Sprejemam te
z odprtim srcem
Judovski mislec je bil na obisku pri učenih možeh. V
pogovoru jim je zastavil vprašanje:
"Kje prebiva Bog?"
Začudeni nad njegovo nevednostjo so mu odgovorili:
"Saj je vendar jasno! Ves svet je poln njegove
lepote!"
Mislec pa jim je odvrnil:
"Bog prebiva tam, kjer ga sprejmejo."
Za resnico je treba biti odprt in jo že vnaprej z
ljubeznijo sprejeti. To velja še v posebni meri za najvišjo Resnico, za Boga.
Vprašanje, ali je človek odprt za Boga, ali hoče
stopiti z njim v prijateljski pogovor, je temeljno vprašanje. Hkrati je to za
človeka usodno vprašanje.
KARDINAL NEWMAN naglaša pomen Božjega razsvetljevanja
in pravega razpoloženja:
"Blagor človeku, ki mu Bog tako razsvetljuje
zavest, da stalno doživlja, kako so za vsemogočnega Boga odprte vse njegove
misli, vsi vzgibi njegove nravstvenosti, vse želje in nagibi."
"Pravo razpoloženje, s katerim se predamo Bogu,
je to: 'Kaj hočeš, da storim? Ti sam me vodi po svoji poti! Kakršna koli bo –
prijetna ali težka – po njej hočem iti.'"
TATJANA GORIČEVA pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno, s kakšno
pripravljenostjo se je odpirala Bogu:
"Prišla sem sèm, da bi se prvič v življenju
spovedala. Šele pred kratkim sem po Božji milosti postala kristjana. Ne o
krščanstvu ne o Cerkvi nisem imela globljega znanja. Kdo bi me bil mogel o tem
poučiti?
Tako jaz kot moji na novo spreobrnjeni prijatelji, ki se jim je godilo
podobno kot meni, smo se morali vsega šele počasi naučiti, tako da smo
posnemali naše starke, ki ljubosumno hranijo pravoslavno vero. Ničesar nismo
vedeli. Imeli pa smo tisto, česar se mora človek naučiti bolj ceniti kakor
vedeti, neomajno zaupanje v Cerkev, vero v vsako njeno besedo, vsak njen namig
ali zahtevo.
Še včeraj smo zavračali vsakršno avtoriteto in vse norme, danes
smo odrešenje, ki smo ga doživeli, sprejeli kot čudež. Sprejeli smo svojo
Cerkev kot nedvomno, absolutno resnico, tako v malenkostih kot v bistvu. Bog
nas je spreobrnil in nam podaril otroštvo: 'Če ne postanete kakor otroci, ne
pojdete v nebeško kraljestvo.'"
Goričeva je z Božjo pomočjo iskala Boga iz vsega srca.
O takšnem iskanju pravi PASCAL:
Bog "hoče, da se pokaže očit tem, ki ga iščejo iz
vsega srca, in skrit tistim, ki iz vsega srca bežijo pred njim, zato nekoliko
oteži spoznanje o sebi, tako da je dal znamenja o sebi, ki so vidna tem, ki ga
iščejo, ne pa tistim, ki ga ne iščejo.
Dovolj je luči za tiste, ki si res žele videti, in
dovolj teme za tiste, ki so naravnani v nasprotno smer."
Pravzaprav je tragično, da je človek lahko naravnan
tudi v nasprotno smer, proč od resnice, proč od Boga. Velja namreč, kar pravi
Pascal na drugem mestu: "Edino resnica daje gotovost; samo iskreno iskanje
resnice prinaša mir."
Odprtost za Boga pomeni tudi ustvarjanje pogojev za
srečanje z Bogom. Med njimi so tudi tihota, zbranost, nesebičnost. MATI
TEREZIJA pravi:
"Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču
in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam
in po nas govori Bog."
"Čim bolj izpraznimo sami sebe, tem več prostora
damo Bogu ... Čim bolj pozabljate sami nase, tem bolj bo Jezus mislil na vas.
Čim bolj se odtegnete sami od sebe, tem bolj boste povezani z Jezusom."
"Ni pomembno, koliko 'imamo', ampak koliko
prostora smo pripravili v svoji notranjosti, da moremo v celoti sprejeti v
svoje življenje Jezusa in mu dovoliti, da njegovo življenje živi v nas."
Carigrajski patriarh SV. JANEZ ZLATOUSTI (+ 407)
govori o trajnem dviganju duha k Bogu, kar kaže posebno odprtost za Boga in
vodi k združenju z njim:
"Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času
globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj
oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno
imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z
ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo
uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa
posvetili njemu."
Vprašanje odprtosti našega srca za Boga je vprašanje
naše ljubezni do njega. Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le
mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni, nismo odprti zanj.
Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po
bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom,
mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je
prisotnost-navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo
Nekdo, ki 'biva', ampak tudi Nekdo, ki 'živi za'. To pomeni tudi ime, ki ga je
Bog razodel Mojzesu, JAHVE: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.
p.
Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar