BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Duhovnik si umije roke

Roke si v vsakdanjem življenju zato, da bi bile čiste, pogosto umivamo. Umivanje rok so že stari narodi pogosto uporabljali v bogoslužju. Grki in Rimljani so si jih umivali pred vsako daritvijo. Tudi pri Judih je bilo umivanje rok v bogoslužju zelo pogosto. V prvi krščanski dobi so si jih umivali duhovniki in verniki zlasti pred molitvijo in pred svetim obhajilom. Za to umivanje so bile v preddvorih starih bazilik namenjene fontane (vodnjaki). Zunanje umivanje je bilo vedno znamenje in opozorilo, da je treba s čistim srcem služiti Gospodu in oltarju.

Danes si duhovnik umije roke le po darovanju. To umivanje je v zgodovini nastalo iz praktične potrebe. Verniki so nekdaj prinašali različne darove, ki jih je duhovnik sprejemal in si je pri tem umazal roke. Danes je umivanje rok simbolično dejanje, ki nas opozarja, da je treba služiti Gospodu in oltarju s čistim srcem. To izraža tudi duhovnikova molitev med tem umivanjem: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov.«

Po umivanju rok mašnik vse navzoče povabi k molitvi, da Bog sprejme skupno daritev. Verniki odgovorijo z molitvijo: »Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih rok, v hvalo in čast svojemu imenu, v blagor tudi nam in vsej svoji sveti Cerkvi.« Tisti, ki daruje daritev v Kristusovem imenu, je mašnik, vsi zbrani pa se mu pridružimo.

p. Anton