Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 27. december 2018

Vir največje moči I/15 Četrta razsežnost

Kadar gre za druge reči, je čisto gotovo, da je »čas zlato«. Kadar pa gre za molitev, nas »čas« lahko spravi v obup. Dasi nam je namreč Gospod obljubil, da nam bo dal, kar ga bomo prosili, če bomo prosili z vero, ne da bi omahovali, vendar pa nismo nikjer brali kake obljube, da nam bo dal takoj, kar ga bomo prosili. Ko je Kristus čudežno ozdravljal, je takoj dal, kar so ga prosili, nikjer pa nismo zasledili obljube, pa smo jo zelo iskali, da bo delal tako vselej.
David je mnogokrat prosil Boga, naj hitro usliši njegovo prošnjo: »Gospod, hiti mi pomagat!« Pa ne vemo, ali mu je Gospod vedno tudi takoj pohitel na pomoč. Bog sicer zanesljivo in ob pravem času da, kar ga prosimo, vendar ta čas ni nujno v najbližji prihodnosti.
Ker odgovora na svojo prošnjo ne prejmemo takoj, čeprav ga nazadnje vendarle dobimo, je med Španci v rabi domač pregovor: »Bog stiska, pa ne zadavi!«
Zakaj se večkrat tako dogaja? Ali ni za Boga vseeno, če nam da takoj, kar ga prosimo, namesto da bi nam dal jutri?
Odgovor na to vprašanje dobimo v Svetem pismu (Prg 3,1–7): »Vse stvari imajo svoj čas, in vse, kar je pod nebom, se zgodi v trenutku, ki je določen …; je čas prošenj in čas jemanja«.
Dober razlog, zakaj usliši Bog naše molitve večkrat šele čez dolgo časa, je v tem, ker sta molitev in božja previdnost zelo tesno povezani.
Vsaka kriza ustvari svojega gospoda. Kriza, ki se je odigrala v raju, je dala gospostvo Satanu!
Bog je dal človeku gospostvo nad stvarstvom, dal mu je gospostvo, ki je sicer pripadalo le njemu, kajti: »Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje: svet in vsi njeni prebivalci« (Ps 23, 1). In rekel je: »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti, in naj gospoduje ribam morja in pticam neba in živalim in vsej zemlji in vsemu, kar lazi in se giblje po zemlji« (1 Mz 1,26). »Malo pod angele si ga postavil, s slavo in častjo si ga ovenčal, in izročil si mu gospostvo nad deli svojih rok. Vse si postavil k njegovim nogam…« (Ps 8, 6–7).
Po grehu pa je človek prešel pod oblast hudiča, »kneza tega sveta«, zoper katerega je prišel Kristus na svet, da se zoper njega vojskuje: »Zdaj bo knez tega sveta izgnan« (Jn 12,31). »Ne bom veliko več govoril z vami, zakaj vladar tega sveta prihaja; meni sicer nič ne more« (Jn 14,30). »Vladar tega sveta je obsojen« (Jn 16,11). »Ampak to je vaša ura in oblast teme« (Lk 22,53).
Odkar je torej človek grešil, je duša vsakogar postala bojišče, kjer se borita Bog in hudič, kako bi jo pridobila zase. Da bi nam pomagal v tem trajnem boju, v katerem brez božje milosti ne moremo zmagati, nam je Bog dal v roke »ročni telefon«, da ga lahko prosimo na pomoč v vseh stiskah tega boja, ki bo trajal do konca našega življenja. »Človekovo življenje na zemlji je neprestano vojskovanje« (Job 7,1). Ta ročni telefon je molitev. Ta nas stalno oskrbuje z večno zvezo z našim Vojskovodjem, z Njegovim glavnim stanom. Tako ga obveščamo o stanju borbe in ga prosimo potrebne pomoči. Brez tega sredstva bi bedno propadli. Zato je molitev za naše večno življenje nujno potrebna. Pozabiti namreč ne smemo, kar smo že prej rekli, da učinek molitve ni v tem, da Boga ganemo, marveč da ga prosimo stvari, ki nam jih je namenil dati, če ga bomo prosili. Bog hoče, da smo v vsem, zlasti pa v tem boju zoper hudobnega duha popolnoma odvisni od njega, zato tudi hoče, da ga neprestano prosimo pomoči.
Satan prav dobro ve, da pademo njemu v roke, če ne molimo: »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo!« je rekel Zveličar svojim učencem (Lk 22,40). Molitev je duhovno orožje. Ker pa je hudič duh, spada molitev na njegovo operacijsko področje. Tukaj je torej tisto področje, kjer stopi Satan v akcijo, ne pa tam, kjer mize plešejo, ali pa delajo ne vem kakšen spiritistični ogenj. Tu, na duhovnem področju naše duše in v njegovem lastnem območju se razvija njegova borba z največjo delavnostjo. »Trezni bodite in čujte, zakaj vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri« (1 Pet 5,8). Za boj zoper tega sovražnika nam sveti Pavel svetuje: »Nadenite si vso Božjo bojno opravo, da se boste mogli ustavljati hudičevim zvijačam. Kajti ni se vam bojevati zoper meso in kri, ampak zoper vladarstva, oblasti, duhovne gospodovalce te teme, zoper duhove v podnebju. Zaradi tega si nadenite vso Božjo bojno opravo, da se boste mogli ob hudem dnevu postaviti v bran, vse premagati ter obstati … Zraven po ob vsakem času v duhu molite z vsakršno molitvijo in prošnjo in v ta namen čujte z vso vztrajnostjo in prošnjo za vse svete in tudi zame« (Ef 6,11–20).
V tem torej jasno vidimo, da je molitev tisto orožje, ki nam je priporočeno za boj in za zmago nad duhom teme.
Zato je naravno, da si hudobni duh, ki pozna moč tega orožja, prav posebno prizadeva, da bi nas v molitvi omajal in nam vzel pogum. Vse kaže, da ni brez podlage trditev, da je vse, kar naše zaupanje v molitvi zmanjšuje, neposredno ali posredno hudičevo delo. Prepričani smo, da je glavno hudičevo delo, da bi nas pogubil, v tem, da nas odvrača od molitve. Hudiču ni toliko mar, ali veliko molimo, kakor to, da slabo molimo! Farizejeva molitev mu je bila bržkone zato zelo všeč, medtem ko je bil ob ponižni cestninarjevi molitvi gotovo zelen o jeze.
Hudiča malo briga, ali dolgo molimo in opravljamo neskončno dolge molitve in jih tisočkrat ponavljamo. Zdi se celo, da mu je taka navada, množiti in podaljševati molitev, nadvse všeč, saj je budiste navdihnil s čudnim sistemom, da svoje molitve množijo s posebnimi molitvenimi mlinčki. Dolg papirnat trak je ovit na dveh valjarjih, ki ju vrti voda, kakor mlinska kolesa. Pri tem z valjev razvija papirni trak, na katerem je neštetokrat napisano: »Oh Mani Padme Hum!« Ker se valja neprestano vrtita, pobožni budisti s pomočjo tega mlinčka poskušajo, da jih Buda usliši.
Tako imamo – žal – tudi veliko kristjanov, ki neutrudno, glasno ponavljajo svoje molitve, brez vere in zaupanja. Tega se hudič zelo veseli, saj dobro pozna neuspešnost takih molitev.
Ko smo rekli, da moramo pri molitvi imeti vero, hočemo s tem reči, da je treba imeti zaupanje v Boga, ne pa v molitev, ki jo opravljamo. Veliko jih je namreč, ki govorijo o molitvi nekako tako, kakor tisti, ki hvalijo kako zdravilo: »Vzemite to zdravilo, to je zelo dobro zoper kašelj!« Tako tudi govore nekateri: »Priporočam vam tole molitvico, ki je v tej ali oni zadevi zelo učinkovita!« To je neokusna nespamet! Ni namreč molitve, ki bi bila sama na sebi učinkovita. Tisto, kar je učinkovito in kar tudi molitev naredi učinkovito, je naša vera in naše zaupanje v Boga, ne glede na to, kakšne besede izgovarjamo. Vera in zaupanje morata biti oprta na Boga, ne pa na besedilo molitvice. Že večkrat smo rekli, da so molitvice dobre, da nas ganejo in tako usposobijo, da molimo z vero in zaupanjem. Nobena molitev pa ni učinkovita sama iz sebe, niti očenaš ne.
Hudič namreč nima nič zoper naše molitve, da jih le ne opravljamo z vero in zaupanjem, ponižno in vdano v Božjo voljo. Trudi pa se, in še zelo, zoper molitve, ki imajo omenjene lastnosti. Pozna njih moč.
Molitev je duhovna prvina in spada zato v tisto področje, kjer deluje hudič, ki je duh. Verjetno smemo pripisati njegovemu delovanju, da se včasih v nas zakasni spoznanje, da je naša molitev že bila uslišana. Glede tega je treba opozoriti na naslednje mesto iz Svetega Pisma: »Tiste dni sem jaz, Daniel, v solzah, ne da bi pokusil kaj boljšega kruha, mesa ali vina, tri tedne vztrajal … (Prosil je namreč, da bi spoznal neke vrste prihodnje dogodke). Ob koncu treh tednov se mi je prikazal nadangel Gabrijel in mi rekel: 'Daniel, mož želja, poslušaj moje besede, ki ti jih govorim…Ne boj se, Daniel! Zakaj od prvega dne, ko je tvoje srce zaželelo spoznanja in si bil žalosten pred obličjem svojega Boga, so bile tvoje prošnje uslišane. In prišel sem zaradi tvojih molitev. Toda knez kraljestva Perzijcev se mi je zoperstavljal 21 dni, in glej, Mihael mi je prišel na pomoč …«
K temu dodajmo tole opombo: Od prvega dne, ko je Danijel začel moliti, je bila njegova molitev uslišana in angelu Gabrijelu je bilo rečeno, naj Danijelu to naznani. Gabrijela pa je angel Perzijcev zadrževal tri tedne, da ga je moral podpreti Mihael. Bodisi da je bil angel Perzijcev dobri angel, kakor učijo nekateri, bodisi hudobni, kakor razlagajo drugi, vsekakor se je obvestilo, da je Danijelova molitev uslišana, po Božjem privoljenju, zakasnilo za tri tedne.
Tukaj torej vidimo, da Bog more dopustiti, da se zakasni spoznanje, da je naša molitev bila uslišana, kar vsekakor postavlja naše zaupanje na preizkušnjo.
Zato ni neverjetno, da skuša hudič po Božjem dopuščenju z vsemi mogočimi sredstvi zadrževati izid naših prošenj kar najdlje mogoče in tako ustvariti v nas nezaupanje.
Prav gotovo nobena stvar tako ne jemlje poguma tistemu, ki moli, kakor dejstvo, da se čas uslišanja zavlačuje neskončno dolgo. Ker torej hudič to ve, mar ne bo skušal na vse načine preprečiti, da bi naša prošnja bila uslišana, ali vsaj da bi za njeno uslišanje ne zvedeli, da bi nas tako napravil malodušne in nezaupljive do Boga?
»Že toliko časa prosim Boga, pa me ne usliši; čemu naj še naprej molim?« Kolikokrat slišimo take besede, ki delajo hudiču nemajhno veselje! Vselej, ko »čas« ali četrta razsežnost povzroči, da začnemo pri molitvi omahovati, je naš hudobni sovražnik dosegel svojo zmago. Ne le, ker smo tako v nevarnosti, da izgubimo, kar smo prosili, marveč tudi, ker bi v svoji obupanosti v prihodnje utegnili nehati moliti. Vselej pa, kadar nehamo prositi, kar potrebujemo, zmaga hudič.
Zato nikar ne pozabimo, da naš Gospod Bog nikoli ni obljubil, da nas bo nemudoma uslišal, tudi tedaj ne, če ga z globoko vero in zaupanjem prosimo. In če nas zavoljo tega, ker nismo takoj dobili odgovora, spravi četrta razsežnost – čas - v omahovanje, smo svoj čas zares – zapravili!
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar