Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 10. december 2018

Vir največje moči I/14 Edina metoda!

»Koliko metod imate naprodaj za učenje angleškega jezika?« sem vprašal v knjigarni. Pokazali so mi celo polico knjig, kjer sem mogel našteti kar 27 različnih metod, debelih in drobnih knjig. Nato sem vprašal, katera izmed njih bi bila najboljša.
»Vzemite katerokoli, ne ena ne druga ni dosti prida,« je smehljaje se odgovoril prodajalec.
»Kaj storiti?«
»Če se hočete naučiti govoriti angleško, pojdite tja, kjer ta jezik govorijo, in govorite. Vse drugo je odveč.«
Večkrat sem se spomnil tega odgovora, kadar me je kdo spraševal, katera je najboljša knjiga, da bi človeka naučila moliti. Katero vzamete v roke, je lahko dobra, nič pa se ne da primerjati s prakso, to se pravi: z dejansko vajo. Moliti – je resnično najboljša metoda, da se naučimo moliti.
Molitev je kakor jezik: jezik, v katerem govorimo z Bogom. To je jezik, ki ima le malo besed. Vzrok je dokaj preprost; kajti ta jezik rabimo le za to, da nas razume Bog. Če bi bil naš Bog kak malik, bi bila upravičena gostobesedna in glasna govorica, da bi se mogli sporazumeti z njim. Toda naš Bog ni tak! »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni; saj vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite« (Mt 6,7–8).
Čemu pa potem toliko raznih pobožnosti, devetdnevnic in tridnevnic? Kristus nam je zapustil očenaš kot vzorec molitve, ki se ga moramo držati, kadar se obračamo na svojega Očeta, ki je v nebesih. Nobena molitev, ki se ne drži tega vzorca, najsi bo še tako dobra in lepa, ni v skladu s tem, kar nas je Kristus učil. Če hočete videti, kako je Kristus molil, berite na primer še čudovita poglavja v Janezovem evangeliju (14–18), ki kar kipe od prave, vzvišene in možate mistike.
Že prej smo omenili: vsi razlogi, ki jih v svojih molitvah navajamo, vsi nagibi, vsi naslovi, ki jih hočemo uveljaviti, Boga ne ganejo: »saj vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite«. Pač pa naj ti razlogi in čustva, ki smo jih v molitvi primerno razložili, služijo nam, da nas same ganejo in pomnožijo naše zaupanje, da bomo uslišani. Nikakor torej ne zametujem lepih molitev, polnih vzvišenih misli, pobožnosti in devetdnevnic, ki vsebujejo molitve, polne možatih in gorečih čustev. Kadar nas te molitve navajajo k temu, da z večjim zaupanjem prosimo ter svojo voljo popolnoma izročamo v Božje roke, so zelo koristne in vredne vse hvale in razširjenja.
Kadar se kdo hoče učiti tujega jezika, se mora najprej naučiti tistih besed, ki jih pogosto rabimo, in so, kakor pravimo, običajni besedni zaklad. Jezik molitve je preprosta stvar, saj je treba zanj le malo besed. Da pa moremo tem besedam dati pravi pomen, da jih izgovarjamo v tistem duhu, v katerem jih je izgovoril naš Gospod Kristus, za to pa je treba veliko vaje, neprestane vaje in posebne Božje milosti. Stavek, ki pove bistvo molitve in je njen izvleček, se glasi:
»Ne moja, marveč tvoja volja naj se zgodi!«
Vsa skrivnost učinkovite molitve je v tem, da prosimo z vero in brez omahovanja. Edino sredstvo, da v veri ne omahujemo, je, da se popolnoma izročimo v Božje roke, saj Bog bolje ve kot mi, kaj je za nas dobro. Da pa se bomo mogli popolnoma izročiti v Božje roke, moramo najprej začeti z malimi dejanji, v katerih svojo voljo podredimo Božji. Če bomo ta dejanja ponavljali, se bomo s pomočjo Božje milosti polagoma navadili popolne skladnosti s sveto Božjo voljo.
Vzemimo polo papirja, preganimo ga na dvoje, pa bo na pregibu ostala vidna črta. Če papir spet zravnamo in ga na istem pregibu znova zganemo, bomo videli, da je črta na pregibu zdaj vidnejša ko prej. Če to večkrat ponovimo, bo papir na istem mestu vedno laže preganiti. Nekaj podobnega se zgodi, če začnemo svojo voljo podrejati Božji, kadar ga kaj prosimo. Spočetka bo stalo precej truda, vdati se v vsem Božjim ukrepom, tudi ko se ti ne skladajo popolnoma z našimi željami. Če pa po tej poti nadaljujemo, bomo sčasoma in z Božjo milostjo dosegli, da bo naša molitev nad vse uspešna; ne bomo namreč niti trenutek omahovali, ker bomo trdno oprti na nepremakljivo skalo Božje volje. Treba je torej moliti, in sicer vztrajno moliti, da dosežemo spretnost prave molitve, kakor moramo ponavljati, kadar se učimo kakega tujega jezika.
Ko se učimo molitvenega jezika, se nam pa zgodi nekaj docela nasprotnega kakor pri učenju tujega jezika. Kadar se namreč vadimo v tujem jeziku, dobivamo vedno večji besedni zaklad. Pri molitvenem jeziku pa je besed vedno manj, čim bolj napredujemo v učenju tega vzvišenega jezika, dokler se naš besedni zaklad ne skrči na tele štiri besede: »Zgodi se tvoja volja!«
Še več! Kadar naša molitev postane res popolnoma zaupna, tedaj celo naš jezik obmolkne in naša duhovna in telesna drža popolne vdanosti postane najzgovornejši izraz naše prošnje.
Spomnimo se na Učitelja vseh učiteljev, kako moli na Oljski Gori: najprej z zelo malo besedami, kmalu pa brez besed – z obrazom na zemlji. Živa podoba popolne vdanosti volji nebeškega Očeta!
Spomnimo se, kako je zgovorni David vedno bolj krajšal svoje silne prošnje ter se vedno globlje pripogibal pred Gospoda, dokler ni vzdihnil: »Naše telo se oprijemlje zemlje« (Ps 43,26).
Spomnimo se na orjaškega preroka Elija, kako se je potem, ko je izprosil ogenj z neba, vrgel na tla, z glavo med koleni, kakor napet lok pred Božjim obličjem in v molitvi prosil za dež, ne da bi črhnil eno samo besedo.
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar