V globini človekovega srca je skrita želja, da bi imel veliko imetja, da mu ne bi nič manjkalo. Taka želja sama po sebi ni nič slabega, a hitro se lahko spremeni in postane močna. Postane lahko tako močna, da človeku začne gospodovati in spreminjati njegovo življenje. Človek lahko postane odvisen od materialnih dobrin. Lahko ga tako zelo zasvojijo, da vidi smisel samo še v kopičenju in zbiranju premoženja. Takšno vedenje pa ni več dobro.
Bog je človeka postavil za krono vsega stvarstva in mu vse podvrgel. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.« Bog je človeka blagoslovil na poseben način in mu s tem zagotovil, da bo ob njem, ko bo upravljal s stvarstvom in z vsemi materialnimi dobrinami. Takrat je imel človek še pravi odnos do vsega ustvarjenega. Zavedal se je, da mu je vse podarjeno in da ni nič njegovega. Veselil se je vsega in se Bogu za vse zahvaljeval. Samo Bogu je izkazoval čast in se zavedal, da je delo njegovih rok, da je prišel iz ljubečega Božjega objema.
Ko ju je hudobni duh nagovoril in zapeljal v greh, se je vse spremenilo. Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Že iz odgovora hudobnemu duhu je razvidno, kako nedolžna sta bila prva človeka. Bogu sta popolnoma zaupala in bila z njim v prijateljstvu. Hudobni duh pa je v njima zbudil sum, da je Bog mogoče kaj pridržal zase, da jima ni vsega razodel in izročil, zato sta mu hotela postati enaka in sta se obrnila od njega. Po grehu se je spremenil tudi njun odnos do stvarstva – kakor da bi postala ljubosumna na Boga. V njima je bil strah, da bi si Bog ne vzel nazaj česa, kar jima je izročil. Namesto v Boga je bil njun pogled usmerjen v lastni jaz in v stvari okoli sebe. Vse, kar je bilo okoli njiju, sta začela imenovati moje ali tvoje. Stvarstva nista več imela za Božje stvarstvo. Nagnjenje do lastnine in sla po posedovanju je ostala v človeku. Samo z Božjo pomočjo jo je bilo mogoče krotiti in usmerjati.
Ker je prijateljstvo z Bogom oslabelo in Bog v človekovih mislih ni bil več tako prisoten, so v mnogih ljudeh Božje mesto začele prevzemati ustvarjene stvari in razna poželenja. Odnos z Bogom je človeka osvobajal, ker je Bog človeku vedno dajal popolno svobodo, stvari pa so človeka zasužnjevale in ga priklepale nase. Tako je tudi lastnina postala eden od človekovih gospodarjev. Imetje lahko človeka tako zelo zasužnji, da ga popolnoma spremeni. V kosti mu nažene strah, da bi to, kar je pridobil, spet lahko zgubil, zato svoje imetje ljubosumno čuva in skriva. Veliko premoženje človeku vliva neke vrste občutek trdnosti in varnosti, zato lahko postane gospodovalen. Občutek moči mu daje željo, da bi gospodoval tistim, ki imajo manj od njega. Veliko premoženje v človeku prebudi željo po uživanju na vseh področjih. Ker ima veliko, si lahko tudi veliko privošči. Toda tako uživanje kljub temu daje občutek minljivosti. Po enem užitku se v človeku prebudi želja po drugem, novem in drugačnem. Tako začne tekati od užitka do užitka in prav kratkotrajnost le-teh mu razodeva minljivost vsega materialnega, zato hoče še v tem življenju užiti čim več. »Tedaj bo bogataš rekel svoji duši: ›Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«
Že samo kopičenje premoženja in strah, da bi ga izgubil, človeku jasno pove, da je bogastvo minljivo. Toda človeka sla po imetju tako zelo zaslepi, da tega ne vidi. Bogastvo človeka oddaljuje od Boga in ga celo izganja iz človekovega življenja. Bog si je v človeku pripravil prostor, kjer bo prebival in ga blagoslavljal. Bogastvo pa Boga izžene in človek na Božje mesto postavi imetje, ki mu mora tudi služiti. Zato na imetje navezan človek ni bogat v Bogu.
Pravo nasprotje pa je ubog človek. Ta nima veliko imetja in ni navezan nanj, zato je lahko bogat v Bogu. Že sama slovenska beseda nam razodeva, kdo je ubog. To je tisti človek, ki je »v Bogu«. Vse njegovo upanje je usmerjeno v Boga in Bog je vse njegovo bogastvo. Tako lepe besede za uboštvo najbrž nima noben drug narod na zemlji. Uboštvo ima prav obraten učinek kot bogastvo. Človeka nikoli ne zasužnjuje, ampak ga navezuje na Boga, ki je njegovo edino upanje. Dela ga svobodnega. Ne boji se, da bi mu kdo kaj ukradel, saj Boga nosi v srcu in mu ga nihče ne more ukrasti. Ubog človek ima oči odprte za bližnjega in mu je v potrebi pripravljen pomagati ter z njim deliti svoje uboštvo. Podoben je ubogi vdovi iz evangelija. Jezus je sedel »nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: 'Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.'« Ubogega ne skrbi, kaj bo potreboval jutri, zato ni v skrbeh, kaj bo jedel in pil. Kar ima, je z ljubeznijo pripravljen deliti s tistim, ki je še bolj ubog.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar