Misli sv. Bernarda Sveta Trojica

Oče ljubi Sina in ga objema s posebno ljubeznijo. Najvišji ljubi sebi enakega, večni sovečnega, edini edinega Sina. Pa tudi Sin se ne oklepa Očeta z manjšo ljubeznijo, saj gre v smrt iz ljubezni do njega, kakor sam pravi: »Naj svet spozna, da ljubim Očeta. Vstanite, pojdimo od tod.« Brez dvoma je hotel reči: »Pojdimo v trpljenje!«

To medsebojno spoznavanje med Očetom in Sinom, ta medsebojna ljubezen ni drugega kakor najslajši in najbolj skrivnosten poljub. Če lahko rečemo, da Oče daje in Sin sprejema poljub, lahko rečemo, da je poljub Sveti Duh, ki je nespremenljiv mir med Očetom in Sinom, trdna vez, nedeljena ljubezen in nerazdeljiva enota. Kdor v polnosti pozna Očeta in Sina, bo spoznal tudi Svetega Duha, ki je njuna medsebojna dobrota.

Razodetje, ki se daje po Svetem Duhu, ne prinaša samo luči spoznanja, ampak tudi podžiga k ljubezni, kakor pravi apostol: »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Potrebno je jokati zaradi grehov, a je potrebno včasih tudi prenehati. Vsekakor je treba vmes obuditi tudi spomin na Božjo dobrotljivost, da ne bi zaradi žalosti srce otrdelo ter potem v obupu propadlo. Dodajmo pelinu med, da bo zdravilna grenkoba mogla koristiti, ker jo bomo zaradi osladitve mogli tudi popiti. Poslušaj, kako Bog sladi in lajša grenkobo potrtega srca, kako malodušnega človeka kliče iz prepada obupa ter ga v žalosti tolaži s prijetno in zvesto obljubo in ga v njegovem nezaupanju dviguje.

Božja dobrota je večja kakor katerikoli greh. Zato se pravični nepretrgoma ne obtožuje, ampak skuša dovršiti svoje govorjenje s hvalnico Bogu.