Dne 13. avgusta
se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi
da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno
pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene
pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil
domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.
Jacintina in
Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je
upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini
materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:
»Pa naj ne
lažejo naokoli!«
»O, kaj jim bodo
tam storili!«
»Ne boj se! Ne
bodo jih požrli.«
Sama je pozneje
povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po
pravici, jih bo naša Gospa branila.
Po izjavi prič so se tam 13. avgusta
dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje
silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli.
Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do
črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se
je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi
predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti
severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma
izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.
Ko je domači župnik Manuel Marques
Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi
otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:
»Po nekaj minutah pride pred župnišče
avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki
je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok.
Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega
dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki
župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«
Leirijski
glasnik
je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:
»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem
srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako
obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev,
da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli
našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«
Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova
zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna
in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče
svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji
prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo
svoj pravi obraz.
