Pokorščina je hčerka ponižnosti. Čim ponižnejši je človek, tem
pokornejši je. Jožef je bil vedno in v vsem pokoren Bogu. Brez obotavljanja se
je uklonil Božjim ukazom. Po angelovem naročilu je vstal in odšel v Egipt. Tam
je ostal, dokler mu ni bilo ukazano drugače (Mt 2,14–15). To je zgled popolne
pokorščine Bogu, ki nam še kako manjka. Sveti Gregorij pravi: »Kdor se je
naučil popolnoma pokoren biti, ne sprašuje nič ne premišljuje nič, marveč
stori, kakor mu je ukazano.« Sveti Hieronim uči, da »pokorščina vsebuje vse
čednosti in vodi naravnost h Kristusu,« zato naj nam bo zgled sveti Jožef.
Sveto pismo imenuje človekov odgovor Bogu »poslušnost vere« in nam predstavlja
Abrahama kot vzor te poslušnosti. Devica Marija je njeno najpopolnejše
uresničenje. Skupaj z njo pa seveda sv. Jožef.
»Jožef najzvestejši« (Ioseph fidelissime). Gospod govori: »Kdo je zvesti in razumni služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino, da ji ob pravem času da živež« (Mt 24,45). Jožef je bil dosledno zvest svojemu Bogu v veri, upanju in ljubezni, zato je bil zvest tudi sočloveku, najprej presveti Devici Mariji. Ob njem moremo premišljevati o kreposti zvestobe. Gospod sam pravi: »Kdor je zvest v malem, bo zvest tudi v velikem.«
Zvestoba je danes v hujši krizi kakor kdajkoli. Sedanja kriza zvestobe je povezana s krizo resnice. Hebrejska beseda »emeth, amen« pomeni namreč oboje: resnico in zvestobo. Človek je po naravi krhek, nezanesljiv, nestanoviten. Zgolj iz lastne moči ne more držati dane besede in zvestobe. Od kod torej čut in potreba po zvestobi, prisotni v vseh časih in globoko zapisani v naše bitje? Zvestoba je odsev večnosti! Zvestoba je odsev božanskega, zato more končno edino Bog uresničiti zvestobo. Zato nam je Bog razodel svojo zvestobo, ki jo drži tudi tedaj, ko se mu grešni ljudje izneverijo. Bog je skala pravice in zvestobe, prava in pravičnosti tudi sredi »pokvarjenega in popačenega rodu« (5 Mz 32,4.5). Psalmi nenehno poveličujejo božjo zvestobo, ki je človeška krhkost ne prelomi. Kdor zaupa in se izroči zvestemu Bogu, more in mora tudi sam ostati zvest. Človekove odločitve pred Bogom, Cerkvijo in bližnjim, morajo biti nepreklicne, izrečene »enkrat za vselej«. Božja zvestoba je temelj človeške zvestobe: »Bog ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti« (2 Tim 2,13). Prekipevajoča izpolnitev zaupljive zvestobe je nova zaveza, ker je tu v osebi Jezusa Kristusa Božja in človeška zvestoba postala istovetna. Gospod Jezus se imenuje »Zvesti« (2 Tes 3,3; 2 Tim 2,13; Heb 2,17). On je »Zvesta priča« (Raz 1,5; 3,14). Božja utelešena zvestoba se nadaljuje v Jezusu Kristusu po njegovi Cerkvi. Kaj to pomeni za nas in naše življenje? Kristjanova zvestoba Bogu se s Kristusom nadaljuje v Cerkvi. Častni vzdevek »zvesti« more prejeti tudi v svojem cerkvenem služenju (Kol 4,7.9; Ef 6,12; 1 Pt 5,12).
Sveti Jožef je prvi Kristusov učenec in zgled neomajne krščanske zvestobe do Boga in bližnjega. Tudi kristjan, ki je zvest v malem in v velikem, more s Kristusom in Cerkvijo postati »zvesta priča« (Raz 2,13). Kot hvaležen odgovor na zvestobo, ki mu jo Bog naklanja po Kristusu in Cerkvi, more kristjan v svojem vsakdanjiku izpričevati vsem nezaupnežem okoli sebe, da je zvestoba na svetu mogoča in da napravlja bivanje veliko in dragoceno. (Prim. Balthasar, »Kje je zvestoba doma?«)
Sv. mati Terezija je v Skopju ob svetniškem škofu Janezu Gnidovcu dozorevala za svoje poslanstvo. Njena odločnost je kristalno jasna: »Bog me ne kliče, da bi bila uspešna, ampak zvesta!« Marija, Devica verna, in sveti Jožef najzvestejši, naj nam pomagata s svojim zgledom in priprošnjo!
Anton Štrukelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar