“Ne silo, gre za Osebo.”
“Pa naj bo oseba, a vprašanje ostane.”
“Mislim, da se ne razumeva. Jaz govorim o molitvi, vi pa o brezmiselnem ponavljanju obrazcev. Molitev je pogovor z Bogom. Pri tem lahko sledimo kakemu obrazcu ali pa ne. Važna je misel in zaupanje.”
“Kakšno zaupanje?”
“Da nas Bog posluša in usliši.”
“Dajte no, če bi Bog vas kristjane uslišal, bi bili vsi milijonarji.”
“Nasprotno, to je znak, da nam Bog na naše prošnje da tisto, kar je najbolje za našo končno srečo.”
“Kaj je dobro zame, vem najbolje sam. Če Bog ne usliši prošnje, pomeni, da mi ne zaupa. Kakšna ljubezen je to?”
”To je ljubezen, ki vidi dlje kot jaz in vi. Če bi Bog kot avtomat odgovarjal na naše prošnje, ne bi bil skrben in neskončno dober Oče. Bil bi podoben nam, ki si želimo stvari, pa malo kdaj pomislimo na ceno in posledice. Ljudje smo kratkovidni. Vi, na primer, bi ga zdajle prosili, naj premakne vlak, ker se vam mudi. Pa recite, če ne?”
“Ne bi bilo napak …”
“Če bi vas uslišal na prvo prošnjo, bi se zaleteli v vlak pred nami …”
“Slab primer.”
“Recimo. A če se vrneva k molitvi, mislim, da postane toliko bolj smiselna, kolikor bolj se zavedam, da gre za pogovor s Stvarnikom, z usmiljenim Očetom. Obračam se na Osebo, ki mi je darovala vse, kar imam, se ji zahvaljujem, jo častim in jo prosim, kar vsi najbolj znamo. Svojo majhnost pa priznam s tem, da prosim za pomoč tudi nje, ki so že v Božji bližini.”
“Lepo bi bilo, če bi bilo res. Srečni ste, če vse to verjamete. Zame so to zgodbe, ki so se jih izmislili ljudje. No, vlak je med tem potegnil. Smo že skoraj na cilju.”
”Imate prav. Hvala za prijeten pogovor.”
“Tako je čas hitreje minil. Lepo se imejte! Srečno!”
“Bog z vami!”
Časnikar je odšel, da je bil bliže vratom. Mudilo se mu je. Starec pa je še posedel, dokler se ni vlak ustavil na postaji. Imel je več časa, zato ni hitel.
dr. Marko Kremžar
Ni komentarjev:
Objavite komentar