V letih med prvo in drugo svetovno vojno je veliko fantov iz Prekmurja stopilo k salezijancem. Mnogi so odšli na študij v razne kraje po svetu, kjer so imeli svoje postojanke. Tako se je v začetku leta 1936 javil iz Estorila na Portugalskem Ignacij Lebar (1912–1980), doma iz Velike Polane. Za časopis Novine slovenske krajine je povedal marsikaj o Portugalski, med drugim tudi tole:
»Sedaj pa eto me na Portugalskem v pravih misijonskih krajih. Ne čudite se, če rečem: v pravih misijonskih krajih, ker je na žalost res tako. Duhovnik se tukaj ne sme pokazati na ulici v reverendi (talarju). S kamni bi ga ometali. Portugalska je dežela, kjer so na eni strani ogromna bogastva, na drugi pa najhujša revščina. Eni in drugi pa iz katekizma znajo toliko kot nič. Je veliko odraščenih, ki se ne znajo niti prekrižati. Če so takšni stariši, kakšni bodo šele njihovi otroci. Seveda, katekizem je po šolah prepovedan. Ne smete pa misliti, da je zato tukaj vse gnilo. Ne. Hvala Bogu je nekaj tudi dobrih, pravih krščanskih oseb. Celo med bivšimi plemenitaši so, ki ali s svojim premoženjem ali pa kar sami osebno pomagajo poučevati otroke katekizma. Res, občudovanja vredna požrtvovalnost.«
Po dobrem letu bivanja na Portugalskem pa je klerik Lebar napisal, da se razmere spreminjajo. »Po dvajsetih letah se lehko vršijo procesije i drüge pobožnosti. Stara Portugalska vmira, a prebüja se nova.«
V enem od naslednjih pisem je povedal, da je mesto Estoril, kjer živi v salezijanskem zavodu, dovolj blizu novi božji poti v Fatimi, da jo bo lahko obiskal. No, podroben opis fatimskih dogajanj dobimo že julija 1937 prav tako v Novinah slovenske krajine. In to v prekmurščini!
»Vnožice prihajajo v procesijah prosit Marijo, naj reši Portugalsko nesreče, štera je zadela sosedno Španijo. Fatima je postala središče Marijine pobožnosti na Portugalskom. Letošnje romanje k Mariji je prekosilo vsa drüga po števili lüdstva, i po pobožnosti do Matere božje. Vsaki vidi, da samo pod njenim plaščom najde mir. Tü se zbirajo dühovski k dühovnim vajam; tü katoličanska akcija dobiva nove moči. Na mesto male kapelice pa delajo mogočno cerkev, ki bo skoro tak velka kak lurdska bazilika. Tam daleč v Španiji v samostani pa stanüje ponižna i srečna Lucija, zdaj sestra Marija Dolores i moli lübo nebesko Mamico, dá náj nikoga ne püsti iz Fatime praznih rok.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar