»Kristjan, ki moli, more, če to hoče Bog, končno dospeti do posebnega izkustva zedinjenja. Zakramenti, predvsem krst in evharistija, so objektivni začetek kristjanovega zedinjenja z Bogom. Na tej osnovi more biti po posebni milosti Svetega Duha molivec poklican k tisti posebni obliki zedinjenja z Bogom, ki jo v krščanskem prostoru označujejo kot mistiko« (Kongregacija za verski nauk, Nekateri vidiki krščanske meditacije).
Pri svetnikih imamo pogosto primere mistične
molitve. Poglobljeni duhovni spisi krščanske starodavnosti in novejšega časa
razodevajo ta Božji dar. Tako tudi knjiga Hoja za Kristusom kaže na pisatelja,
ki je imel izkustvo mistične molitve. Hrepenenje po takšni molitvi izražajo
npr. vrstice: »O, kdaj pride tista blažena in zaželena ura, v kateri me boš
nasitil s svojo navzočnostjo in mi boš v vsem vse!«
Sv. Bernard na podlagi svojega izkustva
v Nagovorih o Visoki pesmi piše:
»Božja Beseda, Bog, Ženin duše, kakor sam hoče,
prihaja v dušo ter jo spet zapušča; samo zavedati se moramo, da se vse to
dogaja v občutju duše, ne v premikanju Besede. Ko na primer duša začuti milost,
spozna njegovo navzočnost; kadar je ne občuti, zaradi odsotnosti toži ter prosi
za ponovno navzočnost in pravi s prerokom: 'Moje obličje tebe išče; tvoj obraz
iščem, Gospod' (Ps 26,8)...
Priznavam, da je tudi k meni prihajala Beseda –
v nespameti govorim – celo večkrat ... Kakor hitro je vanjo vstopila, je
zbudila mojo dremajočo dušo, jo razgibala in omehčala in ranila je moje srce,
ker je bilo trdo in kamnito in nezdravo ... Silno moč Besede-Ženina sem spoznal
po tem, kako so bežale pregrehe in so bila zatrta mesena čustva ...
Kakor hitro pa se je Beseda umaknila, v neki
nenadni slabosti začenja vse to pešati in se ohlajati, kakor bi vročemu loncu
odtegnil ogenj. Ker mi to naznanja njen odhod, je moja duša nujno žalostna,
dokler se ne vrne in se moje srce v meni kot po navadi spet ogreje, in to naj
bi pomenilo njen povratek ... Dokler bom živel, bom z ljubeznijo klical: 'Vrni
se!' da nazaj prikličem Besedo.«
Romano Guardini pove v knjigi Uvajanje v molitev o mistični molitvi tele
poučne misli, ki bodo morda komu prišle prav: »Kdo morda doživi v
premišljevanju nekaj posebnega. Dolgo časa je črpal misli o Bogu iz vere;
nenadoma je tu Bog sam ... Psihološko povedano: naj bomo še tako živo
prepričani ali pretreseni, imamo Boga običajno tako pred seboj kakor pač vse,
pri čemer sami nismo izjema. To se pravi v območju svoje zavesti, v obliki
predstave ali misli. Ta misel na Boga nas gane, nas nagiba k ljubezni, nas
priganja k določenemu dejanju. V doživetju, ki o njem govorimo, misel kot ovira
odpade. Boga se zavemo neposredno ...
Komur so dana taka doživetja, se mora zavedati,
da nalagajo obveznosti. Moral bo postati strožji do sebe, bolj vesten v svojih
dolžnostih, skrbnejši v molitvi, resnejši v odločanju glede svoje družbe,
berila, razvedrila itd.«
zbral p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar