Podobno kakor velikonočni praznik pozna tudi božič čas priprave, ki se imenuje advent (prihod). Marsikatere stopnje zgodovinskega razvoja, ki je v posameznih Cerkvah potekal zelo neenotno, so še malo raziskane. Ljudska pobožnost in običaj, ki sta zelo močno usmerjena na božični praznik, sta tudi adventnemu času dala poseben pomen.
Zgodovinski
razvoj adventa
Verjetno so se na božični čas začeli pripravljati z adventom šele v drugi polovici četrtega stoletja. Najprej so adventni čas obhajali v Španiji in predvsem v Galiji, šele nato v Rimu. Znana je ureditev škofa Perpetuusa iz Toursa (+490), ki govori o treh dnevih v tednu, ko naj bi se postili v času pred praznikom svetega Martina (11. november) nato pa vse do božiča. Vendar se kristjani v delnih Cerkvah, ki so bile povezane z Bizancem in Jeruzalemom, niso postili ob sobotah in nedeljah. Tako so se postili ravno štirideset dni od praznika svetega Martina do praznika Gospodovega razglašenja.
V Raveni so začeli obhajati adventni čas kot pripravo na božični praznik sredi petega stoletja. V Rimu se pojavi pravi adventni čas šele sredi šestega stoletja, in sicer v povezanosti z zimskimi kvatrami, katerih maše so imele tudi adventne misli. Papež Gregor Veliki govori o štirih nedeljskih mašah in o treh kvatrnih mašah z adventno vsebino. On naglaša Kristusovo učlovečenje in pripravo na njegovo bogoslužno praznovanje. Učlovečenje kot zgodovinski dogodek predstavlja namreč začetek našega odrešenja in zagotavlja njegovo dovršitev ob Kristusovem drugem prihodu ob koncu sveta, ko bo Kristus sodil ob poslednji sodbi žive in mrtve.
Tudi v drugih delih Cerkve, predvsem v Galiji, so v adventu zelo naglašali Gospodov prihod k sodbi. Zato so poudarjali pokoro kot pripravo na poslednjo sodbo in so zato imeli adventni čas za čas pokore in posta. Zato so v adventnem času pri bogoslužju v Galiji odpadli: Slava, aleluja in Te Deum (pri molitveni uri) in je prišlo do običaja nošenja vijoličnih mašnih plaščev. Tako sedaj v rimskem bogoslužju od dvanajstega stoletja v adventu pri sveti maši odpade Slava in mašnik nosi vijolični mašni plašč. V rimskem bogoslužju pa v adventnem času niso opustili aleluje, ker je advent veselo pričakovanje in pripravljanje na obhajanje slovesnega praznika Kristusovega rojstva. Zato danes v rimski Cerkvi v adventnem času ni več zapovedanega posta, razen zdržek od mesa na petke.
Rimska Cerkev je počasi uvedla štiri adventne tedne kot pripravo na božič. Dolgo časa je v nekaterih delnih Cerkvah adventni čas trajal štiri, pet ali celo šest tednov. Milansko bogoslužje še danes pozna šest adventnih tednov.
Če je bila 24. decembra nedelja, je marsikatera Cerkev začela adventni čas 26. novembra, da je lahko obhajala bogoslužje s štirimi adventnimi nedeljami kakor tudi bogoslužje vigilije. Končno pa se je uveljavilo, da se je v tem primeru advent začel tretjega decembra, bogoslužje četrte adventne nedelje pa je v prid vigilije odpadlo. Predpis, da se advent ne začne pred 27. novembrom in se začne najkasneje 3. decembra, je bil uveljavljen tudi v novi ureditvi bogoslužja: Bogoslužje četrte adventne nedelje seveda ne more več odpasti, če ta nedelja pade na štiriindvajseti december.
br. Matevž Pucelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar