VEČ IN BOLJE MOLITI (9) Molitev je hčerka ljubezni

Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.

Materi ni težko z ljubeznijo misliti na svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli so pri njem. Z ljubeznijo je z njim povezana. Na podoben način sta med seboj z ljubeznijo povezana fant in dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z besedami. Kjer je ljubezen, tam je tudi pogovor, tam tudi težke stvari postanejo lahke.

Prav ima Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom: "Ljubezen, to je velika reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in spodbuja na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo zadrževala kaka pozemeljska stvar ...

Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; kajti iz Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi se more spočíti."

Podobno velja za molitev, če jo spočne, nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava ljubezen, ki je daleč od sebičnosti! Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!

Povezanost dveh ljudi nikoli ni vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za svoje prijatelje, za svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za svojo ženo. Nasprotno nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče svojega življenja. Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z Očetom, ne čuti več potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega človeka. Da se popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve, je prej treba vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim učencem.

V Hoji za Kristusom Gospod govori učencu: "Zapusti sebe, izroči se mi, in užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš! Svoboden boš v srcu in ne bo te pokrivala tema."

Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom in po njem s sveto Trojico. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom svetuje: "Ljubi vse zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!"

Treba je gledati z očmi vere. Molitev je naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen do mene. Pomagaj mi v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni postaja tudi naša molitev boljša.

Teolog Karl Rahner v knjigi »Molitev, naša težava in naš blagoslov« lepo pove, da je ljubezen sama najpopolnejša molitev:

"Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša molitev. V njej se človek ne omejuje na prošnjo ali na kesanje ali na hvalnico. Sebe izraža, ko se Bogu predaja, tako popolnoma predaja, kakor se sme človek predati le Bogu. Več mu pa tudi ne more povedati od tega, da ima le Boga za vrednega svoje neomejene, brezpogojne, večne ljubezni. Če hočemo torej govoriti o popolni molitvi, moramo govoriti o ljubezni do Boga."

Če imamo Boga res radi, se bomo z njim v molitvi radi pogovarjali. Ako smo Boga sprejeli za svoje središče, bodo naše misli pogosto pri njem. To je že molitev. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah. Vse to je molitev.

Hoja za Kristusom govori o Bogu kot našem prvem in zadnjem namenu: "Sin, če želiš, da bi bil res srečen, moram biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. Ta namen bo očistil tvoje hotenje, ki se mnogokrat grešno usmerja k sebi in stvarem."

Kakor je molitev hčerka vere, tako je tudi hčerka ljubezni. Naša molitev je toliko vredna, kolikor je vredna naša ljubezen. Molitev je v bistvu dejanje ljubezni. Molitev raste iz ljubezni do Boga in obratno vpliva na rast te ljubezni. Molitev je vzgib srca in misli, ljubezni in čustev, ki dosežejo ljubljeno osebo – Boga.

Najprej gre za spoznanje, da nas Bog ljubi. On nas vedno ljubi prvi, vedno neskončno bolj, kakor mu moremo mi ljubezen vračati, vedno popolnoma nesebično. Molitev je odgovor naše skromne ljubezni na prejšnjo Božjo ljubezen. Molitev je odziv na notranje vabilo Svetega Duha, ki je Ljubezen. Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom. On nas vodi v povezanost z Očetom in Sinom.

Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi:

"Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!

Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat."

Neka redovna sestra je zapisala: "Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča."

V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih, je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi. Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja in celotnega krščanskega življenja.

Sv. Janez Krizostom pomenljivo pravi: "Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi."

Sv. Janez od Križa pa ugotavlja: "Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom prav tako kakor Boga samega."

Nemški filozof in dominikanski teolog Mojster Eckhart je zapisal: "Štiri stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi: odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno zveličanje."

Med puščavskimi menihi iz prvih stoletij krščanstva je očak Lot prišel k svojemu učitelju očaku Jožefu in rekel: "Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije, kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli. Kaj naj torej še storim?"

Duhovni učitelj se je dvignil, da bi odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kakor deset ognjenih svetilk. Rekel je: "To: popolnoma se spremeni v ogenj."

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Letos je za vseh šest slovenskih škofij prišlo v prvi letnik bogoslovja samo devet fantov. Malo je to, a hvala Bogu tudi zanje! Potrebujejo naše molitve, potrebujejo pa jo tudi drugi, mlajši, ki začenjajo razmišljati, kam bi šli na koncu srednje šole. Naj vsaj nekaterim med njimi, med fanti in dekleti, Bog pošlje misel, prvi klic duhovnega poklica, prvo vprašanje: Kaj, če bi tudi jaz hotel postati duhovnik, redovnik, misijonar, misijonarka, redovnica?

V našem molitvenem prizadevanju smo zopet napredovali za šest zrn. Manjka le še eno zrno, pa bomo začeli polniti nov plakat. Naj bo naša molitev prežeta z močno vero, upanjem in ljubeznijo. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve za duhovne poklice in njihovo stanovitnost!

Drugi vatikanski koncil,

ugotavlja, "da moramo ateizem prištevati med najresnobnejša dejstva sedanjega časa in je treba o njem kar najskrbneje razpravljati.

Beseda ateizem označuje med seboj zelo različne pojave. Medtem ko nekateri Boga izrečno tajijo, menijo drugi, da človek ne more o njem prav ničesar trditi; zopet drugi pa razpravljajo glede vprašanja o Bogu na tak način, da se to vprašanje zdi nesmiselno. Mnogi nedopustno prestopajo meje pozitivnih znanosti in trdijo, ali da edino takšno naravoslovno gledanje vse razloži, ali pa, nasprotno, ne priznavajo sploh nobene absolutne resnice. Nekateri tako povzdigujejo človeka, da postane vera v Boga kakor izvótljena; kakor se zdi, so bolj nagnjeni k poudarjanju človeka kakor pa k tajitvi Boga. Drugi si Boga tako predstavljajo, da tista predstava, ki jo zavračajo, nikakor ni Bog evangelija. Drugi spet se vprašanj o Bogu sploh ne dotikajo; zdi se kakor da ne čutijo nobenega religioznega nemira in da ne dojamejo, zakaj bi se vendar morali zanimati za religijo. Ateizem se razen tega neredko porodi ali iz silovitega protesta zoper zlo na svetu ali pa iz tega, da ljudje začnejo nedopustno dajati oznake absolutnosti nekaterim človeškim dobrinam, tako da te zavzamejo mesto, ki pripada Bogu. Današnja civilizacija sama more večkrat otežiti dostop do Boga, ne sicer sama po sebi, temveč kolikor je preveč zagledana v zemeljske stvarnosti.

Gotovo niso brez krivde tisti, ki neposlušni ukazom svoje vesti skušajo premišljeno odvračati Boga od svojega srca in se izogibati verskim vprašanjem. Vendar tudi verniki sami mnogokrat nosijo nekaj odgovornosti za to. Kajti ateizem, če ga gledamo v celoti, ni nekaj prvobitnega, marveč izvira iz različnih vzrokov, med katere spada tudi kritična reakcija zoper verstva, in sicer v nekaterih deželah zlasti zoper krščansko verstvo. Zato morejo pri tem nastanku ateizma imeti nemajhen delež verni ljudje, kolikor je treba o njih reči, da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja nauka, ki vzbuja nesporazume, ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo" (CS 19,1-3).

Gre za odločilno vprašanje. Vprašanje, ali Bog jé ali ga ni, to ni kakor vprašanje, ali me bo danes obiskal moj prijatelj ali ne. To ni kakor vprašanje, kaj bom danes jedel za večerjo. Gre za vprašanje, ki bolj kakor katero koli drugo vprašanje posega v središče mojega življenja in to življenje naravnava.

Z vprašanjem o Bogu so povezana osnovna življenjska vprašanja: Od kod sem? Ali ima moje življenje kak smisel, ali pa sem kar tako vržen v življenje? Kakšen odnos naj imam do sočloveka in do stvari okrog sebe ter do različnih dogodkov? Ali je s smrtjo vsega konec?

An

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi Boga ne iščejo

Preberimo si najprej tole basen: Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v gnezdo domače kokoši. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in z njimi zrastel ter vse življenje delal to, kar so delali oni. Brskal je po zemlji za črvi in žuželkami, kokodakal, razprostiral krila in letal le nekaj čevljev nad zemljo ter se tako postaral. Nekega dne je nad seboj zagledal mogočno ptico, ki je drsela visoko med zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je gledal vanjo z velikim spoštovanjem.

"Kdo je to?" je vprašal.

"To je orel, kralj ptic," je dobil odgovor. "On pripada nebu, me pripadamo zemlji – me smo kokoši."

Tako je orel živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da je kokoš.

Mar ni človek, ki si nikoli ne zastavlja vprašanja o Bogu, podoben temu staremu orlu, ki ni poznal drugega kakor zemljo, namesto da bi se dvignil v višino, za katero je bil ustvarjen?

Nekateri ljudje nimajo nič zoper Boga. Ne iščejo razlogov za njegovo zanikanje. Kratko in malo se ne zmenijo zanj, z njim ne računajo. Živijo, kakor da ga ni, kakor da v današnji porabniški družbi za Boga sploh ni prostora. Bog ni predmet, ki bi ga bilo mogoče kupiti in koristno porabiti.

Francoski mislec Pascal deli ljudi na tri skupine: "Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki, ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki živijo, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredi pa nesrečni, a pametni." 

Marija Romarica obiskuje kontemplativne skupnosti na Portugalskem

Letošnjega meseca maja je kip Marije romarice slovesno vstopil v Karmel sv. Jožefa v Fatimi. Od takrat do danes je Romarica obiskala nad dvanajst kontemplativnih skupnosti in se v vsaki od njih zadržala po teden dni. Na ta način se je začela uresničevati pobuda, ki je zelo pri srcu fatimskemu svetišču, da kip Device Marije romarice iz Fatime obišče vse kontemplativne skupnosti na Portugalskem.

»Kipi Device Marije romarice« potujejo po vsem svetu na prošnjo častilcev fatimske Gospe. Kip št. 1 je najstarejši in najdragocenejši. Od leta 1940 dalje je večkrat obšel svet, potem pa ni več zapuščal svetišča in je bil ustoličen v baziliki Kraljice rožnega venca. Vendar je pomembnost te pobude opravičila izjemo, da je bil izbran prav ta najdragocenejši kip za romanje po kontemplativnih skupnostih na Portugalskem.

S to pobudo želimo neposredno vključiti kontemplativne skupnosti na Portugalskem v pripravo na obhajanje stoletnice fatimskih prikazovanj, da s svojo molitvijo podprejo naše pobude in dejavnosti, ker se zavedamo, da njihova molitvena podpora ni nekaj obrobnega ali odvečnega, ampak je temeljnega pomena.

Kontemplativne skupnosti na Portugalskem so to pobudo sprejele z velikim veseljem in navdušenjem. Način, kako člani in članice kontemplativnih ustanov sodelujejo, je izziv za vsakega izmed nas, saj nam razodeva temeljni pomen molitve v življenju Cerkve. In ravno molitev je najbolj vztrajna Marijina prošnja v Fatimi.

p. Carlos Cabecinhas, rektor svetišča

Za fantazijo otrok je to preveč

José do Vale, urednik časopisa O Mundo, je 18. in 19. avgusta v dolgih člankih hotel vse skupaj osmešiti in se je zaganjal proti »sovražnikom domovine in republike«. Pisal je o predrznih zapeljivcih in zvodnikih, ki urijo otroke, kako naj »vidijo« svetnico. Po njegovem gre za predrzno izkoriščanje naivnosti toliko ljudi in nedolžnih otrok. Ti predrzni zapeljivci brez kazni počenjajo vse te neumnosti. Naj ljudstvo odpre oči in z bičem nažene te mazače, ki trgujejo z njegovo vero.

Avtor se sprašuje, ali gre za primer prividov (halucinacije) ubogih otrok ali za premišljeno početje klerikalcev. Zadeva ima pečat klerikalnega izkoriščanja. Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Otroci so bili poprej izurjeni, da so igrali to vlogo.

Katoličan Costa Brochado je med drugim odgovoril: »V članku Joséja do Vale pa je pametno in odločilno mesto, ki se glasi: 'Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Neizobražen otrok sam od sebe ne bi imel in ne bi z lahkoto iznašel teh idej.'

Kdo ne vidi v tej vrsti člankov, ki so bili napisani en teden po zasliševanjih otrok v Ourému, glas samih zasliševalcev, ki so s tem objavili svoje sklepe? In če je tako, zakaj še do danes niso predložili najmanjšega znamenja goljufije?«

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (20) Dogodki v Covi da Iria 13. avgusta

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Jacintina in Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:

»Pa naj ne lažejo naokoli!«

»O, kaj jim bodo tam storili!«

»Ne boj se! Ne bodo jih požrli.«

Sama je pozneje povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po pravici, jih bo naša Gospa branila.

Po izjavi prič so se tam 13. avgusta dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli. Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.

Ko je domači župnik Manuel Marques Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:

»Po nekaj minutah pride pred župnišče avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok. Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«

Leirijski glasnik je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:

»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev, da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«

Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo svoj pravi obraz.