Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 14. april 2017

FATIMA – OKNO UPANJA (43) Lucijino trpljenje se množi


Lucija v drugem Spominu poroča:
»Moj oče je bil zdrav, krepak človek, ki še glavobola ni poznal. In v manj kot štiriindvajsetih urah ga je huda pljučnica nenadoma spravila v večnost. Čutila sem tako veliko bolečino, da sem mislila, da bom tudi jaz umrla. On je bil edini, ki mi je izkazoval prijateljstvo, ko so me v družini obtoževali, in samo on me je branil.
Umaknila sem se v svojo sobo in ječala:
'Moj Bog, moj Bog! Nikoli si ne bi mislila, da lahko pošlješ toliko trpljenja. Toda trpim iz ljubezni do tebe, v zadoščenje za grehe zoper Marijino brezmadežno Srce, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.'«
Eno leto po prikazovanju so Lucijo začele zadevati različne druge preizkušnje. Proti koncu oktobra 1918 sta zbolela za špansko boleznijo Jacinta in Frančišek. V kratkem času ji je smrt iztrgala tri najdražje: 4. aprila 1919 je umrl Frančišek v očetovi hiši, 31. julija 1919 Lucijin oče, 20. februarja 1920 pa še Jacinta v oddaljeni bolnišnici Dona Estefánia v Lizboni.
V drugem Spominu beremo, kako je Lucijo prizadelo, ko je Jacinta odšla v bolnišnico v Lizbono. Prepričana je bila, da je na svetu ne bo nikoli več videla:
»Kako sem bila žalostna, ko sem bila sama! V tako kratkem času je naš dobri Bog vzel v nebesa mojega ljubljenega očeta, potem Frančiška in sedaj Jacinto, ki je ne bom na tem svetu videla nikoli več. Brž ko sem mogla, sem se zatekla v Cabeso. Skrila sem se v skalno votlino, da bi tam sama z Bogom ublažila svojo bolečino in prelivala obilne solze. Ko sem šla dol po pobočju, me je vse spominjalo na moja ljubljena tovariša: skale, na katerih smo tolikokrat sedeli, cvetlice, ki jih nisem več trgala, ker jih nisem imela nikomur nesti. Valinhos, kjer smo skupaj uživali sladkosti raja! Kot da bi dvomila glede stvarnosti in napol odsotna v duhu, sem stopila nekega dne v tetino hišo, šla v Jacintino sobo in jo klicala. Njena sestrica Terezija me je ustavila, ko me je videla v takem stanju, in mi rekla, da Jacinte ni več.«
Od vsega hudega, ki ga je Lucija doživljala, je tudi sama zbolela. To so opazili tudi obiskovalci, ko so jo videli z rumenkastim obrazom in napol slabokrvno. Zato so jo nekateri povabili in je z materinim dovoljenjem za nekaj dni šla k njim, v upanju, da ji bo sprememba zraka dobro storila.

Ni komentarjev:

Objavite komentar