Vsa stara zaveza je ena sama zgodovina Božje skrbi za človeka, najprej za vse človeštvo, potem za Abrahama ter njegovo potomstvo in končno za svoje izvoljeno ljudstvo. Na nekaterih mestih nam sveto pismo pove, da je Boga včasih čisto po človeško minilo potrpljenje z nepokornim ljudstvom. Na gori Sinaj je Bog hotel pokončati nepokorno ljudstvo in iz Mojzesa narediti drug narod. Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, se mu priklanjali, mu darovali in rekli: ›To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele!‹« In Gospod je rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod!« Mojzes pa je blažil obličje Gospoda, svojega Boga, in je rekel: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?« Gospod je bil mehkega srca in se je pustil pregovoriti.
Na drugih mestih lahko beremo, da je Gospod Bog kaznoval ljudi zaradi njihove pokvarjenosti, a na koncu mu je bilo vedno žal in je sklenil, da tega ne bo nikoli več ponovil. Sklepal je zaveze z ljudmi in jim obljubljal svojo zvestobo, a ljudje so na to kmalu pozabili. V njihovih srcih je spet prevladalo slabo nagnjenje, da so hudo ravnali. Zato jih je večkrat kaznoval, a še bolj jih je blagoslavljal in varoval. Vse sveto pismo nam razodeva izredno skrb za človeka. Zato ne moremo reči, da je Bog človeka ustvaril, potem pa prepustil samemu sebi.
Največja skrb za človeka pa se je pokazala, ko je Bog poslal na zemljo svojega edinorojenega Sina. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.
Bog je sklenil, da bi s pomočjo svojega edinorojenega Sina svet lahko rešil in človeka pritegnil nazaj h krepostnemu življenju. Ničesar ni odrekel človeku, niti svojega Edinorojenca. Hotel je, da bi bil človeku tako blizu, da bi ga lahko v celoti razumel, in da človek ne bi imeli strahu pred njim. Bog ni želel biti skrit, pač pa je hotel biti kakor eden izmed nas. Zato se je odločil, da je njegov edinorojeni Sin postal človeški otrok. Postal je pravi človek in ostal pravi Bog. Ustvaril mu je mater, ki ga je ljubila iz vsega srca in ga učila ljubiti po človeško. On, ki je ljubezen sama, je odraščal v ozračju človeške ljubezni, da bi znal svojo Božjo ljubezen človeku čim bolj pokazati. Ko je dorasel in začel svoje poslanstvo, je hodil po mestih in vaseh ter delil dobrote, delal čudeže in ljudi učil božjih poti. Mnogi so poslušali njegovo besedo in čutili, da to ni samo beseda, ki jo učijo vsi drugi učitelji in pismouki. To je bila beseda , ki je v sebi imela moč in ljubezen. Evangelist jasno pove, da so imele Jezusove besede poseben učinek. Takole zapiše: Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki. Tisti, ki so bili odprti za dobro, so razumeli njegove besede in jih vzeli za življenje, drugi, ki niso bili naravnani na dobro, pa niso razumeli.
Vse Jezusovo delovanje je bilo eno samo razodevanje Božje ljubezni in skrbi za človeka. Oznanjal je Božje kraljestvo in navduševal ljudi, da bi razumeli, kaj jim je Bog pripravil. Znal je biti tudi oster in odločen. Trdo je bičal, kar je bilo slabega, in hotel, da bi se ljudje odpovedali zlu ter vzljubili dobro.
Največji čudež Božje ljubezni so gotovo zadnji dnevi Jezusovega zemeljskega življenja, njegovo trpljenje in njegova smrt. Prav v trpljenju je pokazal vse Božje, kolikor ga je človeku mogoče pokazati. Krivična obsodba in strašno trpljenje ga nista mogla odvrniti od zvestobe človeku. Njegovo trpljenje nam kaže, kako daleč je bil Bog pripravljen iti za človekom. V tem se kaže njegovo odpuščanje, ki gre do največjih globin ljubezni. Jezus je s svojim življenjem učil, da ne smemo obsojati, ampak odpuščati. V najtežjih trenutkih svojega trpljenja je odpuščal. Tudi ko je doživljal krivico, je prosil za tiste, ki so ga mučili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali.
Toda sprašujemo se, zakaj je Jezus tako ravnal, saj je v svojem življenju znal pokazati, da je bil tudi strog in se je zavzemal za pravico. Jezus je vedel, da človeka lahko osvoji samo z ljubeznijo, zato se je v celoti izročil ljudem v roke, da so lahko z njim naredili, kar so hoteli. On pa je ljubil in odpuščal ter prosil Očeta, naj se usmili ubogih ljudi, ki ne vedo, kaj delajo. Pustil je, da so ga nečloveško mučili in zasramovali. Pustil je, da so si nad njim izmislili celo vrsto muk, da bi mu povečali trpljenje. Ure Jezusovega trpljenja so bile res ure, ko se je hudobija razbesnela do dna svojih globin. Bil je tako ponižan, da ni bil več podoben človeku, a njegovo Božje srce je bilo močno in je ljubilo do zadnjega vlakna. To so bili trenutki, ko je Jezus vzel na svoje rame hudobijo človeštva vseh časov.
Kako čudno se je vse skupaj zgodilo. Človek, ki je ustvarjeno bitje, se je dvignil nad svojega Stvarnika. Tisti, ki je podložen, se je dvignil nad svojega Gospodarja. Bog, ki je pravičnost sama in nikoli ne more narediti ničesar narobe, je bil obsojen po krivičnem človeku. Kako velik nesmisel je bilo vse skupaj. Prerok se že v stari zavezi sprašuje: Mar je lončar cenjen kakor glina, da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu: »Ni me izdelal,« ali lonec reči lončarju: »Ničesar ne razume.« A tukaj se je zgodilo ravno to: Bog je bil obsojen in zaničevan od človeka, a se ni upiral. Molčal in trpel je iz ljubezni. Bog je človeka tako zelo ljubil, da mu ni mogel ničesar odreči. Tudi v svojem neznosnem trpljenju mu ni mogel reči: Ne bom trpel. Ta grenki križ je vzel na rame in trpel s toliko ljubeznijo, da mu je le-ta dajala moč trpeti za vse človeštvo.
Nekoga ljubiti pomeni biti pripravljen zanj tudi umreti. Tisti, ki ljubi, ima za ljubljenega veliko skrb. A ta skrb ni slepa. Ta skrb je ljubezen, ki je daljnovidna in preroška. V ljubezni vidi, da je še upanje, da pomaga ljubljenemu. Tudi Jezus je videl, da je samo v njegovem dokončnem ponižanju in trpljenju upanje, da bi odrešil človeka ter da bi mu spregovoril tako zelo na srce, da bo razumel.
V takih trenutkih je postal strašni križ trpljenja za Jezusa tako dragocen in tako drag, da ga ni mogel zamenjati za ničesar v celem stvarstvu. Na voljo je imel dvanajst legij angelov, a vsi ti ne bi mogli narediti tega, kar je naredil Jezus v zvestem trpljenju. V tem trpljenju je bila Jezusova pot v globino greha in hudobije. Moral jo je okusiti v vsej njeni bridkosti in trdoti. Moral je iti do konca, moral je misliti na vse ljudi in nikogar ni smel izpustiti iz svojega svetega trpljenja. Takrat se je srečal z vsemi nami, z vso našo hudobijo in vso našo bedo. Muke trpljenja so bile strašne in so presegale moči Jezusove človeške narave. Toda ljubezen je bila tako velika, da mu je dajala moč premagati nadčloveške napore.
S svoji zgledom nas je učil. Ni se bal vsega ponižanja in nečloveškega zasramovanja. Tako zelo je bil ponižan, da si tega ne znamo predstavljati. A njegovo srce je bilo tiho in polno ljubezni in odpuščanja. Hudobiji se ni mogoče postavljati po robu z drugo hudobijo ali z maščevanjem, lahko se jo premaga samo z odpuščanjem in ljubeznijo tako, da do nespameti ljubiš tistega, ki ti dela krivico. To je zmogel samo on, Božji Sin. Postal nam je enak v vsem, razen v grehu, zato je hotel, da bi bil človek tudi sam sposoben ljubiti tako močno kot on. Njegova kri, ki se je na križu prelila na nas, je za nas postala veletok milosti, ki nas napravlja deležne njegove ljubezni. Njegova kri, ki nas je umila, ko je pritekla s križa, nas je vžgala v ljubezni, da smo tudi mi sposobni z njim trpeti in ljubiti kakor on.
Bil je ponižan in obsojen na najsramotnejšo smrt, a je pokazal, da je ravno v ponižanju prostor za ljubezen. Znamenje sramote je spremenil v znamenje odrešenja in ljubezni. Ko danes gledamo na znamenje svetega križa, nas le-to nagovarja kot znamenje ljubezni. S križa nas Bog neskončno ljubi. Govori nam, da nam odpušča naše grehe in nas ima neskončno rad. Govori nam, da je moral sprejeti križ na svoje rame, in nam pokazal, da smo mu dragoceni bolj kot vse na svetu. Tudi bolečina, ki jo je moral trpeti, ni bila močnejša od njegove ljubezni do nas. In ne samo enkrat, če bi bilo potrebno, bi trpel še tisočkrat za naše grešne duše.
Če si po človeško predstavljamo, kako veliko je bilo Očetovo trpljenje, ko je trpel njegov Sin Jezus, si lahko mislimo, da mu je bilo enako težko, kot če bi težki križ sam nesel na svojih ramenih. Ljubezen do Sina je parala Božje srce, ko je gledal njegove muke. Toda Oče ni ljubil samo Sina, ljubil je tudi človeka, in to tako zelo, da je iz te ljubezni pustil, da je Sin za človeka trpel in Očetu zadostil za vse človekove grehe. V križu se kaže tudi neskončna Očetova ljubezen.
Ko danes gledamo znamenje križa, si poskušajmo predstavljati Božjo ljubezen do nas. Naj nas križa ne bo nikoli sram, temveč naj nas vsak trenutek navdaja s hvaležnostjo za odrešenje. Mene, nevrednega in grešnega človeka, je Bog tako ljubil, da se ni nikjer ustavil, ko so ga mučili moji grehi, prav nasprotno mi je vedno znova odpuščal in mi tudi še bo, da bi me na koncu lahko okronal s tisto srečo, za katero me je ustvaril. Hkrati pa me s križa Bog gleda in mi govori: Tudi ti delaj tako, kot sem delal jaz. Tudi ti odpuščaj vsem, ki ti delajo krivico. Tudi ti ljubi iz vsega srca in nikogar ne pozabi ali izključi iz svoje ljubezni. Ljubi do nespameti, saj v vseh, ki jih ljubiš, najdeš in srečaš mene. Ne boj se, da boš omagal, saj ljubezen dela čudeže. Ljubezen je močnejša od vseh sil. Pritisni si moj križ na srce kakor nevesta v visoki pesmi in z vso ljubeznijo svojega srca reci: Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket! Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti.
O križ, presvet' oltar, daruje tu se naš vladar!
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar