Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 03. junij 2019

FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (63) Tretji del fatimske skrivnosti: preganjanje Cerkve Papeži in tretji del fatimske skrivnosti

Na koncu drugega dela fatimske skrivnosti je bil s kratico 'itd.' nakazan tretji del, ki mu običajno rečemo tretja fatimska skrivnost. Sestra Lucija je v Tuyu 3. januarja 1944, po naročilu škofa Jožefa da Silva, napisala tudi ta del. Pred tem je resno zbolela in škof se je bal, da bi tretji del skrivnosti šel z njo v grob. Škof skrivnosti ni prebral. V tajni vatikanski arhiv jo je leta 1957 prinesel nuncij msgr. Cento. Na zunanji kuverti, ki ni Lucijina, piše: »Tretji del skrivnosti,« na notranji pa je Lucija napisala: '1960'. Ni dokazov, da bi takratni papež Pij XII. skrivnost prebral. Ostala je v vatikanskem tajnem arhivu.
Msgr. Bertone je na srečanju 27. aprila 2000 v karmelu v Coimbri sestro Lucijo vprašal:
»Zakaj je tu termin 1960? Ali je Marija povedala ta datum?« Sestra je odgovorila: »Ne Gospa, marveč jaz sem postavila datum 1960, ker bi skrivnosti – kakor sem čutila – pred 1960 ne razumeli. Šele nato bi jo bilo mogoče razumeti. Zdaj jo je mogoče bolje razumeti. Napisala sem, kar sem videla. Razlaga ne gre meni, marveč papežu.«

Papež Janez XXIII. je 17. avgusta 1959 skupaj s svojim spovednikom besedilo prebral, a nanj ni napravilo posebnega vtisa. Rekel je, da vsebuje »veliko Božjo preizkušnjo«. Po kratkem premisleku je rekel: »Dobro, pustimo ga tam.« S tem je zadevo prepustil svojim naslednikom. Msgr. Bertone je v razgovoru z De Carlijem povedal:
»Papeža Janeza XXIII. besedilo ni vznemirilo in ga je vrnil Svetemu oficiju. Pavel VI., osebnost velikega uma in duhovne globine, ga je prebral 27. marca 1965 in odločil, naj se ne objavi. Verjetno so se ti Petrovi nasledniki vsakič znova posvetovali s prefekti Kongregacije za verski nauk, ki, kot kaže, niso bili a priori – vnaprej naklonjeni objavi.
Atentat 13. maja 1981 je spremenil obzorje. 'Zahvaliti se moramo Božjemu usmiljenju, da nismo umrli,' je rekel Janez Pavel II. v Todiju. 'Božje usmiljenje' si nadene Marijino neskončno nežnost. 'Ena roka je pritisnila na petelina, druga, materinska roka, je preusmerila kroglo. In papež v smrtnem boju se ustavi na pragu smrti.' Wojtiłova marijanska pobožnost postane kristocentrična. Postane trpljenje Kristusa križanega samega.«
Dne 27. aprila 2000 se je Tarcisio Bertone pogovarjal s sestro Lucijo ter zapisal: »Sestra Lucija popolnoma soglaša s papeževo trditvijo: 'Materinska roka je vodila pot krogle in papež, ki se je bojeval s smrtjo, se je ustavil na pragu smrti.'«
Ko je papež po atentatu ležal in okreval na polikliniki Gemelli, je julija 1981 prebral in premislil tretji del fatimske skrivnosti in spoznal, da se nanaša tudi nanj.
Msgr. Bertone je o papežu povedal, da ga je atentat »vpletel v prvi osebi kot Kristusovega namestnika na zemlji, kot pastirja vesoljne Cerkve. V njem se je celotna trpeča, mučeniška Cerkev utelesila in zmesila z bolečino.«
»Zadnje dejanje atentata je bilo papeževo odpuščanje Aliju Agci v zaporu v Rebibbii 27. decembra 1983.«

Priprava na objavo fatimske skrivnosti

O tretjem delu fatimske skrivnosti so nekateri veliko razpravljali in pisali. Ugibanja o vsebini skrivnosti so šla pred objavo skrivnosti leta 2000 v glavnem v dve smeri: napoved velikega odpada človeštva od Boga; napoved velike katastrofe (atomske vojne) kot Božje kazni.
Po besedah zdaj že zaslužnega papeža Benedikta XVI. je papež Janez Pavel II., ki je bil po Bertonejevih besedah »bogat s preroškimi navdihi«, »uvidel, da je prišel pravi trenutek za razpršitev skrivnostnega sija okrog zadnjega dela skrivnosti, ki jo je Devica izročila trem pastirčkom iz Fatime. Ta naloga je bila zaupana Kongregaciji za verski nauk, ki je hranila dragoceno besedilo sestre Lucije.
To so bili svetli trenutki, ne le zato, ker je sporočilo lahko postalo znano vsem, ampak tudi zato, ker se je tako razkrila resnica v nejasni sliki interpretacij in spekulacij apokaliptičnega tipa, ki so krožile v Cerkvi in med verniki ustvarjale bolj vznemirjenost, kakor da bi jih vabile k molitvi in pokori. Po drugi strani pa je bilo mogoče opazovati tudi spodbuden razvoj marijanske pobožnosti, pristnega vira krščanskega življenja, okrog veličastnega svetišča, ki je bilo zgrajeno v Fatimi, in povsod po svetu, kjer se je pod vplivom fatimskih prikazovanj pobožnost do Device globoko zakoreninila v veri ljudstva ter može in žene vabila k posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.«
V jubilejnem letu 2000 se je papež Janez Pavel II. dokončno odločil za objavo tretjega dela fatimske skrivnosti. Na vprašanje De Carlija, zakaj je prišlo do razkritja prav v jubilejnem letu 2000, ki je bilo že prepolno verskih dogodkov, je msgr. Bertone odgovoril:
»Janez Pavel II. se je tako odločil. Med mnogimi jubilejnimi slovesnostmi je bila tudi razglasitev blaženih pastirčkov v Fatimi. Razglasiti Jacinto in Frančiška za blažena ter ne reči ničesar o 'tretji skrivnosti' – to bi bilo videti kot nerazložljiv in nedopusten molk. Povzročilo bi neskončne špekulacije. Pritisk fatimskih 'navdušencev' je bil zelo močan in nismo želeli podžigati radovednosti, prilivati ognja številnim glasnikom katastrof z najbolj absurdnimi tezami. Naša pastoralna skrb je bila razrešiti to vprašanje.«
Sestra Lucija je, kot članica strogega karmeličanskega reda, smela sprejemati obiske sorodnikov, prijateljev in zaupnikov kot druge sestre. Vsi drugi pa so za obisk morali imeti dovoljenje od Svetega sedeža.
Obisk najvišjega cerkvenega predstavnika, uradnega odposlanca papeža Janeza Pavla II., je bil trikratni obisk msgr. Tarcisija Bertoneja v letih 2000 do 2003, ki je bil najprej tajnik Kongregacije za verski nauk, nato genovski nadškof.
Prvo srečanje Bertoneja s sestro Lucijo je bilo 27. aprila 2000 kot del priprave na obisk papeža Janeza Pavla II. v Fatimi v povezavi z razkritjem tretjega dela fatimske skrivnosti. Papež je potreboval Lucijino dokončno potrditev, da je zapis skrivnosti njen, in razlago skrivnosti. Pot je takratnemu tajniku Kongregacije za verski nauk pripravilo osebno papeževo pismo, v katerem so besede: »Častita sestra Marija Lucija, govorite odkrito in iskreno z msgr. Bertonejem, ki bo neposredno meni prenesel vaše odgovore.« Tajnika je spremljal škof Leirie-Fatime msgr. Serafin de Sousa Ferreira e Silva.
Msgr. Bertone je glede vtisov, ki jih je dobil ob prvem srečanju s 93-letno sestro Lucijo, povedal kot odgovor na De Carlijevo vprašanje tole:
»Osebno so me presenečale svežina spomina, ostrina podob, natančnost. Pripovedovala je o dogodkih in njena pripoved je bila niz zelo živih podob, kakor da bi gledala film. Bila je 'dobra samarijanka' spomina. Takoj sem dobil vtis svetle osebe, ki se zaveda, da je prejela neko natančno poslanstvo. Ponižna in pokorna, toda – kot pravite – tudi vztrajna in odločena, da do dna razloži sporočila, ki ji jih je zaupala Naša Gospa. Medtem ko je govorila, sem si mislil: to je ženska, ki se ni ustavila pred nobeno težavo. Trpela je, se borila; in v tistem trenutku je premagovala nezaupljivost; prepričevala je svet. Potem ko je v svojem srcu shranila vse dogodke in besede, katerih protagonistka in prejemnica je bila, je zdaj vse ponovno oživljala in prebirala, z jasnostjo in umirjenostjo, zaradi katerih je bila videti še bolj verodostojna. Bila je 'priča' v najbolj klenem pomenu besede (…) Natančnost spomina je bila absolutna.«
Msgr. Bertone je na pogovor s sestro Lucijo prinesel kuverto s štirimi popisanimi lističi. Pokazal jih je sestri, ki si jih je skrbno ogledala. Minilo je že šestinpetdeset let od zapisa tega besedila. Po preteku nekaj časa je vzkliknila: »Da, da, ti listi so moji in ta kuverta je moja; takšne liste sem uporabljala in to je moja pisava. To je moja kuverta, to je moja pisava, to je moje besedilo.« S tem je bilo rešeno bistveno vprašanje, zaradi katerega jo je msgr. Bertone obiskal.
Da bi bil izključen vsak dvom, ali je morda še kakšno drugo besedilo v zvezi s tretjo skrivnostjo, je sestri Luciji zastavil tudi vprašanje:
»Je to edino besedilo, ki ste ga zapisali?«
»Da, prav to.«
De Carli je vprašal msgr. Bertoneja, kakšni so bili papeževi odzivi na Lucijine odgovore. Msgr. Bertone je odgovoril:
»Predvsem potrditev primernosti objave 'tretje skrivnosti', da bi se nekoliko pomiril vihar ugibanj, pa tudi potrditev tako bolečega poslanstva, ki je zaznamovalo življenje Janeza Pavla II. Lucija je s svojo preprostostjo potrdila papežev križev pot, čeprav je stalno ponavljala: 'Ni moja naloga interpretirati; interpretacija pripada Cerkvi in papežu. Jaz navajam dejstva, to, kar sem videla, in to, kar sem slišala in zaznala.'«.

Napoved objave 13. maja 2000 v Fatimi

Med slovesno mašno daritvijo v Fatimi 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena. V zaključnem govoru po mašni daritvi je kardinal Angelo Sodano sporočil papežev namen, da objavi tretji del fatimske skrivnosti. Hkrati je nekoliko nakazal njeno vsebino:
»To besedilo predstavlja preroško videnje, ki ga moremo primerjati s svetopisemskim videnjem. Ta videnja ne opisujejo v fotografskem smislu podrobnosti prihodnjih dogodkov, marveč na skupnem ozadju zgoščeno povzemajo dejstva, ki se razprostirajo v časovno ne natančno določenem zaporedju in trajanju. Zato more biti ključ za razumevanje besedila samo simboličen.
Fatimsko videnje se nanaša predvsem na boj ateističnih sistemov proti Cerkvi in proti kristjanom in opisuje strašno trpljenje pričevalcev za vero v zadnjem stoletju drugega tisočletja. Gre za brezkončni križev pot, ki ga vodijo papeži dvajsetega stoletja.
Po interpretaciji pastirčkov, ki jo je pred kratkim potrdila tudi sestra Lucija, je 'v belo oblečeni škof', ki moli za vse verujoče, papež. Tudi on pade pod streli na tla kakor mrtev, medtem ko si na vso moč prizadeva, da bi med trupli mučencev (škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic in številnih laikov) prišel do križa.«
Kardinal Ratzinger je zapisal, da je bila razlaga, ki jo je dal kardinal Sodano 13. maja, »najprej predložena osebno sestri Luciji. Sestra Lucija je k temu najprej pripomnila, da je bilo njej dano videnje, ne pa njegova razlaga. Razlaga – tako je rekla – ne pripada vidcu, marveč Cerkvi. Ko pa je besedilo prebrala, je rekla, da ta interpretacija ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot primerno.«

Objava tretjega dela fatimske skrivnosti

Besedilo tretjega dela fatimske skrivnosti je bilo objavljeno 26. junija 2000 med novinarsko konferenco v tiskovnem središču Svetega sedeža, ki je bilo nabito polno novinarjev. Skrivnost sta predstavila kardinal Joseph Ratzinger, tedanji prefekt Kongregacije za verski nauk, in škof Tarcisio Bertone, tajnik iste kongregacije.

J. M. J.
Tretji del skrivnosti, ki je bila razodeta 13. julija 1917 v Covi da Iria, Fatima.
Pišem iz pokorščine do Vas, moj Bog, ki mi po njegovi prevzvišenosti, gospodu škofu iz Leirie, in po Vaši in moji najsvetejši Materi to naročate.

Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora! In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: 'nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo', v belo oblečenega škofa, 'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo škropila duše, ki so se bližale Bogu.
Tuy, 3. 1. 1944

Angel z ognjenim mečem spominja na angele pred edenskim vrtom po grehu Adama in Eve: Bog je izgnal »človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja« (1 Mz 3,24). Podobni angeli nastopajo tudi v knjigi Razodetja.
Angel v tretjem delu skrivnosti nam nazorno govori, da je zemlja zrela za Božjo sodbo. Vendar ni Bog tisti, ki kaznuje, ampak si človek sam pripravlja kazen. Marija kot »Mati usmiljenja« nas hoče rešiti. Kdor more razumeti, naj razume trikratni angelov klic in po njem živi: »Pokora, pokora, pokora!« Postal bo največji dobrotnik človeštva. Glavno poslanstvo Fatime je reševanje človeštva za večnost. To so s svojim življenjem pokazali fatimski pastirčki. Zdaj smo na vrsti mi.
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar