DOMAČA ZDRAVILA

Žajbelj (Salvia officinalis L.)

je rastlina Sredozemlja. Stari Egipčani so ga uporabljali kot rastlino za zvečanje rodnosti, stari Grki pa za zaustavitev krvavečih ran, za čiščenje razjed in ran, za grgranje pri vnetjih ust in grla. Njegova tradicionalna uporaba se je nato razširila v Indijo ter v 17. stoletju v Severno Ameriko.

V 14. stoletju je bilo pri zdravnikih iz salernske šole v Italiji slišati: »Zakaj umira mož, ki mu raste žajbelj na vrtu?« Ime žajbelj namreč izhaja iz latinske besede salvare, ki pomeni zdraviti.

Kako učinkovita in pogosto uporabljena zdravilna rastlina je žajbelj na Slovenskem, govorijo mnogovrstna ljudska imena zanj: kadulja, žavbej, vrtni žajbelj, čistec, vrtni žajbel, žajbel, žajbl, žlahtni žajbel, prava kadulja.

Sodi v družino ustnatic (Lamiaceae). Rad ima tople kraje in sončno lego. Malce je le občutljiv na mraz in veter. Vsako tretje leto ga je na vrtu dobro presaditi, sicer rad odmrje. Mlade poganjke in liste nabiramo preden rastlina začne cveteti, to je zgodaj poleti.

Žajbelj vsebuje eterično olje, katerega glavna sestavina je tujon (35 do 60%). V eteričnem olju so še cineol, kafra in borneol. Tujon, ki je strupen, se v vodo ne izloča, zato lahko žajbelj mirno uporabljamo za pripravo čaja. V alkohol pa se tujon izloča, zato notranja uporaba tinktur žajblja ni priporočljiva. Ne dodajajmo ga v doma pripravljene grenčice! Dobro je, da si to zapomnimo. Stranski učinki tujona so slabost, bruhanje, krči želodca in črevesja, poškodbe ledvic, tremor in krči.

Uporaba žajblja v zdravilne namene je raznovrstna.

Po priporočilu patra Simona Ašiča pri vnetem grlu damo na obolelo mesto žajbljev obkladek, ki ga pripravimo tako, da krpo omočimo s s poparkom žajblja. Pri vnetnih obolenjih ustne votline in žrela še grgramo žajbljev čaj ali ga uporabimo za izpiranje, saj žajbelj vsebuje čreslovine, predvsem rožmarinsko kislino in eterično olje, ki vsi delujejo protivnetno in zavirajo razmnoževanje virusov, bakterij in gliv.

Tradicionalno se žajbelj uporablja še za zdravljenje prebavnih motenj, tiščanja v želodcu. Kot da bi »imeli kepo v želodcu«, potem ko smo nekaj zaužili. Grenčine v žajblju, kot je npr. karnozol, spodbudijo izločanje prebavnih sokov in to olajša prebavo in zmanjša napenjanje v prebavilih. Pri morebitnem pojavu neželenih bakterij ali virusov v prebavilih, je dobro, da ima še žajbelj protimikrobno delovanje - kot je bilo prej omenjeno.

Učinkovit je pri prekomernem potenju, še posebej v pomenopavzalnem obdobju, saj zmanjšuje delovanje znojnih žlez. Zato ga dodajamo v čajno mešanico, ki je namenjena ženam pri premagovanju težav v meni:

 

Čajna mešanica MenoSIT patra Simona Ašiča

10% list žajblja (Salviae folium)

20% rastlina plahtice (Alchemillae herba)

20% rastlina rmana (Millefolii herba)

30% korenika cimicifuge (Cimicifugae rhizoma)

20% rastlina materine dušice (Thymii serpylli herba)

 

Čaj MenoSIT pri težavah v klimakteriju pijemo 3 krat na dan. Vsakič si pripravimo sveže pripravljen čaj. Deluje proti vročinskim valovom, zmanjšuje čezmerno potenje. Tudi težave z nespečnostjo in občutki strahu se zmanjšajo, saj ta čaj deluje še pomirjevalno.

 

V domači lekarni je pametno imeti žajbelj zaradi njegove koristnosti vedno pri roki, saj – če povzamemo - je učinkovit proti mikrobom, pri napenjanju v prebavilih ter zmanjšuje prekomerno potenje. K mastnim jedem ga dodamo kot začimbo.

Barbara Kozan, mag. farm.