Poglejmo najprej nekaj zgledov.
Prerok Jeremija je Božji govorici s takšnim navdušenjem prisluhnil: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca" (Jer 15,16).
Ana je o svojem možu pisatelju F. M. Dostojevskem povedala njegove poslovilne besede: »'Ne, jaz dobro vem, da bom umrl še danes. Ana, prižgi svečo in daj mi evangelij.' Ta evangelij je Fjodor dobil v Toboljsku, ko je bil na poti v ječo. Poklonile so mu ga žene dekabristov. (Dostojevski je bil po kratki politični dejavnosti najprej obsojen na smrt, nato pa je štiri leta preživel v ječi. To je popisal v svoji knjigi Zapisi iz mrtvega doma.) Evangelij je bil edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Vsa štiri leta ječe mu je bila ta knjiga najdražji zaklad. Pozneje je imela vedno častno mesto na njegovi pisalni mizi. Kadar je bil otožen ali v dvomih, je vedno odprl evangelij in bral, kar je bilo zapisano na tisti strani, ki se mu je odprla."
Zmaga: »Kolikokrat sem zavračala Sveto pismo, ker ga nisem razumela. Marsikaj se mi je zdelo nelogično ali pa že kar ,trapasto,. Zdaj je drugače. Pa ne da bi mi kdo na drugačen način razlagal, ne, samo skušam živeti in delati s srcem – ljubiti. Samo to in nič drugega ... Odkar skušam Sveto pismo brati s srcem, čutim, da je to knjiga življenja in da te besede niso prazne.«
Najboljši vzor za poslušanje Božje besede nam je poleg Jezusa Devica Marija. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v sveti zbranosti pripravljena na sprejem Božje besede.
Neka žena iz množice je blagrovala Jezusovo mater. Jezus je odgovoril: "Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo" (Lk 11,28).
Ob drugi priliki so Jezusu naznanili, da so zunaj njegova mati in sorodniki. Odvrnil je: "Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in spolnjujejo" (Lk 8,21).
Ob Jezusovem rojstvu so prihiteli k jaslicam pastirji in pripovedovali o angelovem oznanilu in petju angelov. Evangelist je zapisal: "Marija pa je vse te stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu" (Lk 2,19).
Ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju, je staršem povzočil veliko skrbi. Niso razumeli njegovega zagonetnega odgovora: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti pri tem, kar je mojega Očeta?" Dalje pravi evangelist: "Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu" (Lk 2,49-51).
Iz navedenih besedil vidimo, kako je Jezus dajal prednost tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. Marija je to spolnjevala v najvišji meri, zato je bila najboljša Jezusova učenka.
Pri molitvenem pogovoru z Bogom ima Bog sam pobudo. Najprej že zato, ker je za vsako molitev potrebna Božja milost, ki je prvi Božji korak k človeku. Jezus je rekel: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Sveto pismo kaže, da ima vedno pobudo Bog. On je poklical Abrahama, Mojzesa, vse prave preroke. On je izpeljal Božje ljudstvo iz Egipta in sklenil zavezo s tem ljudstvom. On je po prerokih napovedoval Odrešenika in ga poslal na svet.
V molitvenem pogovoru nas Bog prvi nagovarja tudi po Svetem pismu. Če vzamemo Božjo besedo v najširšem pomenu, gre za vsako Božjo govorico, razodevanje ljudem, tudi razodevanje v notranjosti naše duše po navdihih Svetega Duha, v tihi molitvi pred tabernakljem. Bog spregovori tudi po bratu in sestri, po predstojniku, po starših.
Naša molitev je najprej v tem, da prisluhnemo Božji govorici. Treba je to govorico odkriti in ji v svojem srcu pripraviti prostor. Pronzato v knjigi Rad bi molil pravi: "Moliti ne pomeni, da si dospel do Boga, marveč, da se je Bog tebi približal."
Hrepenenje po Božji besedi lepo razodeva redovnica: "Rada bi, da bi se srce moglo napolniti z Božjo besedo in da bi to besedo stalno znala premišljevati in ponavljati. Kajti ne pustijo me več mirno besede: »Glej, pridejo dnevi, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali Božjo besedo ... in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli« (Am 8,11). Ter: »Jedli bodo in se ne bodo nasitili« (Ag 6,1)."
Če bomo Bogu najprej prisluhnili, bo naša molitev res pogovor z Bogom. Na Božji nagovor bomo odgovorili na različne načine: z ustno molitvijo, z ljubečo mislijo, zlasti pa z življenjem, ki bo skladno z Božjo voljo. Če bi pri molitvi samo govorili, bi molitev ne bila pogovor, ampak bi bila samogovor, monolog, blebetanje naših ustnic. Pri pravem pogovoru oba sogovornika drug drugega poslušata in drug drugemu govorita.
Božja govorica je kakor trkanje na vrata našega srca. Naš odgovor je najprej v tem, da ta vrata odpremo: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj" (Raz 3,20).
Za vsako Božjo govorico velja, kar pravi sv. Jakob: "Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali" (Jak 1,22).
Če hočemo Boga slišati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas. Bog ima pravico do našega časa. Danes pogosto slišimo: "Imam preveč dela, zato nimam časa za molitev." Kdor ne najde časa za molitev, s tem dokazuje, da Boga nima rad. Res smo v času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Toda prav zato je treba še bolj paziti, da nas vse to duhovno ne uniči. Med molitvijo in delom mora biti ravnotežje. Molitev rešuje človeka.
Nekoč je živel izčrpan podiralec drevja, ki je zapravljal čas in energijo, ker je udarjal s topo sekiro. Kajti, kot je rekel, ni imel časa, da bi se ustavil in nabrusil rezilo. Delo brez molitve je kakor sekanje s topo sekiro.
An
Ni komentarjev:
Objavite komentar