Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 26. oktober 2018

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (5)

Pred nekaj leti (2015) je p. Branko Petauer začel razlagati našo najpomembnejšo molitev, ki jo je sestavil sam Jezus. Kdor glasilo shranjuje, si lahko poišče prve štiri sestavke. Z današnjo številko nadaljujemo njegovo razglabljanje o očenašu.

Zgodi se tvoja volja! nas popelje še korak naprej v doživljanju Gospodove molitve. Jezus sam je rekel, da je njegova jed izpolnjevanje Očetove volje. Toda to ga ne postavlja v podrejeni položaj, marveč ga še bolj tesno združuje z Očetom. Jezus spoznava Očetovo voljo za najbolj koristen napotek za svoje delovanje, zato jo z veseljem izpolnjuje. Ne sprejema je nikoli uporno, saj ve, da mu Oče hoče vedno le najboljše.
Oče hoče, da bi se v vsem stvarstvu izpolnjevala njegova volja, ki je najpopolnejši načrt za razvoj in dopolnitev stvarstva. Vse se ravna po njegovi volji. Brezmejno vesolje se giblje po njegovih zakonih. Zvezde tekó po poteh, ki jim jih je Najvišji začrtal. Ne oddaljujejo se z določenih stezá. Tudi živim bitjem je položil v notranjost svoj načrt, po katerem žive, se gibljejo in se razvijajo. V vsem stvarstvu se enostavno izpolnjuje Božja volja. S človekom pa je drugače.
Človek ima poleg vsega še velik dar svobodne volje. Pri drugih bitjih ni vprašanje izpolnjevanja Božje volje. Določena je njihova pot in življenje. Ni jim potrebno odločati, iskati Božjo voljo, da bi jo izpolnili. Vse njihovo delovanje je prirojeno njihovi naravi. Človek pa lahko razmišlja, spoznava in išče. Ima možnost, da vse Božje zakone spozna že iz urejenosti stvarstva, ker to pripoveduje o Bogu. Ima svobodo, da spozna Stvarnika in Gospoda in se odloči ali mu bo služil ali ne. Ne služiti Gospodu je neumno, a človek ima tudi to svobodo. Bog mu svobode nikoli ne bo okrnil, čeprav vidi, da gre na slaba pota.
Želja, da bi se zgodila Božja volja, je namenjena samo človeku. Samo človek ima možnost, da izbira v življenju. Izbira lahko med različnimi možnostmi. Tista, ki ga najbolj nagovori, običajno prevlada in preide v odločitev. Bog želi, da bi bil on tista izbira, ki bi človeku usmerjala življenje. A ne zaradi tega, da bi Bog hotel biti počaščen, če ga človek izbere za smisel svojega delovanja. To bi lahko bil sebičen namen, ki ga Bogu ne moremo pripisati. Pri Bogu ne more biti nič, kar je sebično ali nepopolno. Bog želi, da bi ga izbrali za smisel življenje, ker nam s tem želi odpreti pot v življenje sreče in ljubezni. Bog nas je ustvaril, da bi bili srečni. Ne samo v večnosti, marveč že tukaj na zemlji. Res rečemo, da je sedanje življenje solzna dolina ali dolina trpljenja, toda ne zaradi Boga. Zaradi nas samih in naših odločitev lahko postane zemeljsko romanje popotovanje po solzni dolini. Naše stranpoti in nezvestobe Božji volji so tvarina, ki nam zagreni in oteži življenje.
Človek želi v življenju veliko uživati. Toda uživati mora v dovoljenem, v častnem. In prav to nam hoče povedati Jezus, ko nam naroča, naj prosimo, da bi se v našem življenju zgodila Božja volja. Rad bi nam prišepnil, kako ravnati, da bo naše življenje res postalo srečno. Seveda nas ne misli uvesti v sebično uživanje, ko bi mislili le nase in svoje potrebe. Rad bi nam pokazal, da bi znali biti srečni v služenju.
Izpolnjevanje Božje volje bi bilo na nek način služenje Bogu. Toda zopet poudarjam: ne da bi Bogu kaj dodali, marveč da bi mi pridobili. Služiti Bogu pomeni, izbrati tisto pot v življenju, ki nam jo je Bog položil v srce. Samo na taki poti bi lahko doživeli največjo srečo. Ko bi jo v celoti izbrali, bi bili v življenju tako srečni, da nas nihče ne bi mogel razumeti. To seveda ne pomeni, da nas ne bi prizadelo nič hudega. Prav nasprotno! Tudi v hudem bi zmogli videti čudovito Božjo roko, ki nas vodi v življenju.
Izpolniti Božjo voljo pomeni, slediti navdihom, s katerimi nas Bog vabi na pot sreče. V notranjosti bi maral biti tako močno razvit občutek za Boga in njegove stvari, da bi vedno znali izbrati Božje stvari. Tako stanje je posledica prejšnje prošnje, da naj k nam pride Božje kraljestvo. Bogu se je potrebno tako zelo odpreti, da se lahko v človeku udomači. To seveda ni eno samo dejanje ali ena odločitev. Vsak dan se je potrebno odločati in vsak dan je treba Bogu reči: Da! Bogu je koristno odpreti vse svoje srce in tudi pustiti, da nam oblikuje misli. Prositi ga je dobro, naj nam razodeva svoje misli in svoje poglede na svet in stvari okoli sebe.
Naša spoznanja niso zmeraj pravilna. Vedno so pod vlivom tistega mišljenja, ki v nas prevladuje. Prav je, da se potrudimo spoznati stvari, miselne tokove in sebe. To so veliki izzivi, ki nas velikokrat presegajo. Že sami sebi smo mnogokrat uganka. Težko spoznavamo notranje vzgibe, ki nas vodijo v delovanju. Še težje pa spoznavamo Božje vzgibe. Bog nam prihaja naproti, razodeva nam svoje misli in svojo voljo. Po naših močeh nam daje razumeti svoje globine. Rad bi nam razodel čim več, a vsega nismo sposobni sprejeti in razumeti. Pomaga nam spoznavati resnico in ločiti dobro od slabega.
Bog je resnica sama. Zato resnico najbolj spoznamo prav takrat, ko se ji pustimo voditi. On sam nas uči pravega spoznanja in nam razodeva, kaj nam bo v življenju resnično koristilo. Človek namreč ni sposoben popolnoma spoznati, kaj mu je v srečo. Ko naredi kakšno odločitev, jo naredi vedno pod vtisom neke želje, premisleka in težnje. Odločitev ni vselej popolnoma svobodna, ker nas vodijo hotenja in želje. Če so želje premalo prečiščene, nas lahko zvabijo k napačni odločitvi. Mogoče vseh posledic nismo dovolj predvideli ali pomislili nanje. Človekov pogled ni popolnoma jasen. Ni dovolj širok, da bi mogel vse preudariti. Tu pa nam na pomoč prihaja Bog. Njegov pogled je širši, najbolj širok, saj pozna v obisti vse, kar je ustvaril. Ponuja nam, naj izpolnimo njegovo zamisel, njegovo voljo. S tem bi se odločili za najboljšo možnost med vsemi izbirami. Za človeka je to odločitev, ki bo naletela na najmanj težav, kar je mogoče, in računati sme z uspehom, ki bo imel posledice tudi za večnost. Dejanje, ki bi iz take odločitve sledilo, bi bilo koristno za človeka samega in za njegove bližnje.
Sprejemanje Božje volje nam odpira pogled na svet in dogajanje okoli nas. Pomaga nam motriti vse z Božjim pogledom. Bolj razločno lahko predvidimo, kaj bo neko dejanje prineslo. Sprejeti Božjo voljo in jo izpolniti ni pot v odvisnost in nesamostojnost. Je modrost, da se znaš posvetovati z nekom, ki stvari bolje pozna, in sprejeti njegovo pomoč. Izpolnjevanje Božje volje nas vodi na pot ponižnosti in iskrenosti. Velika modrost je iskreno sprejeti dober nasvet in ne vztrajati sebično pri svoji odločitvi, čeprav veš, da je slabša.
Vsak človek bi rad napredoval in rasel. Izpolnjevanje Božje volje vodi človeka v najbolj popolno napredovanje in rast. Postaja vedno bolj popoln človek in v največji možni meri uresniči v sebi človeškost in hkrati tudi bogupodobnost. To je torej najboljša pot za človekovo uresničitev. Bog nas osvobaja, ko izpolnjujemo njegovo voljo. To ni Božji vzvod, da bi od človeka dobil čim več časti. Ko nam kliče, naj izpolnjujemo njegovo voljo, nas pravzaprav obsipa z ljubeznijo.
V tej prošnji očenaša nam Jezus razodeva Božjo ljubezen in skrb do nas. Rad bi nas vodil po taki poti, da bi nam bilo čim bolj lepo. Rad bi, da postanemo v najvišji možni meri ljudje. To pa se dogaja takrat, ko Boga upodabljamo v sebi, ko gradimo in utrjujemo iskren odnos z Bogom. Dvigamo se nad vse stvarstvo, ker nas Bog dviga. Rastemo ali pademo v odnosu z Bogom. Samo z njim lahko rastemo in postanemo veliki in krona vsega stvarstva. Če bi Boga zapustili, bi začeli nazadovati tudi v človeškosti. Ne bi se več dvigali nad stvarstvo, marveč bi se vanj potapljali.
Prav molitev očenaša nas vzgaja tudi v človeškosti. Te molitve nam ni Jezus izročil kar tako na slepo. Je zelo premišljena in kar se da primerna za nas ljudi. Lahko bi jo imenovali molitev vseh molitev. V njej je zaobseženo vse, kar potrebujemo za svoje bivanje in rast. Ko nam Jezus izroča to molitev, nas vabi v zaupen odnos s seboj in Očetom. Molitev nas vse bolj priteguje v globok odnos z Bogom in seveda v proces upodabljanja po Bogu.
Bog nas je ustvaril po svoji podobi. Toda njegova podoba je zaradi izvirnega greha v nas nekoliko zabrisana, zamegljena. Naša naloga v življenju je, da to Božjo podobo v sebi vedno bolj izrisujemo. Postajati mora v nas vedno bolj jasna. Bog mora odsevati iz našega življenja. Pri tem procesu upodabljanja Boga v sebi, pa nam molitev zelo pomaga. V molitvi vstopamo v odnos z Bogom in se po njem upodabljamo. Po molitvi postajamo bolj Božji in bolj Bogu podobni. A z molitvijo se v nas uresničuje tudi drugi proces. Postajamo bolj ljudje. Molitev nas ne vodi v nek svet, ki bi bil daleč od človeka. Vodi nas v naš človeški svet in nas počlovečuje. S tem ko se v nas izrisuje Božja podoba, se uresničuje tudi človeška podoba. Molitev ni beg v svet fantazije, kot nekateri pravijo. Molitev je marveč korak v sredo resničnega življenja.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar