Že kot otrok se je rada skrila v kak kot in premišljevala o Bogu. Ko je hodila že v šolo, je bila včasih tudi po več ur v cerkvi. Jezus je bil njen edini prijatelj. Vse njeno življenje je bilo prežeto z ljubeznijo. Preden se je česa lotila, je molila. Molitev je bila kot duhovno dihanje njene duše. Imela je posebno milost molitve. Doma je vdihavala ozračje molitve. Sama pravi, da, ko je gledala očeta v obraz med molitvijo, je spoznala, kako molijo svetniki.
Dobra molitev je milost. Vsako milost pa si lahko izprosimo. »Prosite in se vam bo dalo.« Dar molitve moramo razviti. Brez milosti smo nesposobni moliti. Da se naučimo moliti, je redno potrebna povezanost s človekom, ki moli. Tu vidimo, kako odgovorno nalogo imajo starši do svojih otrok. Potrebujemo molitveno okolje. Če smo ljudje molitve, to izžarevamo. Izžarevamo Boga in tako vplivamo na okolico. Zelo koristno je, če si kdaj med seboj povemo, kako molimo. Molitev nam prinaša mir, srečo, daje nam moč. Molili naj bi neprestano. Mala Terezija pravi, da niso minile niti tri minute, da ne bi mislila na ljubega Boga. Že zjutraj naredimo dober namen, čez dan pa se večkrat skušajmo spomniti na Boga, npr. s kratkim zdihljajem: »Moj Gospod in moj Bog«; »Gospod, usmili se mene, grešnika«; »Srce Jezusovo, upodobi moje srce po svojem Srcu«. Takšne vzklike izrecimo pogosto, počasi in zbrano. Molimo lahko na tak način kjerkoli, tudi na avtobusu, v avtu ali ko hodimo po cesti.
Terezijina molitev je bila prisrčen pogovor otroka z Očetom. O molitvi pravi: »Zame je molitev preprost pogled k nebu, kar mi razširja dušo in me zedinja z Jezusom.« V molitvi je vztrajala, čeprav je pri njej doživljala težave, zlasti duhovne suše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar