ZA ZIDOVI SAMOSTANA Urednikova beseda

V četrtek, 20. avgusta, smo praznovali slovesni praznik sv. Bernarda, glavnega cistercijanskega svetnika in zavetnika ter cerkvenega učitelja vesoljne Cerkve. Naša revija ima podnaslov: Glasilo Bernardove družine. Ne gre samo za tiste, ki so povezani v posebnem združenju, ki se imenuje Bernardova družina. Sv. Bernard ima še danes nam vsem marsikaj povedati. V našem glasilu smo o njem že in bomo še pisali. Tisti ideali, za katere se je zavzemal v 12. stoletju, so v marsičem tudi naši ideali. Nekateri zgodovinarji 12. stoletje imenujejo kar Bernardovo stoletje. Po silovitosti delovanja ga primerjajo viharju, ki je privršal nad srednji vek, po globini spoznanja Boga pa ga prispodabljajo orlu, ki gleda v sonce. S svojim delovanjem je poskrbel za red in edinost v Cerkvi in svetu. Mašna prošnja ga takole slavi: »Sveti opat Bernard je goreče ljubil tvojo Cerkev in kot ogenj v njej svetil in jo razvnemal.« Kar je pri opatu Bernardu Božjega, narejenega v Svetem Duhu, spada v duhovni zaklad vesoljne Cerkve za vse čase. To so tudi njegovi številni spisi, porojeni iz izkustva. Sv. Bernard je Marijin pevec, njen trubadur, tako prisrčna je bila njegova ljubezen do Device Marije, srednice vseh milosti. V svojih delih jo poveličuje kot čudovit odsev Božje lepote, dobrote in ljubezni. Že kot otrok je na sveti večer na mističen način doživel Marijino rojstvo Jezusa. To izkustvo je zaznamovalo vse njegovo življenje. Naš samostan v Stični je bil ustanovljen skoraj 20 let pred njegovo smrtjo leta 1153.

p. Anton