Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 26. december 2018

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (7) Daj nam danes naš vsakdanji kruh (1).

Navidezno smo se iz duhovnega področja preselili v popolnoma zemeljske resničnosti. Toda videli bomo, da samo navidezno. Tudi v tej prošnji se odraža, da je človek duhovno in telesno bitje in ima, seveda, duhovne in telesne potrebe.
Beseda kruh ne pomeni samo fizičnega kruha, ki je narejen iz moke, soli in vode. To je pojem za vse, kar človek potrebuje v svojem življenju. Popolnoma naravno je, da so v tej prošnji vsebovane tudi potrebe po duhovnih dobrinah. Jezus je jasno rekel, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Zato moramo to prošnjo naravno razumeti v širokem pomenu besede. Pravijo, da sta imela sveti Bernard in Abelard zato bila  besedne dvoboje, ker je Abelard hotel to prošnjo očenaša razumeti in razlagati samo duhovno. Abelard naj bi očenaš prevajal tako, da je bilo v tej prošnji moč razumeti samo evharistični kruh. Sveti Bernard se mu je ostro postavil po robu in ga hotel prepričati, da je v tej prošnji zajeto vse, kar človek potrebuje.
Z gotovostjo smemo reči, da v tej prošnji prosimo za evharistični kruh, ki je telo Jezusa Kristusa. Moje telo je resnična jed in moja kri resnična pijača, nam je zagotovil Jezus. V tem lahko razumemo, da človek ne živi samo od zemeljskega kruha, marveč potrebuje tudi kruh od zgoraj. Evharistični kruh je hrana za našo dušo in v nas utrjuje hrepenenje po Bogu. Bog sam se naseljuje v nas in nas dela nesmrtne. Ta lakota po Bogu je nekaj naravnega za človeka, saj nosi v sebi hrepenenje po svojem Stvarniku. Ker smo drugače ustvarjeni, kot vsa druga živa bitja, je to hrepenenje v nas še globlje. Ustvarjeni smo po Božji podobi. V sebi nosimo nek spomin Božjega obličja in po njem hrepenimo. Kot da bi v globini svoje biti, Božje obličje že videli, kot da bi se spominjali Božjega pogleda, ko nas je ustvarjal.
Otrok, ki ga nosi mati pod svojim srcem, čuti njeno bližino, njeno ljubezen. Čuti bitje njenega srca in po tem spozna svojo mater. Ko se rodi, jo hitro loči od vseh drugih ljudi, pa čeprav še ni videl njenega obličja. Tako tudi človek nosi v sebi globoko željo, videti Božje obličje.
V svetem obhajilu to Božje obličje ne gledamo naravnost, marveč ga gledamo zakritega s prtom telesnosti. Pod podobo kruha ga doživljamo. Zato potrebujemo živo vero, da je v tem kruhu Jezus resnično navzoč. Moremo ga gledati le v veri. Toda Božji kruh nas vedno bolj upodablja po Jezusovi podobi. Seveda mora vsak človek v to upodabljanje svobodno privoliti. Popolnoma mogoče je, da resnične duhovne učinke svetega obhajila v sebi lahko zadušimo, če ga ne prejmemo v živi veri. Kruh Jezusovega telesa nas resnično prenavlja in spreminja. Toda to ni magični kruh, ki bi deloval brez človeškega sodelovanja. Potrebno je, da se delovanju Božjega kruha odpiramo in pospešujemo njegove učinke.
Človekovo srce je kakor posoda, ki je izpostavljena vsem vrstam delovanja. Nanj vplivajo tako grehi, kot milost. Milost je tista, ki nas napravlja sposobne sprejemati in zadržati Božje darove. Ti prihajajo od zgoraj. Hkrati pa naše slabosti in zavestni mali ter veliki grehi naše srce razjedajo od spodaj. Lahko bi ga primerjali z železno posodo, ki je od zgoraj prebarvana, od spodaj pa rjasta. Od zgoraj jo varuje barva, od spodaj pa jo nenehno nažira rja. Sproti nastajajo luknje, skozi katere lahko polzi barva, in ne ščiti več niti zgornje strani posode.
Grehi so lahko večji in posodo srca bolj prizadenejo. Lahko jo tako načnejo, da ni več sposobna sprejeti in zadržati milosti, ki jih Bog podarja. Potrebno je srce prenoviti v zakramentu svete spovedi in postati sposoben sprejeti Božje milostne darove. Bolj ko je srce pripravna posoda, več milostnih darov lahko ostane in deluje v srcu. Evharistični kruh lahko deluje samo, če je srce pripravno in čisto. Drugače se njegovi učinki hitro izgubijo. Kadar pa je, po težkem grehu, srce nesposobno sprejeti sveto obhajilo, takrat le to, ne more nič spremeniti in nahraniti človeka. Njegovo moč skoraj izniči. Ko pa je srce pripravljeno sprejeti milosti, ki se nam podarjajo, takrat lahko le te dolgo učinkujejo v človeku. Posoda srca je od zgoraj zaščitena in zmore ohraniti vsebino, ki vanjo prihaja. Ker so Božji milostni darovi dani vedno v obilni meri, se posoda srca tako napolni, da lahko začne vsebina prekipevati in se izlivati preko roba. Takrat posodo srca očisti in zaščiti še od spodaj. Srce, ki je napolnjeno z Božjimi darovi, je bolj odporno proti grehu, kot prazno srce. Če je močno srce, je močan ves organizem, saj poganja moč v vse pore organizma.
Tudi moč svetega obhajila je večja, kadar smo v stanju sprejeti ga. Prenavlja nas in ohranja. V človeku vedno bolj poživlja hrepenenje po gledanju Božjega obličja. To se odraža v želji po brezmadežnem življenju in v hrepenenju po srečevanju z Bogom. Človek, ki je v resnici okusil Božji kruh, ga vedno znova želi in išče. Ko se proces upodabljanja po Bogu začne, človek napravlja sebe, kolikor je mogoče, razpoložljivega, da je le ta uspešen. Človek prihaja Bogu naproti, ko se ta sklanja k njemu. Hrepenenje po Bogu tako oblikuje človekovo bivanje, da je vse usmerjeno v združenje z Bogom. Vse, kar Bog polaga v človeka, lahko veliko bolj učinkuje, ker ni ničesar, kar bi temu nasprotovalo. Tako oblikovan človek želi samo to, da bi bil Bog vedno bolj jasno upodobljen v njem. Postaja rodoviten in tudi okolica čuti, da je ves Božji.
V prošnji izražamo misel, naj nam Bog dá naš vsakdanji kruh. S tem zagotavljamo, da Božjega kruha potrebujemo vsak dan. Ni dovolj, da bi ga prejeli tu in tam. Potrebujemo ga vsak dan, ker z njim rastemo in brez njega slabimo. Je naša vsakdanja hrana in ne samo priboljšek, ki bi ga dobili samo ob posebnih priložnostih. Je resnična hrana za življenje. Jezus nas hoče naučiti, da bi se zavedali iz česa živimo. Na drugem mestu nam zagotavlja: Če ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Rad bi nam dal razumeti, kako potreben je za naše življenje. Brez njega ne moremo živeti, ker smo tako njegovi, da preprosto moramo biti ob njem in z njim. Če hočemo postati nebeški, se moramo nebesom približevati. Nebesom pa se najbolj približamo takrat, kadar pustimo, da pridejo v nas. Jezus nam pravi, da je on naš vsakdanji kruh. Brez njega ne moremo ničesar storiti. On je moč, ki nas nagiba k dobremu. On je tisti, ki nas krepi za dobro in plemenito. Želel je postati kruh življenja. Potrebujemo ga za vsakdanje delovanje, za normalno rast. On ni kruh samo za močne, zveste in svete. On je hrana, še posebej, za uboge, omahujoče in oddaljene. Vsi ga potrebujemo!
Rekel je, da je prišel na svet, da bi reševal grešnike. To smemo misliti tudi o njem, ki je kruh življenja. Tisti, ki so oddaljeni, ga še bolj potrebujejo, kot oni, ki so blizu. Potrebujejo ga, da bi imeli moč približati se mu. On prav želi priti k tistim, ki so daleč od njega, ki tavajo po temi in smrtni senci greha. Vsakemu hoče biti hrana in moč. Le tistemu, ki ga zavrača, ne more biti kruh. Zato ni vseeno, kako ta kruh uživamo. Prejemnik mora imeti vsaj neko željo tj. prejeti ga in se z njim združiti. V srcu mora biti vsaj malo kesanja nad svojimi grehi in Bog mora najti vsaj malo upanja in hrepenenja po pravičnosti.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar