Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 15. september 2015

Neskončno usmiljenje Srca Jezusovega



Vse Jezusovo delovanje je bilo izraz njegovega usmiljenja do nas slabotnih ljudi. Zavzemal se je za uboge, bolnike, otroke in še posebej za grešnike. Družil se je z njimi in jim odpuščal grehe.
Ko so mu farizeji očitali, da jé s cestninarji in grešniki, jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,11-13).
Jezus kot Dobri pastir gre v svojem usmiljenju iskat stoto izgubljeno ovco. S svojim usmiljenim pogledom presune Petra, ki ga je zatajil, da se skesa in bridko zjoka. Desnemu razbojniku odpusti grehe in mu obljubi raj.
Jezusov odnos do množic je izražal izredno usmiljenje. Evangelist je zapisal: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Preden je Jezus nasitil štiri tisoč mož, je rekel svojim učencem: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti« (Mt 15,32). V Naimu je iz usmiljenja do matere vdove obudil od mrtvih njenega sina. Zaradi Jezusovega usmiljenega srca so se ljudje v stiski z zaupanjem obračali nanj in ga ponovno in ponovno prosili, naj se jih usmili.
Usmiljenje do grešnikov lepo razodeva prilika o izgubljenem sinu, ki je predvsem prilika o usmiljenem očetu. Ko se je izgubljeni sin vračal domov, »ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).
V Jezusovem ravnanju z grešniki se razodeva Očetovo usmiljenje do njih. Usmiljenost Srca Jezusovega je odsvit Očetovega usmiljenja. Za še tako velikega grešnika je rešitev v zaupanju v neizmerno usmiljenje Srca Jezusovega. Papež Janez Pavel II. je ob beatifikaciji bl. sestre Favstine Kowalske, ki je oznanjala Božje usmiljenje, dejal: »Kje, če ne v Božjem usmiljenju, lahko svet najde zavetje in luč upanja?«
Kdor se hoče oblikovati po usmiljenem Srcu Jezusovem, mora v odnosu do bližnjega tudi sam postati usmiljen, kakor je bil v Jezusovi priliki usmiljeni Samarijan.
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar