Marijine solze

Večkrat se zgodi, da kakšen Marijin kip toči prave človeške solze. Dobro izpričan in od Cerkve potrjen je tak primer v Sirakuzah leta 1953. V treh dneh in pol je priteklo iz Marijinega reliefa za približno liter pravih človeških solz. Danes na tem mestu stoji veličastna bazilika rotunda, ki sprejme do dvajset tisoč ljudi. Cerkev je 1994 posvetil sv. Janez Pavel II. V homiliji je poudaril, da so te solze znamenja, ki »pričajo za navzočnost Matere v Cerkvi in svetu. Mati joka, kadar vidi, da njenim otrokom grozi kako zlo, duhovno ali fizično. Mati joka in je s tem udeležena pri Kristusovem joku.« Čeprav je Marija v nebeški blaženosti, ni za človeško trpljenje brezčutna, ampak ostaja zvesta svoji nalogi matere, ki jo je prejela pod križem (Jn 19,26–27): Solze so dejansko zgovornejša govorica od besed in spregovorijo, ko ni več besed. Z njimi hoče Marija podkrepiti svoje besede v Kani: »Kar koli vam [Jezus] reče, storite« (Jn 2,5). Marijine solze odkrivajo tudi žalost Božjega Srca, ki ni ljubljeno: Papež sv. Janez Pavel II. je rekel ob posvetitvi cerkve: »To so solze žalosti zaradi vseh teh, ki zavračajo Božjo ljubezen.« Solze so »znamenja«, ki povzemajo jok človeštva: Marija je bitje kot mi, je del našega človeštva. Je podoba in zagovornica vseh tistih, ki jokajo. Marija upravičeno govori z apostolom Pavlom: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo« (Rim 12,15). »Jokajoča Mati Božja predstavlja vse solze nedolžnih, ki jih nihče ne tolaži« (Joseph Ratzinger).

An