Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 27. september 2021

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (25)

Toda vse lepo in čudovito se tu na zemlji enkrat neha. Tudi koncerta je bilo konec. Tiho smo se vračali iz tistega svetega prostora in v sebi nosili vsaj iskrico Božje ljubezni. Upam, da smo postali drugačni zaradi molitve tistega, ki je bogoslužne speve uglasbil.

Vstopali smo v svet, ki pozablja na molitev, ki sicer hrepeni po veselju in sreči, a pogosto ju išče preveč površinsko. Da, v nas je hrepenenje pa lepoti in sreči, a premalo se potrudimo v iskanju. Hitro smo zadovoljni z nadomestki, s tistim, kar nam srečo le navidezno pričara. Potem pa ostanemo še naprej prazni. Molitev in bližanje Bogu nista lahka. To je napor, je trud, ki ga mora človek opraviti. Pogosto je trud dolgih let in budno bedenje nad vsem, kar se pojavlja v duši. Vse prazno in varljivo je potrebno dati na stran in se odpreti samo tistim besedam, ki resnično prihajajo od Boga.

Pogosto najdemo poceni izgovor, s katerim se tolažimo in opravičujemo svojo nedelavnost. Bog danes ne govori več toliko, kot je govoril nekoč. Toda ta izgovor na noben način ne zdrži. Bog tudi danes govori, in to veliko. Govori nam po bližnjih, po liturgiji, po umetnosti, po naravi. Toda to še ni konec seznama, lahko bi še naštevali in napisali še daljši seznam. Bog govori veliko, celo v preobilju. Njegov glas je v resnici tih, ker noče biti vsiljiv. A kljub temu dovolj močan in izrazit, da lahko izstopi iz šumov in dražljajev sveta. Popolnoma konkretno nagovarja vsakega posebej. Je tudi dovolj odločen, da more nagovoriti tistega, ki mu hoče prisluhniti. Toda ostaja tista zanimiva Božja odločitev. Odločil se je, da nam bo dal popolno svobodo. To svojo odločitev v celoti spoštuje in je ne misli nikoli preklicati. Zato je za človeka težje izbirati med glasovi in miki, ki prihajajo v srce. Bolj ko pustimo, da nam govori cela množica mikov, bolj težko se je odločiti. Potrebno je narediti neke vrste filter in filtrirati sporočila, ki prihajajo v srce.

Nekaj podobnega so ljudje ustvarili v računalniškem svetu. Naredili so antivirusne programe, ki presejejo sporočila, ki prihajajo v naše računalnike. Nekatere vsebine smo označili kot nezaželene in jim preprečili vstop v naše računalnike. Že omenjeni program jih prepozna in jim prepreči vstop, ker so lahko škodljivi. Na ta način se ognemo mnogim nevšečnostim in težavam, ki bi jih lahko povzročile škodljive vsebine, ki prispejo do »vrat« računalnika. Prav tako progam zadrži vsebine, ki jih ne nameravamo brati ali pregledovati. Na ta način imamo več varnosti in preglednosti v naših računalnikih.

Veliko manj pa smo uspešni pri precejanju vsebin, ki prihajajo v srce. Toda ne zaradi nevednosti. Pogosto dobro poznamo, kaj nam je v škodo, pa kljub temu dovolimo, da vstopi v srce. Vemo, kakšne bodo posledice, a dovolimo, da nas določena vsebina nagovori. Prav tako vemo prav dobro, da Božja sporočila in Božji nagovori dobro vplivajo na naše življenje, pa kljub temu ne odpremo svojega srca na stežaj. Vemo, da bi nam prav prišlo, da bi nam pomagalo, a ostajamo zaprti za dobre novice, za evangelij.

Ne vem, zakaj se tako bojimo, svobodno omejiti svojo svobodo? Ali se bojimo, da bomo kaj izgubili, če ne sprejmemo vsega, kar se nam nudi? Prava svoboda ni v tem, da se pustimo vsemu nagovoriti. To je zmešnjava in ne svoboda. Je nespametno izpostavljanje nevarnostim. Z drugo besedo: lahkomiselnost. Svoboda je v tem, da znamo reči ne nekaterim vsebinam in se odločiti, da bomo sprejemali samo tiste, ki nas v življenju izgrajujejo. Na ta način bi doživeli veliko več lepote in užili več sreče.

Po koncertu smo imeli na voljo še nekaj časa. Ponovno sem se sprehodil okoli cerkve in naredil še nekaj fotografij. Saj je bila vsak trenutek drugačna. Ustavil sem se tudi pri križu na steni, ki je bila ob kanalu. Da, ponovno me je Jezus pogledal z odprtimi očmi. Njegov pogled se mi je tako vtisnil v spomin, da me bo gotovo še dolgo spremljal.

Avtobus nas je že čakal, zato nismo mogli več pohajkovati naokoli. Pa bi rad, priznam. Toda sam se klatiti po mestu je nekoliko nevarno. Pa še zadnja noč je bila. Vse tisto, kar sem v sobi zložil na sosednjo posteljo, bo potrebno spraviti v kovček. Naslednji dan ne bo časa, saj je še zelo natrpan urnik.

Odpeljali smo se proti bogoslovju, kjer smo prenočevali. Bili smo že pošteno utrujeni, pa tudi vreme ni bilo nič mikavno za nočno potepanje po mestu. Zato sem se spravil dokaj kmalu v posteljo. Brevir in vse molitve sem še opravil, potem pa sem se spravil pod odejo. Nameraval sem zgodaj vstati in vse pospraviti, še preden bomo šli k maši.

p. Branko Petauer

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar