Odmevi

»Sem na bolniški postelji. Imam hude duševne in telesne bolečine. Čim večja je bolečina, tem bližje je Bog. Solze mi vedno teko po licu, da jih sproti ne morem brisati. Minil bo jok, minila smrt in večni raj nam bo odprt. V rokah držim sveti križ, ga objemam in poljubljam. On gleda mene, jaz Njega in mi govori: »Ne boj se križa, ti le hodi za menoj, karkoli se zgodi s teboj!«

»Sveta Terezija Deteta Jezusa pravi: 'Bog nikoli zaman ne položi hrepenenja v dušo, temveč ga želi utešiti'. Doživljam, da je to res. Ni zaman v mojo dušo položil žejo in hrepenenje po ponižanjih. Uslišuje me nad vsa pričakovanja. Zdi se mi, da je kakor iz moje duše vzel besede pesnik, ko je dejal: 'In stiskam križ – v boleč objem, saj TI visiš na njem. Samo to vem, da smem ljubiti TEBE, KRIŽANI'. – In moja molitev, da bi Bog ustvaril v moji duši mir s krvjo svojega križa, je kakor odmev v njegovi pesnitvi: 'Ko teče kri, ostajam nem. In vsaka dragocena kaplja v opojnost tvojo me potaplja. O, kakšen mir me vsega razžari. Neslišno žubori rdeči vir'. – Bogu hvala, da je tako dober do mene in z menoj!«

»Prejela sem podobo stiške Žalostne Matere Božje. Naj Vam ljubi Bog povrne za ta lep spomin na podaritev Bogu po Mariji. Pogled nanjo mi daje moč, me tolaži in spodbuja k molitvi. Vsak dan poskušam posvetiti nekaj časa samo molitvi na glas. Tako z Božjo pomočjo upam, da bom bolj zbrano molila. Velika pomoč pri premišljevanju so mi poslani zapiski iz duhovnih vaj. Večkrat jih prebiram, a dve prošnji ponavljam vsak dan: 'Gospod, pomnoži nam vero!' in 'Gospod, nauči nas moliti!'«