Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 28. april 2017

Božji služabnik prof. Anton Strle in njegova delavnost


Kdorkoli vidi na metre Strletovih tipkopisov, ki so se ohranili, in ob dejstvu, da to niti ni vse, saj se je marsikaj tudi izgubilo, si spontano zastavi vprašanje: »Kako je mogel toliko napraviti? Kje je našel čas?« Če pomislimo, da je bil vseskozi kot duhovnik tudi zelo krepko zaposlen v dušnem pastirstvu, je vprašanje toliko bolj na mestu: »Kako je mogel toliko narediti?«
Ni lahko odgovoriti na to vprašanje. Upoštevati je potrebno, da je bil božji služabnik Strle genialno nadarjen, še posebno za jezike, dalje je bil izredno delaven, hkrati pa tudi globoko duhoven človek. Medsebojno prepletanje vseh teh treh lastnosti vsaj deloma pojasnjuje sadove njegovega dela.
Odlikoval se je tudi po izrednem spominu. V starih letih je vedno znova tožil, da ga spomin zapušča, da si več ne zapomni stvari tako kot nekdaj. A ko si se pogovarjal z njim, tega občutka nisi imel. Še vedno je bil z vsem na tekočem in se je vsega spomnil. Kažejo pa te njegove izjave, da je v mladosti in v zrelih letih spomin deloval še krepkeje. Sam pravi, da si je že kot otrok z lahkoto, tako rekoč mimogrede, zapomnil vsako pesem, ki so se je učili v šoli. Mnoge dele Sv. pisma je znal na pamet. Za imena je imel izreden spomin. Vsakega študenta je poznal po imenu, prav tako imena mnogih teologov po svetu, njihovih del in njihovih misli.
Vendar se ni zanašal samo na spomin. Vsako knjigo, ki jo je prebiral, pogosto tudi različne članke iz vseh mogočih teoloških revij, je bral s pisalnim strojem. To pomeni, da si je glavne misli, včasih v povzetku, običajno pa kar dobesedno natipkal na papir. Če je bral v tujem jeziku, je to redno tudi prevedel. Pri tem je navedel naslov knjige ali članka, natipkal stran in nato natipkal vsebino. Večino ohranjene zapuščine sestavljajo ravno ti izvlečki vsega tistega, kar je bral. Sam je povedal, da je vse od 6. razreda gimnazije naprej vsako stvar, ki jo je prebral, tudi zapisal. Živel je dolgo, bral je pridno in tako se je nabralo veliko zapisov.
Seveda so ohranjeni tudi tipkani izvodi njegovih skript, člankov in sestavkov, prav tako predavanj, ki jih je imel ob različnih priložnostih.
Če prebiramo njegovo natipkano zapuščino, na roko pisanega niti ni tako veliko, vsaj ohranilo se ni, vidimo, da je delal zelo natančno. Naravnost presenetljivo je, kako malo napak je v njegovih zapisih.
Večkrat si je zapisoval tudi različne pogovore, redno vsebino duhovnih vaj, ki jih je opravil vsako leto. Ohranjenih je veliko pisem, prav tako ocen knjig, ki jih je pregledoval kot uradni cenzor.
Prav do zadnjega se je pripravljal na vsako pridigo in ohranjen je še tipkopis pridige, ki jo je imel dan pred smrtjo. Ni vedno vse izdelano do konca. Kdaj je samo zbran material, zopet drugič je pridigo na grobo obdelal in ko se je nabralo preveč snovi, je marsikaj s svinčnikom prečrtal. Zlasti ob pomembnejših priložnostih pa je pridige obdelal v končni obliki.
Božji služabnik Anton Strle je bil poenotena osebnost. Če prebiramo njegovo zapuščino, vidimo, da je povezoval različne vidike: teološko znanje, izkušnje dušnega pastirstva, razmišljanje o določeni stvari in globoko molitveno življenje.
Delal je hitro in natančno. Pri tem pa se je držal strogega reda. Za nepotrebne stvari ni zapravljal časa. Česar se je lotil, je skoraj vse izpeljal do konca. Ko je končal eno stvar, se je lotil druge. Ni se loteval veliko stvari naenkrat.
Bral in študiral je s pisalnim strojem. Svoje misli je z lahkoto izražal v pisni obliki. Ko sem dal neki študentki pretipkati različna Strletova besedila, mi je vedno znova zatrjevala, kako jo navdušuje ne le vsebina, ampak tudi Strletov stil pisanja, ki razodeva, da je bil mojster pisane besede.
Pri božjem služabniku se čudimo nad količino vsega, kar je napisal. Seveda pa še večje občudovanje zasluži vsebina vsega tistega, kar je napisal za objavo. Še posebno človeka nagovorijo številni članki, ki jih je napisal za Družino. Običajno so nastali v zelo kratkem času in v njih še na poseben način odseva vse tisto, kar je prežemalo njegovo notranjost. Upajmo, da bodo ti članki kdaj izšli v posebni knjigi. Ob njih se človek res duhovno obogati.
p. Andrej Pirš FSO

Ni komentarjev:

Objavite komentar