JEZUS NAS UČI MOLITI (4) Jezusov edinstveni odnos do Očeta

Svetopisemski pisatelji niso prodrli do vseh globin Jezusove molitve, saj večinoma opisujejo le pojave, ki so jih na Jezusu na zunaj opazili: Jezus je rad hodil molit v samoto, večkrat tudi ponoči; njegova molitev je bila kdaj pa kdaj zelo dolga, tudi vso noč; uporabljal je posebne molitvene kretnje in drže od povzdigovanja rok do klečanja in ležanja na obrazu. Evangelisti so nam ohranili tudi nekaj Jezusovih molitvenih obrazcev. Med njimi je najpomembnejši očenaš. Najdaljša ohranjena Jezusova molitev, ki jo je zapisal evangelist Janez, je Jezusova velikoduhovniška molitev. V njej se zelo lepo odraža globina medosebnih vezi med Očetom in Sinom. Jezus prosi za svoje učence, njihove naslednike in zlasti za medsebojno edinost (prim. Jn 17).

Pri pazljivem branju evangelijev opazimo, da je Jezusov odnos do Očeta nekaj edinstvenega. To se še posebej dobro vidi v Janezovem evangeliju. Takšen odnos zaman iščemo pri katerem koli drugem še tako svetem človeku. Jezus se je neprestano zavedal Očetove navzočnosti in njegove ljubezni ter jo globoko doživljal. Iz tega izkustva izvirajo besede:

"On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, ker vedno delam to, kar je všeč njemu" (Jn 8,29). "Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj" (Jn 16,32).

Jezusova povezanost z Očetom je bila najgloblja in najprisrčnejša pri njegovi molitvi, svoj vrh pa je dosegla v daritvi na križu, ki je bila krona vseh njegovih molitev. V svoji zavesti je Jezus sicer občutil zapuščenost od svojega Očeta, a se mu je kljub temu popolnoma predal, saj je v njegove roke izročil svojo dušo. To je bila najbolj celostna in najpopolnejša zavestna izročitev Kristusa Očetu, izročitev, ki je bila izraz največje pokorščine Očetu, pokorščine iz ljubezni, pokorščine do smrti na križu.

Kristusovo predanost Očetu bomo nekoliko razumeli, če jo bomo primerjali s predanostjo, ki jo imajo do Boga svetniki. Vendar je med svetniki in Kristusom pomembna razlika. Svetniki večinoma govore o navzočnosti Boga in o združenju z njim, Jezus pa govori o združenju z Očetom. Njegovo izkustvo Boga je bistveno sinovsko, zato drugačno od izkustva svetnikov. On je edinorojeni Očetov Sin, kar je dobilo svoj izraz v vsaki Kristusovi molitvi. Njegova povezanost z Očetom je bistveno tesnejša in globlja, kakor je povezanost z Bogom pri še tako velikih svetnikih.

V Janezovem evangeliju vidimo, da dela Sin enako kakor Oče. Oče je v Kristusu in Kristus v Očetu. Med Očetom in Sinom vlada prisrčna medsebojna ljubezen in edinost; drug drugega poveličujeta in sta popolnoma eno ter skupno prebivata v pravičnem človeku.

Kadar Jezus govori o svojem Očetu, nikoli ne pravi "naš Oče", temveč vedno razlikuje med "moj Oče" in "vaš Oče". Jezus s tem pokaže, da je naše Božje otroštvo bistveno drugačno od njegovega Božjega sinovstva, ki je nekaj edinstvenega.

Kristus govori o svojem Očetu kot o nekom, s katerim je stalno povezan. Šlo je za neprestano molitev, ki je ob časih posebne molitve postala še izrazitejša.

Kristus se je na poseben način razodel kot Božji Sin, ko je v samoti molil k Očetu. Svojo najglobljo resničnost Sina je izlil v besedo Oče, moj Oče. To je bila zanj najkrajša in hkrati najgloblja molitev, ki je bila tudi popolna daritev, daritev vsega njegovega bitja.

Kakor je Jezus vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu, tako naj bi delali tudi mi. V hvalnici poveličujemo Boga in njegova čudovita dela za nas ter opevamo njegovo vzvišenost. Najbolj vzvišena hvalnica Očetu je Jezus sam, ki je najvišje razodetje Očetove ljubezni in dobrote. Kdor vidi njega, vidi Očeta. Jezus nam kaže, kakšna naj bo naša neprestana molitev. On je bil vedno povezan z Očetom in je vedno spolnjeval njegovo voljo.

p. Anton