Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 02. maj 2017

Papež Benedikt XVI. Vaše prvo služenje za ta svet mora biti vaša molitev in obhajanje bogoslužja


Nagovor v cistercijanski opatiji Heiligenkreuz, 9. september 2007

Na svojem romanju k Magna Mater Austriae sem rad prišel tudi v samostan Heiligenkreuz, ki ni samo pomembna postaja na sveti poti, via sacra, v Marijino Celje (Mariazell), ampak najstarejši neprekinjeno obstoječi cistercijanski samostan na svetu. Hotel sem priti na ta zgodovinsko pomembni kraj, da bi opozoril na temeljno navodilo sv. Benedikta, saj po njegovem Pravilu živijo tudi cistercijani. Benedikt kratko in jedrnato naroča, »da ne smemo ničemur dajati prednosti pred bogoslužjem«.
V samostanu benediktinskega značaja ima zato bogoslužje, ki ga menihi obhajajo kot slovesno korno molitev, vedno prednost. Gotovo – in hvala Bogu! – menihi niso edini, ki molijo; tudi drugi ljudje molijo: otroci, mladostniki in stari ljudje, možje in žene, poročeni in samski – vsak kristjan moli, ali bi vsaj moral moliti.
V življenju menihov ima seveda molitev posebno mesto: je središče njihovega poklica. Menihi so po poklicu molivci. V času cerkvenih očetov so meniško življenje označevali kot življenje na angelski način. Bistvo angelov so videli v tem, da molijo. Njihovo življenje je češčenje. Tako naj bi bilo tudi pri menihih. Ne molijo najprej za to ali ono, ampak molijo prav zato, ker je Bog vreden, da ga častimo. »Confitemini Domino, quoniam bonus! Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober! Kajti njegova dobrota traja vekomaj,« nas vabijo mnogi psalmi (prim. Ps 106 (105),1). Takšna molitev, prosta vsakega namena, ki hoče biti čisto bogočastje, se zato po pravici imenuje »officium«. Je »služba«, »sveta služba« menihov. Bogoslužje je namenjeno troedinemu Bogu, ki je nad vse vreden, »da prejme slavo, čast in oblast« (Raz 4,11), ker je svet čudovito ustvaril in še čudovitejše prenovil.
Oficij Bogu posvečenih oseb je hkrati sveto služenje ljudem in pričevanje zanje. Vsak človek nosi v globini svojega srca hrepenenje po zadnji izpopolnitvi, po najvišji sreči, torej končno po Bogu, pa naj bo to zavestno ali nezavestno. Samostan, v katerem se skupnost vsak dan večkrat zbere k slavljenju Boga, pričuje, da to pračloveško hrepenenje ne gre v prazno. Bog, Stvarnik, nas ljudi ni postavil v zastrašujočo temo, kjer bi morali v dvomih iskati in otipati poslednji smisel (prim. Apd 17,27). Bog nas ni izpostavil v povsem nesmiselni puščavi niča, kjer nas navsezadnje čaka samo smrt. Ne! Bog je našo temino s svojo lučjo razsvetlil po svojem Sinu Jezusu Kristusu. V njem je Bog z vso svojo »polnostjo« vstopil v naš svet (Kol 1, 19), v njem ima resnica, po kateri hrepenimo, svoj izvir in vrhunec.
Naša luč, naša resnica, naš cilj, naša izpopolnitev, naše življenje – vse to ni samo verski nauk, ampak je Oseba: Jezus Kristus. Še veliko bolj kakor mi ljudje sploh moremo iskati Boga in po njem hrepeneti, nas je on že prej iskal in po nas hrepenel, da, našel nas je in odrešil! Pogled ljudi vseh časov in ljudstev, vseh filozofij, verstev in kultur zadene končno na široko odprte oči križanega in vstalega Božjega Sina. Njegovo odprto Srce je polnost ljubezni. Kristusove oči so pogled ljubečega Boga. Križ nad oltarjem, katerega romanski original je v stolnici v Sarzanu, kaže, da je ta pogled namenjen vsakemu človeku. Kajti Gospod gleda vsakemu izmed nas v srce.
Jedro meništva je češčenje – bivanje na angelski način. Ker pa so menihi ljudje z mesom in krvjo na tej naši zemlji, je sv. Benedikt osrednjemu imperativu »Ora« dodal še drugega: »Labora«. K meniškemu življenju spada po zamisli sv. Benedikta kakor tudi sv. Bernarda poleg molitve tudi delo, oblikovanje zemlje po Stvarnikovi volji. Tako so menihi v vseh stoletjih v moči svojega pogleda na Boga oživljali in lepšali zemljo. Ohranjevanje in ozdravljanje stvarstva je prihajalo prav od njihovega gledanja na Boga. V ritmu ora et labora skupnost Bogu posvečenih pričuje za Boga, ki nas gleda v Jezusu Kristusu. Človek in svet postajata pravilna v moči Božjega pogleda.
Oficija ne molijo samo menihi. Cerkev je namreč iz meniškega izročila izpeljala molitev brevirja za vse redovnike, pa tudi za duhovnike in diakone. Tudi tu velja, da redovnice in redovniki, duhovniki in diakoni – in seveda tudi škofje – v vsakdanji »uradni« molitvi prosti vsakega namena stopajo pred Boga s hvalnicami in psalmi, z zahvalo in prošnjo.
Dragi bratje v duhovniški in diakonski službi, dragi bratje in sestre v Bogu posvečenem stanu! Vem, da je potrebna disciplina, ki od časa do časa stane premagovanje, da zvesto molimo brevir. Toda s tem oficijem smo hkrati bogato obdarjeni. Kako pogosto pri tem kar sama od sebe pobegneta od nas izčrpanost in potrtost! In kjer Boga zvesto hvalijo in častijo, tam ne izostane njegov blagoslov. V Avstriji po pravici rečejo: »Vse je odvisno od Božjega blagoslova!«
Vaše prvo služenje za ta svet mora zato biti vaša molitev in obhajanje bogoslužja. Mišljenje vsakega duhovnika, vsakega Bogu posvečenega človeka mora biti, da »ničemur ne daje prednosti pred bogoslužjem«. Lepota takega mišljenja se bo izražala v lepoti liturgije. Tako bo tam, kjer skupaj pojemo, slavimo, poveličujemo in častimo Boga, navzoč delček nebes na zemlji. Res ni preveč drzno, če v liturgiji, ki je naravnana na Boga, v obredih in petju vidimo podobo Večnega. Kako bi sicer naši predniki mogli pred stotinami let ustvariti tako vzvišeno cerkveno stavbo, kakor je ta?! Tukaj že trezna arhitektura dviguje vse naše čute kvišku k temu, »česar nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Pri vsem prizadevanju za liturgijo mora biti odločilen pogled na Boga. Mi stojimo pred Bogom – On se pogovarja z nami, mi z Njim. Kjerkoli pri liturgičnem razmišljanju gledajo samo na to, kako bi mogli narediti liturgijo privlačno, zanimivo in lepo, je liturgija že propadla. Liturgija je opus Dei z Bogom kot dejanskim subjektom ali pa je ni. Na tem mestu vas prosim: oblikujte sveto liturgijo iz gledanja na Boga v občestvu svetnikov, žive Cerkve vseh krajev in časov, tako da liturgija postaja izraz lepote in vzvišenosti človekoljubnega Boga!
Duša molitve je končno Sveti Duh. Vedno, ko molimo, v resnici Sveti Duh »podpira našo slabotnost, ko se zavzema za nas z vzdihi, ki jih ne moremo izraziti z besedami« (prim. Rim 8,26). V zaupanju na to besedo apostola Pavla vam zagotavljam, dragi bratje in sestre, da bo molitev dosegla v vas tisti učinek, katerega so v prejšnjih časih izražali, ko so duhovnike in Bogu posvečene ljudi kratko malo imenovali »duhovne«. Škof Sailer iz Regensburga je nekoč dejal, da bi morali biti duhovniki predvsem duhovni. Zdelo bi se mi lepo, če bi izraz »duhoven« spet prišel močneje v rabo. Pomembno pa je predvsem to, da se v nas dogaja tista resničnost, ki jo ta beseda opisuje: da v hoji za Kristusom z močjo Svetega Duha postajamo »duhovni« ljudje.
Avstrija je res »bogata s samostani«, kakor rečemo dvopomensko. Vaši prastari samostani z začetki in izročili, ki segajo prek stoletij, so kraji »navzočnosti za Boga«. Dragi sobratje, napravite to prednost Boga razločno vidno ljudem! Kot duhovna oaza kaže samostan današnjemu svetu najvažnejše, da, končno edino odločilno: da obstaja zadnji razlog, zaradi katerega se izplača živeti: Bog in njegova nedoumljiva ljubezen.
In vas, dragi verniki, prosim: zaznavajte svoje ustanove in samostane kot to, kar so in vedno hočejo biti: ne samo kot nosilce kulture in tradicije ali celo samo kot gospodarska podjetja. Struktura, organizacija in ekonomija so tudi v Cerkvi potrebne, a niso bistvene. Samostan je predvsem eno: kraj duhovne moči. Ko pridemo v kakšen vaš samostan tu v Avstriji, občutimo isto, kakor če se moremo po zelo utrudljivi hoji v Alpah osvežiti pri čistem studencu … Izkoristite torej te vire Božje bližine v svoji deželi, cenite redovne skupnosti, ustanove in samostane. Hrepenite po duhovnem služenju, ki so ga Bogu posvečeni pripravljeni opravljati za vas!
Moj obisk velja končno Visoki šoli, ki je bila ustanovljena pred 205 leti, in je odslej Papeška visoka šola, ker ji je gospod opat v njenem novem statutu dodal ime sedanjega Petrovega naslednika. Pomembno je, da je teološka disciplina vključena v »universitas« znanja s tem, da so katoliške teološke fakultete pridružene državnim univerzam. Prav tako pomembno je, da obstajajo tako ugledni študijski kraji, kakor je vaš, kjer je mogoča poglobljena povezanost znanstvene teologije in živete duhovnosti. Bog nikoli ni samo predmet teologije, Bog je vedno hkrati njen živi subjekt. Krščanska teologija tudi ni nikoli samo človeško govorjenje o Bogu, ampak je vedno hkrati Logos in logika, v kateri se razodeva Bog. Zato sta znanstvena intelektualnost in živeta pobožnost dve prvini študija, ki sta v neodpravljivi komplementarnosti naravnani druga na drugo.
Redovni oče cistercijanov, sv. Bernard, se je v svojem času bojeval proti ločitvi objektivirane racionalnosti od veletoka cerkvene pobožnosti. Naš današnji položaj je drugačen in vendar zelo podoben. Pri prizadevanju za priznanje stroge znanstvenost v modernem smislu teologiji lahko zmanjka sape vere. Toda kakor liturgija, ki pozabi na pogled na Boga, ni več liturgija, tako tudi teologija neha biti teologija, če ne diha več v prostoru vere; preostala bi samo še ena vrsta bolj ali manj povezanih disciplin. Kjer pa gojijo »klečečo teologijo«, kakor jo je zahteval Hans Urs von Balthasar, tam ne bo manjkalo rodovitnosti za Cerkev v Avstriji in izven nje.
Ta rodovitnost se kaže v pospeševanju in izobraževanju ljudi, ki imajo v sebi duhovni poklic. Da more poklicanost k duhovništvu ali redovniškemu stanu danes zvesto vzdržati vse življenje, je potrebna izobrazba, ki vključuje vero in razum, srce in pamet, življenje in mišljenje. Življenje za hojo za Kristusom potrebuje integracijo celotne osebnosti. Kjer zanemarjajo intelektualno razsežnost, nastane kaj lahko pobožnjaško zanesenjaštvo, ki živi skoraj izključno od čustev in razpoloženj, ki ne morejo vzdržati vse življenje. Kjer pa zanemarjajo duhovno razsežnost, nastane šibek racionalizem, ki iz svojega hladu in oddaljenosti nikdar ne more prodreti do navdušene predanosti Bogu. Življenja v hoji za Kristusom ni mogoče utemeljiti na takšnih enostranskostih; s temi polovičarstvi bi sami postali nesrečni in bi seveda ostali tudi duhovno nerodovitni. Vsaka poklicanost v redovniški stan in duhovništvo je tako dragocen zaklad, da morajo odgovorni vse storiti, da bi najdejo primerne poti izobraževanja, tako da hkrati pospešujemo fides et ratio – vero in razum, srce in možgane.
Sveti Leopold Avstrijski je – to smo pravkar slišali – po nasvetu svojega sina, blaženega škofa Otona Freisinškega, ki je bil moj predhodnik na škofovskem sedežu v Freisingu, leta 1133 ustanovil vaš samostan (v Freisingu praznujejo danes praznik blaženega Otona) in Leopold je dal samostanu ime: »Naša Ljuba Gospa od Svetega Križa«. Ta samostan ni samo tradicionalno posvečen Božji Materi – kot vsi cistercijanski samostani – ampak pri vas žari marijanski ogenj sv. Bernarda iz Clairvauxja. Bernard, ki je vstopil v samostan s tridesetimi tovariši, je neke vrste zavetnik duhovnih poklicev. Morda je zato deloval tako privlačno in opogumljajoče na številne poklicane mlade može in žene svojega časa, ker je bil tako marijanski. Kjer je Marija, tam je pravzor celostne predanosti in hoje za Kristusom. Kjer je Marija, tam veje binkoštni Sveti Duh, tam je razcvet in pristna prenova.
S tega marijanskega kraja ob sveti poti, via sacra, želim vsem duhovnim krajem v Avstriji rodovitnost in moč izžarevanja. Tukaj bi rad, kakor že v Marijinem Celju, pred svojim odhodom še enkrat prosil Božjo Mater, naj bo priprošnjica za vso Avstrijo. Z besedami sv. Bernarda vabim prav vsakega, naj postane pred Marijo tako zaupljiv »otrok«, kot je to storil Božji Sin. Sv. Bernard pravi in mi z njim: »Sredi nevarnosti, stisk in negotovosti misli na Marijo, kliči Marijo. Njeno ime naj se ne umakne iz tvojih ust, naj ne izgine iz tvojega srca … Hodi za njo, pa ne boš zašel, kliči jo in ne boš obupal, misli nanjo in ne boš blodil. Če te Marija trdno drži, ne moreš pasti; če te varuje, se ne boj ničesar; če te vodi, se ne utrudiš; če ti je ona milostljiva, prideš varno na cilj.«
Prevedel +p. Alojzij Ilc.

Ni komentarjev:

Objavite komentar