Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 07. januar 2017

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (21) Zvestoba posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu


S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu se sicer ne obvežemo pod grehom, da bomo izpolnjevali, kar smo s posvetitvijo sprejeli nase. Vendar ljubezen ne gleda samo na zapoved, ampak je pripravljena storiti več, kakor je strogo zapovedano. S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo obema dali častno besedo, da se bomo trudili, da bi v skladu s to posvetitvijo tudi živeli. Posvetitev ni nekaj zunanjega, ni le lepa slovesnost, ki jo danes obhajamo, jutri pa nanjo že pozabimo. Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je dobro pripravljena in zavestna obnovitev krstne posvetitve Bogu. Je poživitev milosti, ki smo jih takrat prejeli, in popolna pripravljenost, da po njih živimo.
Tudi po posvetitvi ostanemo slabotni ljudje. Pravijo, da sta na svetu dve stvari najbolj nestanovitni: luna na nebu in človek na zemlji. Kakor se luna vsak dan spreminja, tako se spreminja tudi človek. Danes smo goreči za Boga, drug dan nas že zagrabi mlačnost. Kar smo pri spovedi trdno sklenili, čez nekaj ur ne držimo več. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba z redno molitvijo izprositi.
Zunanja spodbuda je medsebojna pomoč posvečenih. Zgledi vlečejo. Zelo pomembno je pogostno zavestno obnavljanje posvetitve, morda vsak mesec, na obletnico posvetitve, ob življenjskih jubilejih itd. Tudi slika obeh Src v naših stanovanjih nam je v veliko oporo. Ljubeč pogled na obe podobi je odlična molitev. Veliko pomaga k zvestobi zbiranje na skupnih molitvenih shodih. Prav primerni so za to prvi petki in prve sobote.
Danes smo ljudje še posebej nagnjeni k nestanovitnosti in nezvestobi. Potrebno je neprestano sodelovanje z Božjo milostjo. Nujen je boj zoper zlo v nas in okrog nas. »Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč,« pravi Jezus. Sv. Pavel je zapisal: »Trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim« (1 Kor 9,27). »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred« (Gal 5,24). Jezus uči: »Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen« (Mt 10,22).
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar