Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 21. december 2018

Posvetitev in spreobrnjenje Rusije

Sestra Lucija v svoji zadnji knjigi takole na kratko pojasnjuje Marijine besede: »'Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila.' Izraz 'se bo spreobrnila' izhaja iz besede spreobrnitev, kar pomeni obrat od zla k dobremu.«
Ali obljubljeno spreobrnjenje Rusije pomeni, da bodo pravoslavni Rusi postali katoličani? Msgr. Bertone odgovarja:
»Posvetitev Rusije za Lucijo ni pomenila katoliške osvojitve velike krščanske Rusije. To ni bil namen. Posvetiti Rusijo Materi Božji, da bi se vrnila h krščanstvu; Rusijo, ki je bila vdana Materi Božji, a je bila izdana in iznakažena s komunistično revolucijo, uničena s prerodom, ki ga je izvajal državni ateizem.«
Slovaški škof Pavel Hnilica je 25. marca 1984 skrivaj znotraj obzidja Kremlja v Moskvi izvršil obred posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dne 9. novembra 1989 je bil porušen berlinski zid. Na god Device Marije Kraljice, 22. avgusta 1991, je v Moskvi mirna revolucija premagala komunistično oblast, kajti agresivna tankovska armada na Rdečem trgu proti svoji volji kot ohromljena ni reagirala. 25. decembra 1991 so z najvišjega droga v Kremlju odstranili rdečo zastavo.
Gorbačov je v znamenitem članku v nekem italijanskem dnevniku priznal vlogo papeža Janeza Pavla II. pri razpadu Sovjetske zveze: »In danes lahko rečemo, da vse, kar se je zgodilo v vzhodni Evropi v teh zadnjih letih, ne bi bilo mogoče brez navzočnosti tega papeža, brez velike vloge – tudi politične – ki jo je on znal odigrati na svetovnem prizorišču.«
Spreobrnjenje je proces v človekovem srcu ob delovanju Božje milosti in človekovem sodelovanju. Posvetitev Rusije je bila le prvi korak k popolnemu spreobrnjenju. Z novim stanjem po padcu komunizma v Rusiji je bila Rusiji in drugim socialističnim državam dana večja možnost, da se rešijo razkristjanjevanja in se vrnejo k Bogu. Da se bosta Rusija in z njo tudi Zahod popolnoma spreobrnila, je potrebna oživitev pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednega življenja po evangeliju.
V povezavi s Fatimo je Rusija personifikacija komunizma in sploh brezbožnega materializma. Potrebno je zato, da bi se neverni ljudje odvrnili od nevere in se vrnili k Bogu.

Škof Pavel Hnilica in posvetitev

Škof Pavel Hnilica je bil zelo povezan s svetim očetom Janezom Pavlom II. in s sestro Lucijo ter z materjo Terezijo iz Kalkute. Ko je bila slovenska skupina v juniju 2000 v Rimu na mednarodnem evharističnem kongresu, nam je msgr. Hnilica v predavanju med drugim dejal:
»Začel se je širiti glas, da posvetitev, ki jo je izvršil sveti oče leta 1984, ni bilo takšna, kakršno je hotel Bog, da naj bi to rekla sestra Lucija. Vprašal sem jo in ona je odgovorila:
'Sveti oče je naredil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.'
Vprašanje pa je, koliko škofov se je pridružilo temu papeževemu dejanju posvetitve. Posvetitev je bila veljavna, vendar ni bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje. Manjkala pa je tudi udeležba vernikov, kajti Marija je naročila, 'naj se vsa moja Cerkev, od glave do zadnjega uda, posveti mojemu Srcu in naj to posvetitev širi'. Naročila je tudi pobožnost prvih sobot.
Po padcu komunizma so govorili, da je ta največji čudež v zgodovini posledica posvetitve. Zgodovina ne pozna primera, da bi se takšen imperij zrušil na tako miren in human način.
Do zmage Marijinega Srca še ni prišlo, ker manjkajo škofje in tudi verniki (…)
Danes je Marijina vloga podobna vlogi, ki jo je imel Abraham pred Sodomo in Gomoro. Če bi se našlo tistih deset pravičnih, bi bila Sodoma in Gomora lahko rešena. Sveti oče je vprašal, koliko pravičnih je potrebno danes, da bi rešili svet. Jaz sem mu rekel, da tega ne vemo, to ve Marija in nam ne da miru, dokler ne bomo izpolnili vseh pogojev (…)
V tem pontifikatu se uresničuje zmaga Marijinega brezmadežnega Srca in tudi zmaga Jezusovega usmiljenega Srca. Jezus je rekel sestri Favstini: 'Zmaga brezmadežnega Srca moje Matere bo zmaga Svete Trojice' (…)
Na dan posvetitve Rusije 1984. leta sem bil v Kremlju, v muzeju, pred Vladimirsko ikono Matere Božje. Besedilo za mašo v latinščini sem imel v časopisu Pravda, ki sem ga držal v rokah. Steklenička od zdravil je bila kelih, hostije sem imel v najlon vrečki. Preden sem začel maševati, sem obnovil papeževo posvetitveno molitev in tudi potem, ko je bil Jezus že navzoč po spremenjenju. To je bila najbolj doživeta maša v mojem življenju. Dejal sem: 'Danes je največji dan za Rusijo. Kajti Jezusov namestnik skupaj z nasledniki apostolov polaga Rusijo v Marijino brezmadežno Srce. Zato bo Marija osvobodila Rusijo od satana. Bog je zaupal Rusijo Mariji tudi po svojem namestniku papežu' (…)
Ko sem povedal to svojo izkušnjo svetemu očetu, je imel solzne oči in mi je rekel:
'Marija te je tisti dan vodila za roko.'
In jaz sem rekel:
'Ne, sveti oče, nosila me je v naročju.'
Kajti jaz sem bil v veliki nevarnosti, vendar sem izgubil občutek za nevarnost. Z mano je bil moj tajnik, potovala sva v civilu, oblečena kot turista, in on je dejal:
'V Moskvi nisem prepoznal očeta Pavla, bil je popolnoma spremenjen. Vsem je dajal okrog vratu čudodelno svetinjico. Če bi srečal Brežnjeva, bi storil isto.'«
Ko je bil škof Pavel Hnilica 20. junija 2004 v Stični, je med predavanjem povedal:
»Janez Pavel II. je gotovo papež Fatime in hkrati tudi papež Božjega usmiljenja. Potem ko je bil izvoljen za papeža, sem mu pri prvem srečanju z njim rekel: 'Sveti oče, zelo sem srečen in čestitam Vam, da ste postali Petrov naslednik, da ste bili izvoljeni na njegov sedež. Prepričan sem, da je Vaše prvo poslanstvo, prvo dejanje, največje Vaše dejanje posvetitev Rusije, skupaj s škofi, Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Če tega ne boste dosegli in izvršili v času svojega papeževanja, potem Vaše papeževanje pač ne bo dopolnjeno, dovršeno.'
Sveti oče mi je odvrnil: 'Če pridobiš škofe, sem pripravljen izvršiti to posvetitev.'
Morda je papeža k dejanju posvetitve še bolj opogumil njegov atentator Ali Agca, ki je nanj streljal 13. maja l981. V tem dogodku atentata je namreč papež videl, da je materinska roka, ki je tek krogle tako vodila, da je ostal živ, izrazila tudi svojo voljo, da to dejanje posvetitve res tudi izvrši.
Ko je po treh mesecih papež prišel iz bolnišnice, sem mu podaril kip fatimske Matere Božje, kip, ki je na mnogih fotografijah (fotografija kaže papeža, ki se z roko dotika kipa). Bilo je 22. avgusta l981, ko sem papežu izročil fatimski kip.
V teh treh mesecih, v boju med življenjem in smrtjo, je papež jasno spoznal, da je za rešitev sveta pred brezbožnim komunizmom in nevarnostjo atomske bombe potrebna posvetitev Rusije v skladu s fatimskim naročilom. Papež je najprej kip fatimske Matere Božje blagoslovil, nato ga je poljubil na srce (to je razvidno iz druge fotografije). Potem je ostal v razpoloženju svojega gesla: 'Totus tuus!'«[1]
p. Anton


[1] Pričevanje škofa Pavla Hnilice (2), v: VMŠ 2004, št. 11.

Ni komentarjev:

Objavite komentar