Danes, Mati, ti želimo zaupati prihodnost, ki je pred nami. Prosimo te, da nas spremljaš na tej novi poti … Tebi, Zarja odrešenja, zaupamo našo pot v to novo tisočletje, da bi pod tvojim vodstvom vsi ljudje mogli odkriti Kristusa, Luč sveta in edinega Odrešenika.
(Izročitev Cerkve in človeštva Devici Mariji, ki jo izvršil Janez Pavel II. v Rimu 8. oktobra 2000, skupaj z več kot 1.500 škofi, predstavniki svetovnega episkopata, pred kipom fatimske Matere Božje)
Mati vseh mater
Poleti 1918 so naši konjeniki okupirali Ukrajino in prišli do Krima. Borili so se proti komunistom in so znova očistili pokrajino pred rdečimi partizani. V neki na pol požgani vasi smo nenadoma padli v zasedo. Po srditem spopadu smo prišli v ujetništvo. Bilo nas je dvanajst mož. Peljali so nas v bližnje mesto, kjer so nas zaslišali. Vodja je bil češki prebežnik iz Prage, ki je dobro govoril nemško. Še posebej se je posvetil meni. Polastil se je moje denarnice in iz nje vzel staro srebrno medaljo, na kateri je bila Božja Mati: zavetnica Frankovske dežele.
Pred odhodom mi jo je dala moja mama, da bi me varovala pred kakršno koli nesrečo. Nosili so jo moj oče, moj ded in praded, da bi se izognili nevarnosti. Sedaj jo je ta bednik držal med prsti proti luči, jo preučeval in zdelo se je, da se je smejal. Je šlo za ironijo, prizanesljivost ali čustva? Tega ni bilo mogoče vedeti. Potem je s povzdignjenim glasom bral stavek, ki je geslo naše družine: »Mein lieber Glut leuchtet nicht minder als die Sterne« (Moj ljubi plamen ne sveti manj kakor zvezde). Glej, medalja je v rokah nekega boljševika. Zakaj je nisem nosil na svojih prsih kot moji očetje? Moja mama mi jo je obesila okrog vratu v trenutku mojega odhoda. Bilo me je sram mojega pobožnega »praznoverja« in sem medaljo položil v denarnico …
Ko sem videl svoj zaklad v tujih rokah, mi je poskočilo srce. Stopil sem naprej in iztrgal medaljo iz Čehovih rok. Ta se je pričel ironično smejati: »Oh, kapetan, svoje zaupanje polagate v nek fetiš. Delate narobe. Ni vam prinesel sreče … Če bi vam izkazal naklonjenost, ali je ne bi dovolili? … Na tako drzno vprašanje nisem odgovoril. »Kršite red!« se je jezno zadrl. Odpeljali so nas na dvorišče, kjer smo se mogli namestiti. Zaradi velikega strahu nisem mogel zaspati na slami.
Proti polnoči so me zbudili in mi ukazali, naj grem ven. Čeh me je čakal zunaj. Od njega je izhajal vonj po vodki, vendar je bil trezen. Dal mi je znak naj mu sledim v notranjost šole … »Dal sem vas privesti, kapetan, da bi vam pomagal, in mogoče bi s tem pomagal nekoliko tudi sebi, kajti človeška plat ne sme umreti v teh nečloveških časih! Vem, kaj si mislite. Imate me za ciničnega psa in nimate povsem prav. Kljub temu razmišljam, kako bi se izrazil, da ne bi dal videza lažnivca in strahopetca?
Na željo mojih staršev bi moral postati duhovnik. Danes sem boljševik, odpadnik. Ob mojem odhodu mi je moja mati okrog vratu obesila blagoslovljeno svetinjico z Devico Marijo, ki bi mi po njenem prepričanju morala prinesti srečo. Danes, ko sem v svojih rokah držal vašo medaljo, me je prevzel občutek žalosti. Moral sem se boriti s tem neumnim občutjem … Še vedno hranim ta spomin svoje pokojne matere. Poglejte ga!« Iz svojega žepa je potegnil preluknjan srebrn kovanec in mi ga pokazal. Podoba je predstavljala Božjo Mater s krono, Vladarico Češke.
Nadaljeval je: »Čudno! Marija mi je vedno ostala draga, do nje nisem čutil nobene mržnje. To je mogoče, saj je Mati vseh mater. Ljubezen naših mater nam mora ostati sveta!« Ob teh besedah je njegov obraz izražal občutje žalosti. Dodal je: »Ob vsej ljubezni vaše in moje matere mislim, da je »fetiš« deloval. Ko bomo šli na marš, boste imeli priložnost za beg.« Potem je spremenil ton, se previdno ozrl naokrog in dodal: »Mogoče se motim, ampak jutri se bomo umaknili pred Nemci. Oglasil se bo alarm in bo nastal nered. Morate izkoristiti to okoliščino, kapetan!« Človeka sem gledal z odprtimi očmi. »In moji ljudje?« sem dejal.
Dal mi je razburjeno znamenje: »Že dobro! Veliko sreče in lahko noč!« Neodločno sem mu podal roko. »Jutri se bomo z Rusi umaknili … Počivali bomo v zapuščeni tovarni. Nenadoma bo nekdo poklical našo stražo. Napotili se bomo proti jugu in hitro bomo srečali naše čete.« Čeh je držal svojo besedo.
R. Demi, Ein Mutterherz für alle, str. 118-121
Ni komentarjev:
Objavite komentar