V dneh čudne bojazni, povezane s korono, se je zvon v cerkvici vrhu griča čisto nepričakovano oglasil z zloveščim sporočilom: »Ni ga več, ni ga več ….« Zvonilo je mrliču. Pravzaprav sta bila samo dva cuga – znak, da je umrla ženska. Nobene smrti nismo pričakovali, zato je bilo vznemirjenje toliko večje. Kmalu smo izvedeli, da je v Ljubljani umrla nekdanja soseda Milka. Svoj rojstni dom je zapustila že pred mnogo desetletji. Zdaj se je vrnila k večnemu počitku v grob svojih staršev. Ne vemo niti, kako so jo pokopali, ne kdo je bil na pogrebu. Strah in ukrepi zaradi korone so nam preprečili, da bi jo pospremili na zadnjo pot. Toda spomnili smo se pripovedi, kako so pred natanko petinsedemdesetimi leti pokopali Milkino mater. Bolehala je vrsto let. Vojna je šla h koncu in verjeli so, da ji bo pomlad dala novih moči. Niso ji povedali, da se njen sin ne bo vrnil iz vojne, a ona je to najbrž slutila. Tistega dne, ko je izdihnila, so zavezniška letala leta 1944 bombardirala samostan v Stični. Letala so krožila tudi nad sosednjimi vasmi in ljudje so bili preplašeni. Bali so se, da bi odvrgla bombe na pogrebni sprevod. Zato so opravili pogreb na vse zgodaj zjutraj, skoraj še v temi. Krsto so naložili na voz, poleg so sedli le najbližji sorodniki in pognali konje proti pokopališču v Stični. Župnik je na hitro zmolil nekaj pogrebnih molitev, potem pa so pohiteli domov, ne da bi šli v cerkev ali na pogrebščino. In skoraj tako so zdaj pokopali Milko. Kako navsezadnje na svetu ni nič novega. Tudi ko nas več ne bo, bo vas na griču še obstajala, življenje bo teklo dalje in glas zvonov bo spremljal vaščane, ko bodo odhajali s tega sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar