Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 02. junij 2019

OBILJE MILOSTI PO ČUDODELNI SVETINJI

Sestre usmiljenke pripravljajo knjigo, v kateri bodo pričevanja o čudovitih sadovih, ki jih deli Bog po Brezmadežni in njeni čudodelni svetinji. V našem glasilu bomo objavljali nekatere značilne primere. Sv. Katarina Labouré je še kot novinka v kapeli usmiljenk (hčera krščanske ljubezni) v materni hiši v Parizu trikrat dobila obisk Device Marije. Pri drugem, najpomembnejšem, ki je bil 27. novembra 1830, ji je Božja Mati posredovala naročilo o kovanju posebne svetinje, ki je zaradi čudovitih sadov kmalu dobila ime »čudodelna«.
Nebeška Gospa se je novinki prikazala v podobi Brezmadežne, kakor je želela, da bi bila pozneje upodobljena na svetinji. Okrog glave je imela dvanajst zvezd. Iz njenih nekoliko povešenih, razprostrtih rok so izhajali navzdol prameni svetlobe. Brezmadežno je obkrožal v zlatih črkah napis: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Sestra Katarina je slišala naročilo: »Daj kovati svetinjo po tem vzoru; vsi, ki jo bodo nosili z zaupanjem, bodo prejeli obilje milosti.« Katarina je tudi videla, kakšna naj bi bila zadnja stran svetinje: na sredi vélika črka M (Marijin monogram) s križem na vrhu, pod njo pa s trnjevo krono obdano Jezusovo srce in z mečem prebodeno Marijino srce.

Hvala ti, mama!

Bila je druga svetovna vojna. Vsak dan letala, vojaki, orožje … Stanovali smo na Logu pri Boštanju, v majhni hiši, tik pod gozdom. Tistega jutra pa mi je oče naročil: »Pripravi se, šla bova v Sevnico!« Kakšno veselje, hitro sem bil napravljen za pot. Še klobuček sem dal na glavo.
Takrat se je med vrati pojavila mama. Pogledala me je in rekla: »Odkrij se in poljubi svetinjo, potem boš šel z očetom!« Z nejevoljo sem pomislil: »Kaj se vtika v najino zadevo!« Toda mama je stala med vrati in čakala, da bom ubogal. Ni mi ostalo drugega, kot da se odkrijem! Ta klobuček je bil majhen zelen slamnik. Odložil sem ga. Potem pa sem segel po svetinjici Brezmadežne, ki mi jo je mama na sukancu dala okrog vratu. Ta »verižica« je bila tako na kratko zavezana, da sem moral globoko, globoko skloniti glavo, da je Marija dosegla moje ustnice. Poljubil sem jo!
V tistem trenutku, ko je bil obraz najgloblje sklonjen k svetinjici, sem začutil, da mi je nekaj z las padlo po čelu…! Bil je velik, črn škorpijon! Rep je imel dvignjen, pripravljal se je, da bi me pičil. Mama je prebledela, se pognala in ga pohodila. Če ne bi mame ubogal, se odkril in poljubil svetinjico Brezmadežne, bi me pičil in tisto jutro bi lahko bil mrtev. Mama, hvala za tvojo skrb! Tvoja beseda me je rešila.
Okoli enih sva se z očetom vračala iz Sevnice. Boštanj je bil že za nama. Nenadoma in nepričakovano sva zaslišala alarm. »Ata, ata … !« Bila sva povsem sama na cesti. Nad nama pa so bila že letala, ki so se spustila zelo nizko. Začeli so streljati! Oče me je zagrabil in prestavil v obcestni jarek. Tam sva ležala v pesku in prahu. Streljanje iz mitraljeza je bilo tako močno, da je pesek s ceste padal po nama. – Napada je bilo konec. Letala so izginila. Oče me je dvignil in me očistil zemlje in prahu. Tiho sva šla proti domu. Za ovinkom sem od daleč zagledal mamo, ki je stala pred hišo in naju čakala. Morda naju je prav njena molitev rešila med napadom.
Marija Brezmadežna, minilo je več kakor sedemdeset let. Tisti dan me je tvoja čudodelna svetinja dvakrat rešila gotove smrti, enkrat pa tudi očeta! Čeprav so tako streljali, naju niso zadeli. Mama, danes, po toliko letih se ti zahvaljujem, da si me v tistih hudih časih izročila Brezmadežni čudodelne svetinje. Hvala za tvojo vero in zaupanje. Mama, hvala ti za vse! Tako svetinjico nosim še danes.
p. Leopold Grčar OFM, Brezje, 16. 5. 2015

Deset let s čudodelno svetinjo

Bil je bolnik s kožnim rakom v bolnišnici. Odšel je domov, obiskala sem ga. Bil je sicer katoličan, vendar ni živel po veri. O zakramentih in molitvi ni maral slišati. Bil pa je potrpežljiv in dobrosrčen do ljudi. Z ženo, s katero je bil cerkveno poročen, sta se razumela in ni ji branil, da je izpolnjevala verske dolžnosti; tudi otroke je imel rad.
Vedela sem, da trpi, zato sem mu ob nekem obisku omenila, da bi mu rada pomagala, da bi laže prenašal bolezen in bil nekoč srečen pri Bogu v nebesih; da ga ima Bog rad in Marija tudi. Nič ni rekel, tudi jaz sem utihnila. Čez nekaj časa sem mu ponudila, če bi hotel vzeti Marijino čudodelno svetinjo; rekla sem mu, da se tako imenuje, ker se je po njej zgodilo veliko čudežev ozdravljenj, spreobrnjenj in drugo.
Sprejel jo je molče. Dala sem mu še listič z razlago, kaj svetinja pomeni, od kod izhaja in mu priporočila, naj moli molitev: O Marija, brez madeža spočeta ... Ko sem mu obljubila, da bom zanj vsak dan molila, je vprašal, če ga bom tudi obiskala. Obljubila sem: »Bom, dokler bom mogla.«
Spravil je svetinjo in dejal: »Vzamem jo in molil bom, ker ste mi vi priporočili.« Rekla sem: »Ne zato, ampak ker vas ima Marija rada in je tudi vaša Mati.«
Ni bil vesel, a upala sem, molila zanj, ga obiskovala. To je trajalo deset let. Kadar sem mu omenila zakramente, je rekel: »Sedaj ne, ampak pred smrtjo.«
Ko sem bila zadnjikrat pri njem, je bil zelo slab. Molila sva kesanje, sprejel je duhovnika in zakramente; govoriti ni mogel več in čez eno uro je umrl. – Hvala Brezmadežni!
S. A. Kužnik, Doma, 2002, str. 357

Ni komentarjev:

Objavite komentar