V JEZUSOVI DOMOVINI (2)

Naša pot se je nadaljevala do dvorane zadnje večerje. Ob poti smo lahko občudovali velik kip kraja Davida s harfo v rokah. Bil je na pol v senci. Njegov zgornji del in harfa pa sta se bleščala v jutranjem soncu. Gledal je ponosno in zamišljeno hkrati. Pogled je imel usmerjen v smer, kjer je bila dvorana zadnje večerje. Kakor da bi bil ponosen na Jezusa, ki je izhajal iz njegovega rodu in je bil najimenitnejši poganjek, ki je vzcvetel na njegovem deblu: Jezus, Davidov potomec!

Po stopnicah smo se vzpeli v nadstropje. Pred nami se je odprl pogled v veliko obokano dvorano, oprto na dva velika stebra. To naj bi bila hiša staršev evangelista Marka. V tej dvorani je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci. Kraj, kjer je najbolje molčati ter tiho doživljati veličino kraja. Ta dvorana je sveta judom, kristjanom in muslimanom. Zaradi medsebojnega dogovora se v tej dvorani ne sme darovati sveta maša. Tudi sveti oče ni smel tu maševati, ko je obiskal Jeruzalem. Nobene javne molitve ne sme biti v njej. Lahko se sveti kraj obišče in tiho moli v njem. Običajno je težko tiho moliti, ker nikoli ni miru. Velike skupine romarjev se vrstijo preko vsega dneva.

Pri stranskih vratih smo izstopili iz dvorane zadnje večerje in po mostovžu prišli v drugo stavbo. V pritličju smo prišli pod starodavne oboke. Nekoliko temačno je bilo pod njimi. Tu blizu je bil Davidov grob. Dali so nam kapice, da smo se pokrili ter vstopili v predprostor Davidovega groba. Tam je bilo veliko panojev z napisi, ki pa so bili zame nerazumljivi, saj so bili v hebrejskem jeziku. Šel sem naokoli in si jih ogledoval. Mnogi judje, ki so bili tam, so jih pobožno brali.

V naslednjem prostoru je bila lepo rezljana omara z molitveniki. Ta kraj je svet judom, zato mnogi prihajajo sem molit. Tiho smo se pomikali v zadnji manjši prostor. Tam je mali kamniti sarkofag, pokrit z temno rdečim žametom. Nanj so z zlatom izvezene lepe rozge vinske trte in stilizirane ptice. Ob njem je velik napis v hebrejščini. Pred grobom je nekaj stolov, na katerih sedijo judje, globoko zatopljeni v molitev. Tiho smo si grob ogledali in odšli ven, da jih ne bi motili pri molitvi.

Ob samostanu Marijinega zaspanja smo se vračali nazaj. Kralj David, ki je sedel ob zidu samostana, je bil že na soncu. Skoraj ves se je zlato svetil. Zunaj je bilo nekaj izraelskih vojakov, ki so čakali. Mimo njih smo šli po ozki ulici in skozi majhna vrata vstopili v stari Jeruzalem. Ozke ulice so vodile na vse strani. Prispeli smo v Judovsko četrt. Na več krajih je bilo mogoče videti različne izkopanine. To je namreč mesto, ki je bilo velikokrat porušeno in na novo pozidano. Zato je povsod mogoče najti stare dele mesta, ki so skriti pod današnjimi stavbami.

Po več ulicah smo se ustavili pred veliko poslikano steno. Prikazovala je Salomonov stebrenik. Na obeh straneh dolgi vrsti stebrov. Na njih ne slonijo oboki marveč lesena streha, ki daje zavetje mnogim trgovcem in vsem, ki hočejo kaj prodajati. Med stebri je mogoče zaznati živahen utrip mesta. Opaziti je lahko vse mogoče živali, ki jih uporabljajo za ježo, kot so kamele, osli, konji; in druge, ki so naprodaj: perjad in drobnica. Vmes se podijo otroci ter se skrivajo med stebri in živalmi. Slika je narejena tako realistično, da dobiš občutek, kot da bi gledal v eno izmed starih jeruzalemskih ulic.

Na koncu naslednje ulice se nam je odprl pogled na tempeljski grič. Seveda, danes tam ni več templja, je le del obzidja, ki je bilo zgrajeno okoli tempeljske ploščadi. Temu zidu rečejo Judje »Zid žalovanja«.

Na sredi tempeljskega griča stoji velika mošeja, ki se ji reče Svetišče na skali ali Omarjeva mošeja. Zgrajena naj bi bila namreč nad tisto skalo, na kateri je Abraham daroval sina Izaka. Zato je tudi za muslimane svet kraj. Ko smo bili tam kot novomašniki, smo si jo lahko ogledali. Tokrat pa je bila zaprta za vse romarje.

Čevlje smo takrat morali pustiti v stalaži pred mošejo, prav tako tudi fotoaparate. V mošeji je bilo temačno, po tleh pa debele preproge. Hitro se je ob nas znašel neki moški, očitno domačin, in nas je vodil po mošeji. V sredini je malo dvignjen prostor, pod njega pa vodijo stopnice pod veliko skalo, ki ima luknjo. Domačin nam je dejal, da je skozi tisto luknjo tekla kri od Abrahamove daritve. Če bi malo pobrskali po Svetem pismu, bi našli, da je Abraham nameraval darovati sina Izaka na gori, ki se imenuje Morija. Torej naj bi gora, na kateri so Judje kasneje zgradili tempelj, bila gora Morija. Mogoče???

Na vogalu tiste skale je mož vtaknil roko v malo odprtino. Dejal nam je, da je tam na kamnu, ob katerega lahko podrsaš, še danes vonj po Mohamedovi bradi. No, lahko verjameš ali pa ne. Mislim, da Mohamed nikoli ni bil v Jeruzalemu.

Zahodni del tempeljske ploščadi je nekoliko nižji. Na vrhu stopnic stoji neke vrste slavolok z več oboki. Muslimani pravijo, da bo tam Alah duše tehtal ob poslednji sodbi.

Nekoliko naprej, kjer se stopnice nehajo in se ploščad spet izravna, je velika mošeja s srebrno kupolo. Rečejo ji Al Aksa. Ta je bila prvotno velikanska cerkev. Muslimani so del cerkve porušili, ostanek pa spremenili v mošejo. Znotraj je zanimiva, ker je v njej cel gozd stebrov. Če v njej gledaš cerkev, popolnoma razločno vidiš glavno ladjo in stranske ladje, ki jih delijo vrste stebrov. Nekaj stranskih ladij so podrli, a je kljub temu še vedno ogromen prostor. Tudi te mošeje si tokrat nismo mogli ogledati.

Nad stopnicami, ki vodijo k Zidu žalovanja, je narejen velik sedmeroramni svečnik, znamenje judovstva. Zaprt je v stekleno vitrino. Od tam je lep razgled na vso tempeljsko ploščad, na kateri najbolj pritegne pogled velika zlata kupola na Omarjevi mošeji.

Na koncu stopnic pred Zidom žalovanja so nas temeljito pregledali. Vzeli so vse alkoholne pijače, če jih je kdo imel s seboj. Pa druge predmete, ki bi jih lahko uporabili kot bodalo.

Ta del Jeruzalema je danes za Jude najsvetejši prostor. Množično prihajajo k Zidu žalovanja in tam molijo.

Zid žalovanja je narejen iz ogromnih kamnitih blokov. Bil je zgrajen skupaj s templjem, ki ga je gradil Herod Veliki. In to štirideset let, kakor je zapisano v evangeliju. Ob padcu Jeruzalema, leta sedemdeset, so Rimljani celoten tempelj popolnoma porušili, le del obzidja so pustili. To je danes Zid žalovanja. Ime je dobil zato, ker Judje tam molijo in tudi žalujejo za časi, ko so še imeli tempelj.

Pred zidom je velika ploščad, ki je razdeljena na dva dela. Desni del je za ženske, levi pa za moške. Na tem prostoru se dogajajo različne slovesnosti. Posebej zanimivo je, ko pripeljejo dvanajstletnega fanta, ki s posebnim obredom postane odrasel jud in sme prvič javno brati in razlagati Sveto pismo. Ta obred se imenuje »bar micvah«. Lahko bi ga primerjali s katoliško birmo, a je velika razlika, ker je sveta birma zakrament.

Lepo je videti može, ki se slovesno pripravijo za molitev. Nadenejo si posebno belo pokrivalo, ki ima ob strani vtkane črne črte, čisto na robu pa so narejeni lepi cofki. Lahko bi ga opisal kot zelo širok šal, ki pada daleč po hrbtu. Z njim si pokrijejo glavo. Tisti del, s katerim se pokrije glava, je slovesno izvezen s svilenimi nitkami. Na čelo si privežejo malo usnjeno kockico, v kateri je napisan najbolj pomemben izrek iz Mojzesove postave. To izhaja iz tiste besede, ko pravi prerok, naj bo vsakemu Judu postava za spomin med očmi. Roke pa si povežejo z usnjenimi molitvenimi jermeni. Tako oblečen Jud gre k zidu in tam moli iz molitvenika. Zanimivo je, da se pri molitvi vedno priklanjajo. To izhaja iz zapovedi, da se Božjega imena Jahve ne sme nespoštljivo izgovarjati. To zapoved so vzeli tako zares, da so namesto besede Jahve brali besedo Adonai. To je videti takole: V besedilu je bilo napisano Jahve, iz strahu, da Božjega imena ne bi izgovorili dovolj spoštljivo, so namesto imena za Boga prebrali besedo Gospod (Adonai). Nekateri, ki so v davnih časih urejali in prepisovali svetopisemska besedila, so ime za Boga – Jahveja preprosto izpuščali, sploh ga niso napisali. Namesto besede Jahve so zapisali Elohim, kar pomeni Bog. Današnji Judje pa svoje spoštovanje do Božjega imena izražajo s priklonom. Da pa se kdaj ne bi pozabili prikloniti, se vedno priklanjajo. Za tistega, ki tega ne ve, je lahko smešno, ko vidi pravovernega juda pri molitvi.

Vsi, ki smo vstopili na prostor za moške, smo se morali pokriti. Če imaš s seboj kapo, se lahko pokriješ s svojo. Če pa je nimaš, dobiš tam papirnato ali iz čisto tankega blaga. Tudi tokrat smo videli veliko judov, ki so zvesto in zbrano molili pred zidom. Nekateri so bili oblečeni tako, kot sem zgoraj opisal, drugi pa samo v črne obleke z črnim klobukom na glavi.

Pravoverni judje imajo tudi posebno frizuro. Tisti del las, ki raste nad ali za lici, zalisce, pustijo da raste in ga ne ostrižejo. Pri nekaterih so tako dolgi, da jim padajo na ramena ali celo na prsi. Škof Jurij nam je razložil, da to izhaja iz zapovedi: »Kadar žanješ njivo, je nikoli ne požanji do roba. Naj bo tisto, kar pustiš, za sirote in vdove.« Zato si tudi glave nikoli ne ostrižejo do konca. Tisti čop, kako se mu po hebrejsko reče, ne vem, zelo negujejo ter ga zvijajo v lepe kodre.

Del ploščadi ob Zidu žalovanja sega v zgradbo, ki je tam postavljena. V notranjem delu imajo lepe in dragocene omare, v katerih imajo spravljene svetopisemske zvitke. Na eni sem videl izvezeno podobo dela templja. Tam so možje sedeli na stolih in zelo zbrano brali in premišljevali Sveto pismo. Ni jih motilo, da smo jih fotografirali. Nekateri so sloneli na posebnih naslonjalih in bili zatopljeni v premišljevanje.

Ženske seveda vsega tega ne smejo spremljati od blizu. Lahko pa dogajanje opazujejo s posebnega zidu, ki ločuje molitveni prostor od ostalega trga.