Najstarejše in najzanesljivejše pričevanje o prazniku Gospodovega darovanja najdemo v dnevniku o potovanju znane nune EGERIJE, ki ga je zapisala ob svojem romanju v Sveto deželo v letih 381–384. V njem poroča, da je bilo v Jeruzalemu štirideseti dan po Gospodovem razglašenju (v Jeruzalemu je bil to praznik Kristusovega rojstva), torej štirinajstega februarja, v spomin na Jezusovo darovanje v templju, slovesno škofovo bogoslužje, s prejšnjo procesijo v cerkvi vstajenja (Anastasis). Pri tem je vredno omeniti ugotovitev nune, da se je na ta dan obhajalo „svete skrivnosti„ z „istim veseljem kakor veliko noč“. Od vsega začetka so v središču tega praznika dogodki iz dnevnega evangelija (Lk 2,22–39). Iz Jeruzalema se je praznik ob koncu petega in na začetku šestega stoletja razširil po celotnem Vzhodu. V Bizancu, ga je verjetno leta 534/542 uvedel cesar Justinijan I., gotovo pa je določil, da se ga praznuje drugega februarja, štirideseti dan po božiču. O procesiji s svečami prvič spregovori sredi petega stoletja sveti Ciril Aleksandrijski (+444), ki je pri pridigi povabil: „Skrivnost tega dneva praznujmo na slovesen način s svojimi gorečimi svetilkami.“ Podobno je rečeno v sočasni pridigi iz Jeruzalema: „Bleščimo se, in naše svetilke naj svetijo. Kot otroci luči nudimo sveče iz voska resnični luči, ki je Kristus.“ Na Vzhodu so dali prazniku drugega februarja najkasneje v šestem stoletju lepo ime: „hypapante“: srečanje, mišljeno je srečanje Jezusa z ostarelim in pravičnim Simeonom in prerokinjo Ano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar