Za veljavnost posvetitve je
bilo potrebno moralno soglasje škofov s svetim očetom. Presenetljive politične
spremembe na Vzhodu so po mnenju sestre Lucije posledica te posvetitve.
Po posvetitvi 1984 so se vse
do 1990 in še pozneje pojavljala mnenja, da posvetitev Marijinemu brezmadežnemu
Srcu, kakor jo je ona pričakovala, še ni bila izvršena. Širili so obrazce, na
katerih so zbirali podpise, ki naj bi nagnili papeža, da se odloči za
posvetitev. Sestra Lucija pa je msgr. Bertoneju odgovorila:
»Kar se tega tiče, je
karmeličanska skupnost zavrnila obrazce za zbiranje podpisov. Rekla sem že, da
je bila posvetitev, ki jo je želela Naša Gospa, uresničena leta 1984 in
sprejeta od nebes!«
Tedaj je tudi rekla: »Molitev
in pokora, z veliko vero v Božjo moč, bosta rešili svet.«
Ko je vicepostulator Luis
Kondor v spremstvu karmeličanskega provinciala obiskal sestro Lucijo, mu je
glede posvetitve 25. marca 1984 zagotovila: »Zdaj pa je prošnja bila
izpolnjena!«
Sestro Lucijo so vprašali, od
kod ve, da je nebo sprejelo posvetitev. Tedaj je pojasnila: »Poglejte na Vzhod,
tam se vidi odgovor!«
V pismu papežu Janezu Pavlu
II. je fatimska vidkinja 8. novembra 1989 uradno potrdila veljavnost
posvetitve: »Da, 25. marca 1984 je bilo storjeno tako, kakor je prosila naša
Gospa.«
Da bi pomiril tiste, ki so
mislili, da posvetitev še ni bila izvršena, je leirijsko-fatimski škof Alberto
do Amaral med slovesnostmi 13. maja leta 1990 izjavil: “Vse nas nagiba k misli,
da je posvetitev, ki jo je prosila naša Gospa, izvršena. Ne nadlegujmo več
svetega očeta, ki je storil vse, kar mu je bilo mogoče storiti. In smemo
misliti, da je vse, kar se je presenetljivo zgodilo v vzhodni in srednjevzhodni
Evropi, mogoče pripisati posredovanju naše Gospe.”
Ta
nadvse pomembna posvetitev je bila le začetno dejanje, uvod v širjenje in
poglabljanje češčenja Jezusovega in Marijinega Srca v vsej Cerkvi. Že Jacinta
je pred svojo smrtjo dejala svoji sestrični: »Jezusovo Srce hoče, da ob njem
častimo tudi Marijino brezmadežno Srce
Ni komentarjev:
Objavite komentar