Ob koncu 19.stol. se je mnogo naših ljudi izselilo v Vestfalijo na Nemškem, kjer so bili veliki rudniki in razvita jeklarska industrija. Prva leta niso imeli verske oskrbe v svojem jeziku. Včasih so jih naši duhovniki obiskali za kak teden med počitnicami ali za praznike in se trudili, da bi čim več ljudi spovedali. Sicer pa je po svojih močeh skrbel za Slovence nek nemški duhovnik, ki je svoj čas študiral v Innsbrucku in so mu bile vsaj malo znane verske razmere v Avstriji. Nemški obrazec za spraševanje vesti si je dal prevesti v slovenščino. Ko je prišel v spovednico kak Slovenec, mu je bral grehe, spovedanec pa je odgovoril z ja ali ne. Število grehov je pokazal na prste. Ko je duhovnik nalagal pokoro, je izvlekel rožni venec in jo odmeril na njegovih jagodah. Pa sta bila zmenjena.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar