi sv. Pavel (1 Kor 15,4). A ker je bila njegova smrt nekaj najbolj
živega, ga grob ni mogel oklepati, Jezus je postal »prvenec vstalih od mrtvih,« »kakor v Adamu vsi
umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni« (1 Kor 15,22–23).
S prijaznim dovoljenjem
založbe Johannes Verlag Einsiedeln, Freiburg 1989.
Prevedel Anton Štrukelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar