Trpljenje Jezusa Kristusa ostaja skrivnost, ki jo moremo obkrožati samo spoštljivo. On sam je to ne le vnaprej vedel, ampak je njegov sad tudi vnaprej razdelil. »Nihče mi ne vzame življenja, jaz ga dajem prostovoljno« (Jn 10,8). »Vzemite in jejte, to je moje telo … Pijte vsi, to je moja kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov« (Mt 26,27s). Jezus razpolaga s svojim trpljenjem. V čem pa obstaja? Ne predvsem v telesnem mučenju, ki so ga morali takrat prestati tisočeri. Ampak, če verjamemo besedilom, v nečem mnogo globljem: v zapuščenosti od Boga, ki ga on na poseben način imenuje Oče. Z njim je bil povezan kakor nihče drug, v njegovem »naročju« je že vedno počival. »Nihče ne pozna Očeta kakor Sin« (Mt 11,27). Nihče zato ne more doživeti takšne zapuščenosti od Boga kakor Sin. To je najgloblje trpljenje, ki je mogoče: iz izkušnje vedeti, kdo je Bog, in tega Boga (dozdevno za vedno) izgubiti.
Toda zdaj pride najodločilnejše. To trpljenje se po novozaveznih spisih dogaja, kakor danes govorijo mnogi teologi, kot znamenje, da se Bog čuti solidarnega s trpečimi. Pojem solidarnosti sicer izraža nekaj pravilnega – to vidimo iz tega, da je bil Jezus križan med dvema razbojnikoma. A to še zdaleč ne zadostuje, da bi izčrpali vsebino tega trpljenja. Privzeti moramo marveč pojem namestništva, ki ga spoznamo pri »Božjem služabniku« – očitno more eden zadostiti za prestopke mnogih. Izrael je to vedel. S tem smo na pravi poti, a še ne na cilju. Onkraj tega moramo vedeti, kdo je ta Eden. V spevih o Božjem služabniku se zdi, da je človek. Toda Jezus je sicer človek, in vendar več kakor to: on je Sin Očeta. Zato njegovo trpljenje ni samo najgloblje možno trpljenje, kakor je bilo rečeno, ampak more biti tudi za mnoge namestniško, ker ima moč, zaobseči vse grehe, a tudi vse trpljenje sveta in ga spremeniti v dejanje najvišje ljubezni. Najvišje ljubezni ne samo tistega, ki se daruje, ampak tudi tistega, ki ga daruje: »Bog je tako ljubil svet, da je daroval svojega edinega Sina« (Jn 3,16), da bi po njem, ki postane nosilec vse krivde, spravil svet (2 Kor 5,19–21). To je krščansko oznanilo, kakor ga sporoča Nova zaveza. In samo to oznanilo v svoji celoti more osvetliti naš problem: Bog in trpljenje.
Pasijon ni edino v Jezusovem bivanju; pasijon je med njegovim zemeljskim življenjem delavca in potujočega pridigarja ter njegovim vstajenjem k Očetu, ko svoje rane vzame poveličane s seboj v večno življenje. Krščanstvo ni enostranska religija trpljenja; pred trpljenjem je delo, ki je obrnjeno k svetu in ga spreminja. Sledi mu življenje pri Bogu, ki izroča Bogu vse, kar je človek doživel in prestal.
Jezusovo trpljenje je po krščanskem razumevanju »inkluzivno«, vključujoče, se pravi, da omogoča dostop k drugemu trpljenju, ki more z vključitvijo v njegovo trpljenje prav tako namestniško delovati spravno. Pavel to izrecno pove na več mestih (Kol 1,24; Gal 4,19 itn.). Takšno trpljenje kristjan, ki ve za njegovo vključenost, pojmuje kot najbolj smiselno, pravzaprav kot želeno, celo če postane »preobilno breme, ki presega vzdržljivost« (2 Kor 1,8). Štefan in drugi učenci v Apostolskih delih se blagrujejo, da smejo takšno trpljenje prestajati zaradi Kristusa in skupaj z njim. Kaj pa trpljenje neštetih drugih, ki ne vedo za to paradoksno blaženost? Tu zadenemo ob mejo svojih izraznih zmožnosti; spomnimo se samo, da je Kristus v svojem trpljenju presegel vse človeško trpljenje, in sicer namestniško. Tako ne more nobeno še tako gnusno in odvratno človeško trpljenje presegati njegovega, ampak mora biti vsebinsko vključeno v njegovo.
Hans Urs von Balthasar
Ni komentarjev:
Objavite komentar