DOMAČA ZDRAVILA Lučnikov sirup

Lučnik je zdravilna rastlina, ki jo včasih najdemo rasti kje v kotu naših slovenskih vrtov, če smo jo tjakaj zanesli iz narave.

Opis rastline in nabiranje

Lučniki (Verbascum) so rod rastlin iz družine črnobinovk (Schrophulariaceae). V rod lučnikov spada okoli 360 vrst. Izhajajo iz Evrope in Azije, največjo raznolikost vrst pa najdemo v Sredozemlju.

V zdravilne namene uporabljamo velecvetni lučnik ali papeževo svečo (Verbascum thapsiforme L.), dlakavi ali navadni lučnik (Verbascum phlomoides L.) in drobnocvetni lučnik (Verbascum thapsus L.).

Lučnik je dvoletnica. Prvo leto zraste le pritalni belkasto dlakav listni venec. Drugo leto rastlina požene še do 2 m visoko, ravno in dlakavo steblo. V zgornjem delu stebla so svetlo rumeni cvetovi, ki dišijo po medu, cvetijo postopoma. V opoldanskih urah jih vsak dan poleti, ob lepem vremenu, sproti obiramo. Že odpadlih cvetov ne pobiramo. Npr. cvetovi velecvetnega lučnika se odpirajo od junija do septembra, cvetovi navadnega pa od junija do avgusta. Cvetove moramo posušiti čim hitreje, v čim krajšem času, v čim tanjši plasti, na prepihu v senci. Mokro cvetje se namreč suši počasi in rado potemni, ki pa potem ni več tako kakovostno. Pri sušenju pa moramo tudi paziti, da nam cvetove veter ne odnese. Dokončno jih posušimo v malo topli pečici. Shranimo jih v steklene kozarce, ki se dobro zapirajo, sicer počrnijo in nekoliko izgubijo zdravilno vrednost. Iz 7 kg svežega cvetja dobimo 1 kg suhega. Za prodajo lučnik gojijo v Egiptu in na Češkem. Včasih, ko so v Sloveniji lučnik obirali za prodajo, so ga suhega hranili nad žganim apnom.

Lučnik raste ob poteh, na slabi nerodovitni zemlji, po suhih gričih, v zapuščenih kamnolomih, na produ rek, po sončnih gričih.

Učinkovine in uporaba

Vsi lučniki vsebujejo sluzi, saponine, npr. verbaskosaponin, različne iridoide, npr. avkubin, in čreslovine. Barvo cvetovom dajejo rumeni karotenoidi.

Lučnikov sirup

Lučnikov sirup vsebuje izvlečke cvetov velecvetnega lučnika in korenin jegliča (Primulae radix) v razmerju 1:1. Lučnik je izjemna zdravilna rastlina za uporabo pri kašlju, ker ima dvojno delovanje. Zaradi visoke vsebnosti sluzi (do 3%) lučnik blaži suh kašelj. Prekrije sluznico zgornjih dihal in jo tako zaščiti pred draženjem. S sluzjo zaščitene poškodovane celice se tako lahko obnovijo in usposobijo za izkašljevalno nalogo. Saponini v lučniku olajšajo izkašljevanje, ker čisto malo vzdražijo center za bruhanje, le toliko, da čutimo blago slabost in nas zato sili h kašljanju. Pri tem žleze v dihalih postanejo bolj aktivne, izločajo redko sluz, ki lepljivo in gosto bronhialno sluz razredči in jo zato lahko lažje izkašljamo oziroma lažje drsi po dihalnih poteh. Saponine vsebujeta jeglič in lučnik. Čreslovine v lučniku pa delujejo protivirusno.

Lučnikov sirup uporabljamo pri zasluzenosti pljuč, virozi, ki jo spremlja suh ali produktiven (z izmečki) kašelj, astmi, nahodu, oslovskem kašlju, bronhitisu. Ne smejo pa ga uporabljati bolniki z gastritisom ali želodčno razjedo.

 

Nasveti patra Simona Ašiča o uporabi lučnika

 

Revma in putika: uporabimo v žganje namočene cvetove za vtiranje na obolelo, boleče mesto.

Hemoroidi: vneto mesto namažemo z olivnim oljem, v katerem smo namakali cvetove.

V ljudski medicini lučnik ureja tudi mesečni cikel, pomaga pri boleznih vranice in jeter.

V zimskih mesecih v času prehladov in viroz si bomo z lučnikovim sirupom olajšali izkašljevanje in pomirili suh dražeč kašelj.

Barbara Kozan, mag.farm.