Zakaj sem cistercijan

Tako se sprašujemo in odgovarjamo v letu posvečenega življenja. Če bi hotel v enem stavku odgovoriti, bi dejal, da zato, ker so me starši že doma naučili moliti in delati. To pa je tudi redovno pravilo cistercijanske skupnosti, kateri sem se priključil takoj po končani osemletki.

1. Zgledi družine in dušnih pastirjev

Za molitev in delo nisem dobil vzgoje in zgleda samo v domači družini. Tudi pri obeh dušnih pastirjih v Višnji Gori sem imel lepe zglede za oboje. Dekana Vidmarja sem vedno pred sveto mašo videl sedeti ali klečati v klopi pred zakristijo, ko je opravljal molitev brevirja iz latinskega molitvenika. Kaplan Kastelic, poznejši dolgoletni župnik, je bil bolj aktiven tudi na različnih gospodarskih področjih. Včasih se je primerilo, da smo mu šli v veroučnem času pomagat zgrabil ali obrnit seno, pred jutranjo mašo pa je pogosto že opravljal delo tudi pri živini v hlevu, ko smo ga ministranti čakali v zakristiji.

2. Lep zgled in sodelovanje s starejšimi menihi

Ko sem opravil prve obiske v stiškem samostanu, sem se srečeval v cerkvi s posebnimi latinskimi molitvi, ki so jih menihi skupaj opravljali z raznimi liturgičnimi kretnjami (hoja v procesiji, pokloni, pokleki, vstajanje, sedenje). Skrivnostno, vzvišeno in vabljivo je bilo to bogoslužje. Tudi pometanje samostanskih hodnikov in dela na samostanskem vrtu so se mi zdela kar sprejemljiva. Dobre hruške maslenke na vrtu pa so dale klavzuri še večjo privlačnost.

Res je, da nisem v času osemletke gojil želje ali predstave o kakem poklicu, ki bi me posebej veselil, zgledi domačih in mojih dušnih pastirjev pa so me bolj nagibali za duhovni poklic in zato ob srečanju z življenjem v stiškem samostanu odločitev ni bila posebej težka. Po več kot dvajsetletni suši s poklici po drugi svetovni vojni smo bili tedanji kandidati v Stični posebej zaželeni in lepo sprejeti.