Hans Urs von Balthasar končuje svoj opis ali portret sv. Jožefa z značilno oznako: »Dobro je, da Jožef jasnemu obrisu svojega lika ni dodal niti ene same besede razlage o sebi. Beseda, ki jo Bog govori z njim, te razlage ne potrebuje.« Ali ne velja ista odlika tudi za vso sveto Družino? Saj nam evangelisti ne ohranjajo nobene druge besede iz Jezusovega »skritega življenja« v Nazaretu razen Marijinega začudenega in rahlo očitajočega vprašanja Dvanajstletnemu (Lk 2,48). Ne vemo, kaj so se pogovarjali v sveti Družini. Pač pa sv. Luka dvakrat s poudarkom omenja, da je »Marija vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19.51). Molk in premišljevanje. Molk in izpolnjevanje Božje volje. »Faire sans dire« (Stori brez besede – vodilo plemiške družine Von Speyr).
V nadaljnjem opisu molka, značilnega za Marijo in Jožefa, se Adrienne von Speyr za hip ustavi pri zakoncih, ki morajo tudi ohranjati spoštljiv molk drug pred drugim, zlasti glede najbolj osebnega odnosa do Boga.
»Četudi so njeni odnosi do Jožefa odnosi neveste do njenega ženina, je vendar njeno pričakovanje zadnje, o čemer bi mu mogla pripovedovati. Kajti Marija ni samo devica po telesu, temveč prav tako in še veliko bolj po duhu. Njena samoumevna sramežljivost, ki ni nikakršna zavrtost, temveč moč, ji prepoveduje govoriti. Zaradi tega ni prav nič manj pripravljena vse deliti z Jožefom, biti mu soproga vse življenje, na način, kakor sta to predvidevala angel in obljuba. Toda govoriti o tem ne more. Tako varujeta krščanska zakonca svojo skrivnost, ki jo ima vsak od njiju pred Bogom. Držeč se za roko gresta v cerkev, toda o tem, česar se je vsak izmed njiju spovedal, drug z drugim potem ne govorita. In ta molk ne omejuje in ne moti njune intimnosti. Po svojem tesnem sožitju si morda lahko predstavljata, česa se je drugemu bilo treba spovedati, toda nikdar ne bosta poskušala, tudi ne zgolj samo zase, priti do te predstave: iz spoštljivosti drug pred drugim in iz spoštljivosti pred Bogom. Pravilna spoved, to se pravi taka spoved, ki jo človek razume kot izpoved pred Bogom, je pogoj in osnova za molčečnost, ki jo je Marija prejela in ohranila s svojim pogovorom z angelom. In njenemu molku ustreza molčanje Jožefa samega, ki tudi ne postavlja nobenega vprašanja in ki je napolnjen z enako spoštljivostjo pred skrivnostjo.«
Milost molka, dolžnost molčanja živi naprej v krščanskih zakonih, ki so sklenjeni v Bogu. Tako mož kakor žena sta naposled odgovorna Bogu. Čim bolj sta zvesta in vdana Bogu, tem bolj bosta zvesta in predana tudi drug drugemu. »V trenutku, ko hoče Jožef ukrepati, ker mu grozi, da nanašanje dejstva na njega samega postane neizogibno, se mu prikaže angel in mu razjasni. Angel razvozla molk z Božje strani. Ne razreši ga s človekove strani. Angel omogoči, da se njun obojestranski molk izlije v novo molčanje, v katerem bo tisto vedenje in razumevanje, ki je bilo prej le enostransko, odslej postalo medsebojno. To bo molk sporazumevanja, ne da bi kadarkoli med njima prišlo do pogovora o skrivnosti te nosečnosti. Tako bosta tudi dva čista človeka v zakonu komaj kaj govorila o svoji najintimnejši združitvi niti o tem ne bosta govorila, kar sta prej o tem mislila in občutila. Vse ostane zaklenjeno v deju spoštljivosti drugega pred drugim, v deju, ki terja molk. Toliko bolj more biti deležna varstva Marijina skrivnost, kajti njena vezanost na Boga je globlja kakor vsaka vezanost na kakega moža. Ta Materin molk pred njenim zemeljskim ženinom ne bo šel Cerkvi nikoli v izgubo. To je milost, ki živi naprej v krščanskih zakonih. Skrivnost zakoncev, skrivnost, ki jo ima vsak od njiju pred Bogom, ne le, da ne more motiti medsebojne ljubezni, temveč jo lahko samo napravi rodovitno, jo poglobi, oplemeniti. Še zdaleč ta skrivnost ne ogroža celostnosti podarjanja, temveč je za trajno najboljše jamstvo za vedno novo živost človeške ljubezni.
Marija je v pritrditvi angelu dala neomejeno pritrditev, ne da bi prej vprašala Jožefa. S tem ni posegla v njegove pravice in ni samovoljno razpolagala z njunim obojestranskim zakonom. Bog je tako odredil in Marija se je uklonila … Jožef ostane še vedno svoboden, da angelu odgovori z 'da' ali 'ne'. Tudi on se bo moral osebno odločiti … Gotovo ostane tudi njegova pritrditev izrečena neposredno Bogu, a kljub temu ostane nekaj drugotnega, naslednjega. Zaobsežena in zaobjeta je od Marijine pritrditve; Marija je svoj 'da' izrekla vključno že tudi za Jožefa. Kajti Gospod hoče biti pri svojem učlovečenju rojen v družini; najti je torej treba tudi moža, ki to voljo uresniči. In ta ne more biti nihče drug kakor ženin Božje matere. Tako sega njena pritrditev onkraj njene osebne usode; in to ne nezavestno: Marija se zaveda daljnosežnosti zase, za Jožefa, za Gospoda in za celotno človeštvo. Za vse, kar je s tem bistveno povezano, je Marija bistveno pripravljena.«
»Bog lahko poseže v vsako zakonsko zvezo in z njo razpolaga.« »Marija živi z Jožefom v resničnem zakonu. Toda duh zaobljube je uresničen v tem zakonu, in sicer tako na Marijini kakor na Jožefovi strani. Oba živita od časa svoje zaroke dalje v posebni pokorščini do Boga – sicer ne bi oba dala svoje pritrditve enkratni poklicanosti – in živita v kontemplaciji, sicer se ne bi angel obema prikazal.«
V resničnem zakonu Marije in Jožefa ves čas vlada Božja volja. V skupnosti svete Družine so uresničeni vsi trije evangeljski sveti: pokorščina, uboštvo in čistost. »Jožefova pokorščina ostaja zaobjeta od Marijine pokorščine. Jožef vedno ostane poslušen, tudi če po angelovem obisku krene v popolnoma nasprotno smer kakor poprej. Ker je Bog predvidel njuno zedinjenje, je tudi enota njune poslušnosti zagotovljena že od začetka naprej. Marija je tako zelo v pokorščini, da je ta njena pokorščina kakor prekipevajoč studenec in privzema tudi Jožefovo pokorščino. Ničesar od tega, kar Marija dela, nima veljave le zanjo sámo; tistega razlivanja, ki odlikuje vsako krščansko milost, ni mogoče najti nikjer v čistejši obliki kakor pri Mariji. Vse, kar ji je lastno, podarja tudi naprej, in tako Jožef, ki ji stoji najbližje, kot prvi dobi delež tiste moči pokorščine, ki je lastna njeni pritrditvi.«
»Jožef prinaša s seboj v njuno zvezo uboštvo: to je njegova posebna dota. Jožef pač ima poklic, toda v njem se ne more povzpeti do blagostanja; nenehno menjavanje prebivališča, vedno nova vrženost ven iz vseh urejenih razmer – to preprečuje vsako normalno razvijanje in načrtovanje. Uboštvo gospodinje že, preden je otrok tu, in služenje otroku sili družino, da vedno znova omalovažuje vse zunanje ozire. Jožef na začetku gotovo meni, da je njegova naloga v tem, da za ženo in otroka zagotovi dohodke, ki ne bi bili odvisni zgolj od njegove navzočnosti, sedanjosti, od njegovih morebitnih vsakdanjih zaslužkov. Toda na začetku ne pride do tega in pozneje vzame Gospod uboštvo v svoje roke in ga oblikuje naprej. V vedno novih angelovih navodilih, da naj vstane in odide, je vselej vključena tudi zahteva po novem uboštvu. Uboštvo in pokorščina sta utemeljena enotno z istimi besedami nebes.«
»Če Marija prinaša s seboj še zlasti pokorščino, a Jožef uboštvo, potem je čistost vsebovana v povezavi obeh, čeprav jo je vsak od njiju že na svoj način prinesel s seboj: Mati v svoji brezpogojni odprtosti k Bogu, Jožef v podreditvi vsakega lastnega razpolaganja v zakonu pod Božja naročila. Tudi čistosti daje angel svoj pečat in dokončno vzpostavitev, ko njegova beseda, izrečena Jožefu glede Marijinega spočetja, obda Marijo kakor z nekakšno klavzuro. Marija ostane v vsakem odnosu in v vsakem obdobju svojega življenja nevesta.
Biti nevesta pomeni nenehno pripravljenost na podarjanje. Tudi ko je otrok še majhen, je Marija polna te predanosti. Toda tedaj jo Gospod potrebuje kot mater. Pozneje, ko otrok zraste, jo potrebuje za svoje delo – delo kontemplacije in akcije – kot vedno prenovljeno predanost. Tako se bo njena materinska predanost zopet spremenila v predanost neveste. Kakor nevesta mu stoji ob strani, v ozadju, ne da bi se silila v ospredje. Dovolj je, da Sin ve: ona je tu. Tako je, kakor če dva potujeta v gore: če kdo pride na težavno mesto, tedaj vesta: prijatelj mi bo lahko ponudil roko. Ni treba, da gresta zaradi tega po poti v dolini držeč se za roke, in morda tudi tam zgoraj ne bo niti treba čutom zaznavno podati roke. Tako zadošča Sinu vedeti, da bi se mogel okleniti materine roke. Čuti se podprtega z njeno navzočnostjo tako, kakor postanejo otroci pogumnejši, če vedo: mati gleda. Ob križu bo Marija hodila skupaj z njim, tam bo stanje njene pripravljenosti na višku. Tedaj bo popolna nevesta. In ko jo tam zagledamo spet vidno, tedaj hkrati dojamemo, da je bila vedno tam, kot nevesta in kot mati. Na to najvišjo službo se je Marija pripravljala s tem, da je bila nevesta Jožefu.«
Anton Štrukelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar